Saj ni čudno, če je tako, ko pa vsak gleda za svojo rit'. … »Ni več prave solidarnosti, skrbi za druge, vsak se briga samo zase«, ste verjetno že kdaj slišali ali izrekli. Po drugi strani pa je vedno več nasvetov, naj poskrbimo zase in se ne oziramo na druge.

Kaj zdaj? Zmeda, kajne?

Če pogledamo v zakladnico ljudskih rekov, zagotovo poznate »Prazna vreča ne stoji pokonci« ali »Iz praznega vodnjaka ne moreš črpati vode«, verjetno bi dodali še kakšnega. Če ne poskrbimo, da smo sami stabilni, osvobojeni občutkov krivde, jeze, sovraštva, strahu, lastne nevrednosti ..., potem naša pomoč drugim ne bo kakovostna in dolgoročno vzdržna. Prej bo šlo za odnose izkoriščevanja, pomoč zaradi »nevidnih koristi« (če bom dobra, če bom na uslugo, me bodo imeli radi, bom v družbi cenjena ipd), izčrpavanje lastne energije.

Ali prejemnik pomoči dejansko potrebuje našo pomoč? Je morda to le vsiljevanje naših pogledov oziroma naša rešitev za njihov problem? Bi jim pravzaprav dolgoročno koristila drugačna vrsta pomoči? Ali pomagamo le zaradi lastnega dobrega občutka - sploh ker je v družbi dobrodelnost zelo promovirana in čislana? Ali z našo pomočjo onemogočamo prejemniku, da se sam potrudi, da pride do svojih spoznanj in izkušenj?

Bolj kot razčistimo sami s sabo ter dvigujemo zavedanje (si utiramo »pot do sebe«), bolj bodo naši notranji senzorji zaznavali, komu, kdaj in na kakšen način lahko priskočimo na pomoč. Ne delujemo več iz uma (iz glave), temveč iz razuma (iz srca), kjer se najdejo rešitve, ki so v dobro vseh.

Egocentrizem nastopi takrat, ko iz sebičnih razlogov postavljamo sebe na prvo mesto in pri tem (namenoma) zanemarjamo druge oziroma jih izkoristimo za svoje lastne potrebe in cilje.

Razumna skrb zase pa nastopi, ko se zavedamo, da smo odgovorni za svoje telo in dušo in v najboljši meri poskrbimo za vse, kar potrebujemo za polno življenje. In ko smo sami zadovoljni in »polni«, lahko to brezpogojno delimo tudi z drugimi, v dobro vseh.

Marjetka Mihelčič

*Višje zavedanje ne omogoča le boljšega zdravja, temveč predvsem modre oz. razumske življenjske odločitve. Z njim dosledno naslovimo vse, kar smo hote ali nehote pometli pod preprogo, nevidno breme pa onemogoča, da stvari vidimo jasno in zaživimo v lastnem miru.

Zavedanje po poti univerzalne naravne resnice je povsem nevtralna  ponovna pot do sebe in dejanska samopomoč oz. prisebnost v najboljšem pomenu te besede. Temeljno orodje za dvig zavedanja so Učbeniki za tretje tisočletje, ki so duševno in telesno pomirilo. V njih je zapisano najmočnejše zavedanje. Največ posameznik naredi z globoko srčno namero, da se premaga in s sodelovanjem z brezpogojnimi naravnimi zdravilci - glasniki zavedanja

Več informacij: ucbeniki.za.tretje.tisocletje@gmail.com, 041 435 785 (Bogdan), FB: Učbeniki za tretje tisočletje - Kako zavestno živeti sedanji trenutek in Modrosti univerzalne naravne resnice