Pred nami je praznični mesec, ki bo zagotovo v marsičem poseben in ga bo težko pozabiti. Zakaj nam ne bi ostal v spominu po čem posebno lepem in navdihujočem?

Tradicionalno gledano so decembrski prazniki še bolj izrazito družinski, ko naj bi si vzeli čas drug za drugega, predvsem za svoje bližnje. Polna usta okrašenih besed od vsepovsod nam polnijo ušesa. Koliko je tu iskrenosti, se lahko vpraša vsak sam.

Zdi se, kot da so ti dnevi celo bolj napeti in živčni kot 'običajni' dnevi. Vse priprave, pričakovanja, želje, obveznosti...

Praznični čas naj bi torej bil priložnost, ko lahko več kakovostnega časa preživimo z družino. A vsak nima družine ali je svojega bližnjega (bližnje) izgubil. In tudi tistim, ki jo imajo, lahko družina predstavlja le kuliso, za katero se vseeno počutijo osamljene in nesprejete.

Marsikdo si ustvari ideal družine, da v življenju ne ostane sam. A v krogu bližnjih (ali v množici ljudi) je še vedno prostor tudi za osamljenost.

Tudi sama sem izkušala občutke osamljenosti v družbi ostalih ljudi. In povrh vsega, ko naj bi bila po vseh kriterijih srečna, sem v sebi čutila globoko praznino. Nekaj časa sem igrala to igro - igro narejene sreče. Ko sem si dovolila priznati nepristnost in mi je bila praznina že preveliko, predvsem pa nesmiselno breme, sem naredila prvi zaresni korak proti iskreni sreči in zadovoljstvu.

Lahko smo sami, a nikoli osamljeni. Naš/a najboljši/a prijatelj/ica nas vedno spremlja, na vsakem koraku. Drži se nas kot .... In čaka, da ga/jo spoznamo - če ga/jo še nismo. Namig: imenuje se ravno tako kot mi.

Da, sami sebi smo najboljši prijatelj. To seveda ne pomeni, da drugih ljudi ne potrebujemo. Smo vendarle socialna bitja. S pomočjo drugih lahko navsezadnje tudi bolje spoznavamo sebe in obdelamo marsikatero življenjsko lekcijo. Vendar niso ključ za našo srečo in izpopolnjeno življenje. So le dodana vrednost.

Ko sprejmemo svojega najboljšega prijatelja, smo lahko sami, a nikoli osamljeni.

Oziroma: Ko sprejmemo sebe, spoznamo, da nikoli nismo sami.

Ob tem mi spomin uide na obdobja bivanja na tujem, ko sem srečevala druge študente ali popotnike, ki so za nekaj časa zapustili svoje domove. Poskušala sem sicer razumeti domotožje nekaterih, a vseeno se mi je zdelo nesmiselno, da hrepenimo po domačih, medtem ko nam mimo polzijo izkušnje, življenje ... Sploh ker so bile to svobodne odločitve z omejenim rokom trajanja.

Letošnji december bo očitno manj stresen in koledar aktivnosti bolj prazen. Priložnost torej, da dodobra spoznamo svojega najboljšega prijatelja (si vzamemo kakovosten čas zase, se zazremo v svoje globine). In ko rastemo v zavedanju, ko smo v sebi zadovoljni in mirni, je tudi čas z bližnjimi bolj kakovosten in globok.

A vendarle - zakaj bi čakali (ali se omejevali) na praznični čas? Za krepitev zavedanja je vsak čas primeren čas.

Naj bo torej letošnji december še posebno čaroben.

Marjetka Mihelčič

*Višje zavedanje ne omogoča le boljšega zdravja, temveč predvsem modre oz. razumske življenjske odločitve. Z njim dosledno naslovimo vse, kar smo hote ali nehote pometli pod preprogo, nevidno breme pa onemogoča, da stvari vidimo jasno in zaživimo v lastnem miru.

Zavedanje po poti univerzalne naravne resnice je povsem nevtralna  ponovna pot do sebe in dejanska samopomoč oz. prisebnost v najboljšem pomenu te besede. Temeljno orodje za dvig zavedanja so Učbeniki za tretje tisočletje, ki so duševno in telesno pomirilo. V njih je zapisano najmočnejše zavedanje. Največ posameznik naredi z globoko srčno namero, da se premaga in s sodelovanjem z brezpogojnimi naravnimi zdravilci - glasniki zavedanja

Več informacij: ucbeniki.za.tretje.tisocletje@gmail.com, 041 435 785 (Bogdan), FB: Učbeniki za tretje tisočletje - Kako zavestno živeti sedanji trenutek in Modrosti univerzalne naravne resnice