Kadar se srečamo z neko situacijo oziroma težavo, jo načeloma želimo razrešiti. Lahko je to sprememba uničujočega življenjskega sloga, izboljšanje odnosa do sebe in/ali drugih, večja neodvisnost od zunanjih dejavnikov, zmanjšanje / povečanje telesne teže, popravilo zavor na kolesu ali menjava žarnice v kopalnici.

Če je namera za odpravo težave iskrena in trdna, potem bomo iskali rešitev in jo slej kot prej našli, pa če je videti še tako neobstoječa.

Kadar pa težave ne želimo zares rešiti, bomo našli nešteto razlogov - izgovorov, zakaj težave ni možno dokončno pustiti v preteklosti. 'Mora priti pravi trenutek', 'Preveč sem utrujena', 'Ne ostane mi nič časa', 'Zdaj nimam pravih pogojev za ...'. Tudi 'To je del procesa' ali 'Za to je potreben čas' je lahko le izgovor, da lahko prelagamo rešitev.

Na zunaj sicer lahko celo iščemo rešitev, a to je bolj ali manj krinka, ki jo ustvarja naš um. Videti je, kot da smo zavzeti za rešitev, beremo ustrezne knjige, hodimo k svetovalcem, brskamo po internetu ... A če nekaj delamo, še ne pomeni, da tudi naredimo.

Težavo lahko rešimo delno in imamo tako občutek, da smo uspešni. Vendar če je v celoti ne odpravimo, se vrne kot bumerang. In lahko zadene celo bolj kot prvič ...

Konkretna situacija lahko ponuja kakšno korist, ki je ne bi želeli spustiti ... O čem bi se sicer potem pogovarjali z domačimi, s sosedi, sodelavci ...? Komu bi se potem smilili, če ne bi imeli nobenih težav? Kdo bi nas potem občudoval, kako 'pogumno' se borimo z življenjem, ki nas tako nepravično tepe?

Pri dokončni rešitvi situacije je torej ključna NAMERA - iskrena, trdna, brezpogojna in nemanipulativna. Takrat se morajo izgovori ustaviti pred zaprtimi vrati.

Vzemimo primer, ki se navezuje na odnos z mamo. Oseba je odraščala z avtoritativno in hkrati v sebi negotovo mamo, ki ji je privzgojila veliko omejitev in strahov in jo naredila za 'pridnega in nevidnega otroka'. Zaradi strahov se je v zrelih letih razvila občasna anksioznost. Takrat se še ni zavedala, od kod izvirajo njene težave. Svojo mamo je videla kot najboljšo mamo. Ko pa se je začela njenega vpliva zavedati, je najprej začela omejevati stike, jo klicati bolj redko ter se prepričevati, da mama nanjo nima vpliva. V komunikaciji z mamo je postala bolj odločna in začela postavljati meje, se začela postavljati zase. Imela je občutek, kot da je že uspela. A vendar je mama 'hodila' za njo. Neprijetno se je počutila ob avtoritativnih ljudeh in se bala, da jo bodo napadli, ni zmogla v sebi prebuditi (ubite) radosti, ohranjala je izkrivljen način razmišljanja, predvidevala katastrofičen izid situacij, pri partnerskih odnosih so 'v ozadju' odzvanjale mamine besede, da nje itak nihče ne bo hotel ... In še vedno se je bala, da bo porabila preveč vode, sploh vroče! Partnerje je dobivala takšne, ki so ji v mladosti posejano seme nezaupanja in nespoštovanja sebe pridno zalivali, da se je dobro ukoreninilo (šele ko prepozna vzroke in jih odpravi, pride idealen partner - a partner pravzaprav ne sme biti pogoj za polno, srečno življenje - lahko je zgolj posledica. Najbolj idealen partner pa moramo biti najprej sami sebi).

Sicer komunikativna, prijetna in družabna oseba je porabila veliko energije, da je šla skozi življenje. Imela je premalo samospoštovanja, da bi si dovolila bolj svobodno in vredno življenje. Raje se je veselila napredka drugih, pri sebi pa se je počutila otožno, nemočno in nevredno. In ker je bilo preboleče sprejeti vse odtenke sebe, se je raje tolažila, da je izboljšanje njenega odnosa z mamo del procesa, ki rabi čas. (P.S. najbolj uspešno in učinkovito je, da spremenimo sebe in ne mame - ter da nimamo fige v žepu, češ, ko se bom jaz spremenila, se bo tudi mama - nimamo pravice zahtevati spremembe drugih).

Šele dokončna razrešitev odnosa z mamo (ali komerkoli) pri sebi pripelje do situacije, kjer dolgoročno pridobita obe strani. Na prvi pogled je videti boleče, a boli le ego. Potrebno je biti v razumu, v srcu, saj kakršnokoli vmešavanje uma (kar pa se pogosto zgodi) še bolj poglobi nerazrešeno situacijo in povzroči dodatne travme. Pomembno je iz srca odpustiti sebi in mami za vse pretekle izkušnje, najbolje ob podpori nekoga, ki brezpogojno stoji ob strani in po potrebi ponudi 'ogledalo', saj sami težko pogledamo izven svojega okvirja.

Marjetka Mihelčič

*Višje zavedanje ne omogoča le boljšega zdravja, temveč predvsem modre oz. razumske življenjske odločitve. Z njim dosledno naslovimo vse, kar smo hote ali nehote pometli pod preprogo, nevidno breme pa onemogoča, da stvari vidimo jasno in zaživimo v lastnem miru.

Zavedanje po poti univerzalne resnice je povsem nevtralna ponovna pot do sebe in dejanska samopomoč oz. prisebnost v najboljšem pomenu te besede. Temeljno orodje za dvig zavedanja so Učbeniki za tretje tisočletje, največ pa posameznik naredi z globoko srčno namero, da se premaga in s sodelovanjem z brezpogojnimi naravnimi zdravilci - glasniki zavedanja