NE! Ne govorim o stanju pripadnosti do neke osebe ali predmeta...ali pa do dejavnosti oz. hobija. Prav tako ne govorim o družinskem zakoniku, ki je zadnje čase zelo priljubljena tema, zaradi svoje "spornosti" s strani katoliške cerkve. Govorim o čisto drugačni ljubezni kot si jo morda predstavljate na prvi pogled. Govorim o ljubezni do službe oz. profesionalne obrti.

Že od malih nog nas nezavedno pripravljajo na to, kakšna bo naša karierna pot,...Vse za prihodnost. S prvimi koraki v vrtcu, nam predstavljajo možnosti, kaj bi radi postali in iščejo možne talente, ki bi pomagali vsem nam, najbolj pa v korist otroku. Seveda, zaradi bujne domišljije in brez kakršnegakoli strahu, spoznavamo svet in si želimo biti vse,...kaj nam je mar, saj smo mladi in ne vemo in nas ne briga kaj nas čaka v prihodnosti. Potem pride OŠ. Tu je že malce bolj resno, a nič ne de, saj je to komaj začetek. Spet se "tipa" teren, kaj bi bili in kaj bi počeli. Nekateri ugotovijo prej, drugi kasneje. A nič hudega, časa imamo na pretek. No v bistvu ga imamo ogromno, celih 8 let - pardon, 9 let! Seveda se na to pozabi, dokler ne pridemo do zadnjega leta šole, ko se je treba odločiti. Sam teh problemov nisem imel, saj sem nekako "vedel" kaj bi rad.

Začel sem pot grafičnega oblikovanja. Z največjim veseljem sem študiral in učil, metal vse svoje znanje vase,....dokler...dokler nisem ugotovil, da stvar mogoče ni zame? Sedaj si mislite:"kako je to možno, da kar od naenkrat vržeš puško v koruzo?". V bistvu ni tako in ni bilo od naenkrat, ampak je obdobje razvlečeno na celih 5 let, še v obdobje študija. Uspeh v šoli je padal, intuziazem, ki sem ga imel je zgineval, obremenjenost zaradi šolskih obveznosti je imel davek na psihično moč. Namesto, da bi bil zagnan in se nadgrajeval, sem porabil večina časa za počitek,...in nikoli ga ni bilo dobolj. Stvar je šla do te mere, da je zagnanost šla na minimum, ravno toliko, kadar je blo potrebno kaj narediti, a takrat sem res dal vse od sebe,...drugače pa bolj lagano, vse skupaj.

Problem je,...in to VELIK! Nikogar ne bom krivil, saj je krivda izključno na meni, a POZOR, to še zmeraj ne spremeni problematike, ki vlada današnjemu času. DENAR UBIJA! Sliši se smešno in trapasto, ampak, ste kdaj pomislili, kaj vse ste dosegli v svojem življenju in ste se morali slej ko prej, odpovedati za dobrobit svoje prihodnosti? Venomer paziti, koliko in za kaj zapraviš čas in denar? Ostati fit, držati stike s prijatelji, poskrbeti za starše in stare starše in še za družino, za vse ki jo že imate? Na žalost človek ne more živeti samo od zraka in je temu primoran poskrbeti, da ima reden dohodek, da lahko preskrbi družino in sebe in tu odpove glavni dejavnik,...Ljubezen. Vedno, ko pride denar v igro, je ljubezni konec. Prisiljeni smo preživeti in ne živeti, še posebno v času krize, ki za kapitaliste še zmeraj traja. Strah pred neuspehom se poveča, saj nas skrbi za naš obstoj in temu posledično pade naša energija in motivacija.

Ne delamo več zaradi ljubezni, kot smo morda včasih. Delamo le še za denar in za naš obstanek. Žalostno, a resnično. Stvar seveda pospešijo še ostali dejavniki, katerim se bomo posvetili kasneje.

Poglejmo stvar iz praktičnega primera:

Grafični oblikovalec, dela z entuziazmom, veseljem, po možnosti, se začne artistično ukvarjati že v rani mladosti, z risanjem, še pred srednjo šolo, že v vrtcu ali OŠ. Recimo, da obdobje entuziazma traja min. 3 leta in max 6 let. Možni problemi zaradi padca entuziazma je obremenjenost v šoli (da ne bo kdo rekel, da sem proti šolam, a dejstvo je, da je to lep delež obremenitve. Seveda govorim za pridne dijake in študente in ne za luftarje, ki tega bremena nimajo), potem lahko rečemo še kritika, ki vodi v strah pred neuspehom, a glavni dejavnik pride po končani fakulteti oz. ob iskanju prve zaposlitve. Težko je delati za ljubezen, ko ti grozi finančna stiska, ko po več kot 8 letih izobraževanja ugotoviš, da si težko zaposljiv. Ko moraš delati, zato, da imaš reference, ker takrat ko si delal z ljubeznijo, izdelki niso bili dovolj na nivoju, da bi jih lahko dal v portfolijo, po možnosti še brezplačno pod krinko:"se boš neki novega naučil". Če ne drugega že želja po denarju onemogoča, da bi lahko delal z ljubeznijo, ker razmišljaš le še o njem in po želji po obstoju. Tisti "srečneži", ki pa so dobili službo v prvo, se pa soočajo z grozno kratkimi roki za oddajo projektov. Kako boš lahko delal z ljubeznijo in kreativno, ko imaš za izdelek le kratek omejen čas? In lahko bi rekel, da je tako povsod, saj tako deluje kapitalizem. KAPITAL je KRALJ in to je začaran krog, saj niso le delodajalci del tega kroga, smo tudi mi, kot stranke, delavci in ponudniki storitev. Vsi hočemo poceni (ker sami nimamo dovolj kapitala, da bi plačali več) in kvalitetno in hitro (ker imamo pričakovanja in zahteve), po možnosti včasih tudi izsiljujemo, da dobimo tisto kar hočemo, ker imamo pritiske od zunaj in krog je sklenjen.

zgoraj: Slika iz otroštva, ko sem še imel strast in nisem imel strahu,...

zgoraj: "Vrhunsko" delo 10 letnega mulca. Risal sem na pamet in nisem imel osnovnega likovnega znanja ali znanja človeške anatomije.

ZAKLJUČEK:

Lahko bi govoril še in še in predstavil tudi druge poklice kot le graf. oblikovalca, a le tega poznam najbolje. Dejstvo je, da ljubezen do nečesa je ključna do boljšega življenja in duhovnega miru, ki ga iščemo. A dandanes je enostavno težko in si tega enostavno ne moremo privoščiti, če želimo preživeti. Tako kot v živalskem svetu, preživel bo le najmočnejši. Nekaj časa nazaj sem gledal svoje čičke račke in ugotovil, da sploh niso tako švoh,...to je delo LJUBEZNI in takrat nisem čutil nobenega strahu. Vedel sem, da ne bom nikoli vrhunski slikar, a za tiste čase ko sem bil 10 letni mulc, je bilo to vrhunsko delo, saj nisem imel niti znanja niti sredstev, ki jih imamo recimo danes (predvsem internet). S takim pristopom bi morali delati vsi. Prepričan, sem da marsikdo dela, a mnogim je tudi težko. Upam, le, da bo ščasoma ta ljubezen prišla nazaj.