Zahvala je pomemben del našega življenja in šele, ko se zahvalimo iz srca, šele takrat smo se najbolj globoko povezali sami s sabo. Takrat nas prevevata ljubezen in zaupanje v stvarstvo. 
 
Vedno si recimo "zaupam v stvarstvo", saj nam te besede vlijejo moči in upanje v vse, kar nas obdaja in obkroža.
  
Kajti um nas odpelje od sebe in nas hoče pretkano speljati na pot trpljenja  in sumničenja. Vendar ko človek zaupa in reče, točno tako mora biti in to je višji namen, potem ga v duši doleti prelep notranji mir, ki mu ne dovoli špekulacije uma.
 
Um nas odpelje v skrajnosti, nespoštovanje, nezaupanje in slabo energijo.
 
Zato zaprosimo stvarstvo, da nas vedno pripelje spet na pot k sebi, da zrastemo, da se osvobodimo hude energije, razmišljanja s tujo glavo in da stoodstotno zaupamo sebi in tistim, ki nam hočejo le dobro.
 
Zaupati je treba v vse, kar je dobro in pošteno, iskreno, čisto, brez laži in manipulacije ... Treba je na vse to gledati s spoštovanjem, razumevanjem in objektivnostjo.
 
Včasih se v nas porodijo dvomi in nas preganjajo. Zakaj? Ker jih v nas povzroči naš lastni nasprotnik - um. Ta nas vedno znova daje na preizkušnjo in nam zahrtbno otežuje našo dušo.
 
Duša je polna brezpogojne ljubezni in treba je zaupati, da je vsakdo globoko v sebi nepokvarjen in samo človek.
 
Iz knjige: Človeštvo na poti k zavedanju; iz poglavja: Hvaležnost stvarstvu
 
FB: Učbeniki za tretje tisočletje - Kako zavestno živeti sedanji trenutek