Zgodilo se je precej normalno. Neka kolegica, s skoraj odplačanim kreditom  za odkup podedovane stare hiše, z možem in dojenčkom, je načrtovala svoje življenje. "Imela bova firmo, za aplikacije ali internet. Gradila bova novo hišo."
"Kdaj pa bosta uživala?" sem ju vprašala.
"Saj jaz že uživam. Zmeraj moram meti nek projekt, drugače sem nemirna."

Rada bi ji bila ponovila vprašanje, povedala preprosteje, a še enkrat z istimi besedami. Nekaj me je zmotilo. Potem sem videla, da me je zmotilo nekaj mojega.

Kot da to življenje, trenutek, ki ga imamo na voljo za ljubezen in užitek, ni dovolj. Kot da mu je potrebno sezidati spomenik, da bi postalo pomembno in resnično skozi dejavnosti, kot so: otrok, služba/denar, hiša, partner, potovanje, pisanje.

Obstaja še mnogo projektov, ki so zavezani takšnemu ustvarjanju spomenikov. In nato spomeniškemu varstvu. Vse to pa zahteva denar. In še več denarja.

Vendar pa je mene presenetil stavek: že uživam, ko imam projekte, sicer sem nemirna.

Užitek ni isto kot hedonizem. Hedonizem - in tukaj se ne menim za starogrško hedonē - je vezan na konzumacijo ali potrošnjo. Je brat dvojček "moraš-a", ki se napreza za priznanje. Je moški, ki po službi pride domov in razbremeni napetost na ženi. Zmeraj investira v prihodnost in preračunava takšne ali drugačne dobičke - v tem je njegov hedonizem: računa na, pričakuje, zadolžuje svojo lastno prihodnost, prav to pa mu ustvarja nenehno dramo (nemir), na katero je navezan in z njo narkomansko zasvojen tako zelo, da jo imenuje srečo in brez nje ne more. Hedonizem s sabo in drugimi ravna kot z lutkami. Vešče uporablja svoje in tuja telesa-lutke. Za še več hedonizma. Kajti hedonizma nikoli preveč.

(Vse besede so se nam zlomile. V jedru jih razjedajo tumorji prepričanj in samoumevnosti. Čeprav so navzven lepe in bleščeče. Kot morajo biti v izložbi.)

Kadar se samoobljubljena nagrada ne izpolni, je hedonija razočaranje.

In vendar, spet še enkrat, je hedonija udi v tem primeru obsedenost z dramo konzumacije užitka. 

Hedonija je izguba neprecenljivega trenutka sedaj, v katerem edino lahko spoštujemo, sprejemamo, ljubimo - tako sebe kot druge, da se skozi to, v tišini in popolnem nepričakovanju, kakor divji cvet zeli sredi februarskega travnika, v svetlovi in milini in čudenju, razcveta užitek.

Alenka Jovanovski, glasnica zavedanja