Hvaležnost je vir našega življenja in vzrok, zakaj smo sploh živi. Pogosto slišimo besede o hvaležnosti, vendar je potrebno pravilno razumeti, kaj je to hvaležnost. Ne gre za nek naučeni hvala iz vljudnosti, za hvala, ki se ga izreče kot pogojni refleks, za hvala, ki je zgolj beseda. Gre prav za dogodek iz srca, ki nima nobene zveze z družbeno naučenimi normami. Gre za dogodek duhovne dimenzije, ki stopi ozkost in ustvari prostor širjave, v katerem se počutimo – tudi telesno – zelo dobro. Hvaležnost je torej darilo nam samim, a hkrati tudi tistim, katerim smo hvaležni.

Komu vse je treba biti hvaležen? Seveda je hvaležnost odgovor na nekaj, kar smo v življenju na ta ali oni način prejeli. A tega, kar smo prejeli, se je potrebno v prvi vrsti zavedati. To pa pomeni izstopiti iz nezavedanja in samoumevnosti, v katerem nekaj (darilo, danost) pojmujemo kot komoditeto ali celo kot nekaj nevidnega, kot predmet (tudi kadar gre za živa bitja). Hvaležnost v tem smislu je revolucionarna prav v smislu duhovne in etične revolucije, saj preseka z odnosi lastninjenja in polaščanja živih bitij in narave, preseka z uporabo živih bitij in narave, kot da so predmet ali komoditeta, preseka s procesom, ki sledi »uporabi« živih bitij – se pravi, preseka s tem, da nekoga ali nekaj »po končanem roku uporabe« dobesedno ali metaforično zavržemo v smeti. Hvaležnost je torej najmočnejši protistrup za smetenje nas samih in planeta, na katerem živimo, ker nas iztrga tudi iz hlepenja po »še in še več«. V tem smislu hvaležnost preobrazi nas same in odnose, v katerih živimo, kot tudi odnose z vsem, s čimer stopamo v stik, denimo z vodo, zrakom, zemljo.

S hvaležnostjo prestopimo v polje obilja, brez hvaležnosti in v samoumevnosti pa se gibljemo znotraj občutka stalne prikrajšanosti ali nezadostnosti in pričakovanj. Brez hvaležnosti se torej celo etično ravnanje z drugimi sprevrže v moralni ukaz, v ozadju katerega je impulz »moraš«, prav ta pa nas že v osnovi oddalji od srca in prestavi v polje zapovedi, ki so minsko polje uma: in tu smo potencialno vsi tudi že kršilci zapovedi, obljub in podobnega, obenem pa postanemo nezavedni pričakovalci, ki jih nič pod tem soncem ne more zadovoljiti.

Osnova hvaležnosti je zavedanje. To zavedanje pa nam razkriva – celo v trenutkih najenostavnejše skrbi za lastno življenje, kot so denimo prehranjevanje ali umivanje ali pitje vode – da na svetu nismo sami, zaprti v mehurček lastne pomembnosti, ampak povezani z mnogimi živimi bitji, ki jih lahko opazimo ali pa tudi ne. Hvaležnost nas presvetli, tako da svet in sebe ugledamo kot mrežo bitij – mrežo, v kateri se dogaja veriga darovanj, celo tistih darovanj, ki na prvi pogled in na prvo izkušnjo niso prijetna, ampak prinašajo trpljenje.

Znamenje, da smo z neko preteklo travmatično izkušnjo do konca opravili in se je osvobodili, tako da nam več ne zastruplja sedanjega življenja, je ravno dogodek hvaležnosti: »Hvala za izkušnjo, bogatejša sem zanjo.« Hvaležnost je torej tisto, kar nam dobesedno daje in povečuje moč za življenje, hvaležnost je darilo življenja in obenem darilo življenju. Po drugi strani je samoumevnost, posebna slepota uma, način delovanja, ki nas kapljico po kapljico približuje smrti. Naša odločitev je, kaj bomo hranili: um ali srce, samoumevnost ali hvaležnost iz srca.

Hvaležnost za izkušnjo, ki jo je presvetlilo zavedanje, je obenem tisto, kar omogoča in sproža samozdravljenje organizma. Morda je slišati nenavadno, a je to dobesedno tako. S hvaležnostjo se ohranjamo v dobrem zdravju, v ljubečem odnosu do sebe in šele potem do drugih, s hvaležnostjo prepojimo vsako svojo celico, da zažari. Kajti za vsako celico je potrebno, da jo napolnita hvaležnost in ljubezen – to pomeni, da je vsaka celica ozaveščena, da v njej ni energetskih blokad, ki so predstopnja bolezni. Na ta način lahko v stanju hvaležnosti vsak dan nahranimo svoje telo v celoti. V hvaležnosti pa nismo zgolj telo, ampak eno, eno-stavni.

Hvaležnost obsega hvaležnost stvarstvu: celotni mreži bitij, s katero smo neposredno ali posredno povezani, bodisi da jih vidimo bodisi da jih ne vidimo. V hvaležnosti se torej zmanjšamo, hkrati pa se neizmerno razširi prostor našega življenja. Srce se razširi, um pa se zmanjša in zameji.

Seveda hvaležnost ni nikakršna pocukranost. Pravzaprav bi to bila poza ali vloga, bila bi maska uma, ki poskuša oponašati hvaležnost.

Hvaležnost se zgodi – kot dar, kot intimni izstop iz odnosov kupčevanja, pričakovanja in profitov. Hvaležnost se zgodi na osnovi srčne iskrenosti med partnerjema ali dvema osebama. Hvaležnost je predstopnja zdravljenja.

Da sploh pridemo do hvaležnosti, se je z zavedanjem potrebno brez (samo)cenzure soočiti z vsemi sencami in strupi, potrebno se je včasih bojevati z lastno samoumevnostjo, tem betonskim in ozkim prostorom – zaporom, v katerem v resnici ne cenimo in spoštujemo niti svojega lastnega življenja. V tem smislu je hvaležnost končna točka, rezultat in nagrada procesa ozaveščanja, soočanja in srčne odločitve, da spremenimo sami sebe prav tam, kjer nas um vodi v rutino, strahove, umske vzorce in preobleke, neživost, neživljenje, bolezen.

Hvaležnost je torej vrnitev v življenje, ker aktivira neko drugo, še močnejšo silo, silo ljubezni. Ljubezen pa je življenje samo, golo in brez pričakovanj, prepričanj, čustvovanj, v vsej svoji enostavnosti, veličastnosti in nepolastljivosti.

Hvala stvarstvu, da se je to izpisalo skozi mene, naj gre naprej kot iskra in darilo. Tukaj samo predajam, kar sem prejela.   

Alenka Jovanovski, glasnica zavedanja

*Višje zavedanje ne omogoča le boljšega zdravja, temveč predvsem modre oz. razumske življenjske odločitve. Z njim dosledno naslovimo vse, kar smo hote ali nehote pometli pod preprogo, nevidno breme pa onemogoča, da stvari vidimo jasno in zaživimo v lastnem miru.

Zavedanje po poti univerzalne resnice je povsem nevtralna ponovna pot do sebe in dejanska samopomoč oz. prisebnost v najboljšem pomenu te besede. Temeljno orodje za dvig zavedanja so Učbeniki za tretje tisočletje, največ pa posameznik naredi z globoko srčno namero, da se premaga in s sodelovanjem z brezpogojnimi naravnimi zdravilci - glasniki zavedanja