Ljudje iščejo razlog za slabo počutje v  vremenu, v drugih ljudeh okoli sebe in v okoliščinah. S tem hočejo pokazati svojo pomembnost, razkrivajo pa, da se ne zavedajo lastnega življenja. Človek najlažje vidi problem v drugem in sliši tisto, kar njemu odgovarja, in vidi tisto, kar on želi videti.

Seveda je vse odvisno od njegovega zavedanja. Če je zavedanje visoko, ne sodi in je samo opazovalec, če pa je zavedanje nizko, potem vedno vse sodi. Ljudje se vrtijo v začaranem krogu in si ne dovolijo soočenja s sabo. Ko kritizirajo druge, so najbolj vpleteni sami.

Ko nas nekdo drug kritizira, je prava umetnost kritiko sprejeti prizemljeno, brez slehernega dvoma vase in občutka poraženosti. Poražen je ponavadi tisti, ki kritiko izreka, ker s kritiziranjem izraža svoje lastno nezadovoljstvo.

Iskanje krivde in problema zunaj sebe je vsesplošni problem vseh ljudi na Zemlji.

Zoper nas uperjena kritika nas trenutno čustveno gane, vendar prizadetost občutimo samo v svojem egu. Če bi vprašali dušo, ona tega ne čuti, ker duša nikoli ni emotivno naravnana. Duša je vedno v ravnovesju in je nič ne more iztiriti, nobena kritika, užaljenost ali napad nekoga drugega na nas. Seveda tukaj glavno vlogo odigra zavedanje tistega, ki mu je kritika namenjena.

Iz knjige: Pogovori z vodniki; iz poglavja: Problem (ne)zavedanja

*Višje zavedanje ne omogoča le boljšega zdravja, ampak predvsem modre življenjske odločitve. Zavedanje je pot do sebe po poti univerzalne resnice in dejanska samopomoč oz. prisebnost v najboljšem pomenu te besede. Najmočnejše orodje za dvig zavedanja so Učbeniki za tretje tisočletje - duševno in telesno pomirilo.