Kaj dela Slovenija na Expo v Milanu, ko pa imamo doma lačne otroke?!
Te dni sem obiskal svetovno razstavo Expo v Milanu. Razstava še nikoli ni bila tako blizu Sloveniji in gotovo še dolgo ne bo tako blizu nas; mogoče čez kakšna desetletja, če se bo za to razstavo potegovala Avstrija in Dunaj. Torej priložnost, ki je ne kaže zamuditi. Expo 2015 je impozanten in v enem dnevu ga ni mogoče objeti. Morebiti lahko hitrih nog naokrog obiščemo kakšno tretjino paviljonov, vendar vtisi ob vsem videnem ne utegnejo dovolj dobro sesti. Potreben je čas pa tudi potrpljenje, saj je pred nekaterimi paviljoni treba čakati v vrsti tudi po eno uro.
Čakanja pa ni pred slovenskim paviljonom, ki je s svojo arhitekturo navzven še lahko všečen, notranjost pa je zelo revna, in za Slovenijo je Expo v Milanu le še ena od izgubljenih priložnosti za promocijo države. Seveda imamo več pokazati, kot pa je to, kar so brez pretirane domiselnosti, inventivnosti in rdeče niti skupaj zložili v tej slovenski hiši. Edina, ki je ali bo ob tem res profitrala, je družba Lumar, ki je za postavitev paviljona in hkrati za prezentacijo svojega podjetja dobila plačano, profitirali bodo tudi mnogi državni uradniki in razni drugorazredni sekretarji, ki se na državne stroške množično zgrinjajo na plačani izlet v Milano. Prijatelj, ki je slovensko hosteso v slovenski hiši nagovoril v italijanščini, je celo ugotovil, da punca ni znala besede italijansko, večina obiskovalcev pa bo vendarle iz Italije. V kakšni vsebinski krizi in čisti nepripravljenosti so bili snovalci tega projekta pa kaže že to, da so zelo pozno k sodelovanju povabili posamezne slovenske regije, in nekateri pametni župani so se odločili, da polomije državnih uradnikov ne bodo reševali.
