Morda se komu ob tem pregovoru utrne pomislek, kako vendar so lahko dobri nameni popotnica za v pekel, ki je sinonim za stanje, za katerega je značilno veliko trpljenje, bolečina, groza?

A če dobro premislimo, ugotovimo, da so naši predniki že vedeli, zakaj so 'ustvarili' ta pregovor. V človekovi naravi je, da rad pomaga oziroma je pomoč ali dobrodelnost v naši družbi kotirana zelo visoko. Kdor se razdaja in je vedno na uslugo, je običajno zelo cenjen. Včasih v svoji želji pomagati drugim celo vsiljuje svojo pomoč in je prepričan-a, da ve, kaj je za nekoga dobro. Če pa nekdo ponujeno pomoč zavrne, je zelo užaljen/-a in razočaran/-a.

Pogosto 'pozna' druge in njihove potrebe, medtem ko ne pozna niti sebe in svojih resničnih potreb.

Ko nekomu vsiljujemo svojo pomoč in opravljamo naloge namesto njega oziroma ga skušamo česa obvarovati (seveda z izjemo življenjske nevarnosti), se vprašajmo, ali te osebe ne prikrajšamo za priložnosti za lastno učenje in pridobivanje lastnih življenjskih izkušenj, ki jih mora v življenju doživeti in priti do spoznanja, ki je zanjo pomembno? Morda naša rešitev niti ni prava za to osebo, saj je vsak človek edinstvena oseba z lastno življenjsko potjo in njenimi izzivi. Pomoč, ki ni v skladu s prejemnikom, se torej lahko izkaže kot tlakovana pot v pekel.

Vprašajmo se tudi, ali s svojo pomočjo zadovoljujemo le svoj ego, ki se ob tem dobro počuti, je zadovoljen, ker lahko nekomu pomagamo? Ali imamo (nevede) dober občutek, ko smo nad nekom 'dvignjeni'?

To ne pomeni, da smo otopeli ali egoistični. A ko smo v stiku sami s sabo in svojim srcem – ko smo v razumu, potem začutimo, kdaj in komu pomagati ter na kakšen način, da bo tej osebi zares koristilo.

Morda je dovolj, da človeku le stojimo ob strani, če nas kdaj sam prosi za pomoč?

Seveda lahko naša pomoč ljudem v trenutni situaciji pomaga, da se izvijejo iz začaranega kroga. To pa je kratkoročna pomoč, če te osebe ne ozavestijo, zakaj so se znašle v tej situaciji in ne naredijo tudi potrebnih sprememb v svojem življenju – odnosu do sebe in sveta. Vsaka težavna situacija je priložnost za nov začetek. Pogosto pa se dogaja, da prejemniki pomoči postanejo odvisni od (pričakovane) pomoči in se torej sami ne potrudijo, da bi situacijo spremenili.

Marjetka Mihelčič

*Višje zavedanje ne omogoča le boljšega zdravja, temveč predvsem modre oz. razumske življenjske odločitve. Z njim dosledno naslovimo vse, kar smo hote ali nehote pometli pod preprogo, nevidno breme pa onemogoča, da stvari vidimo jasno in zaživimo v lastnem miru.

Zavedanje po poti univerzalne naravne resnice je povsem nevtralna  ponovna pot do sebe in dejanska samopomoč oz. prisebnost v najboljšem pomenu te besede. Temeljno orodje za dvig zavedanja so Učbeniki za tretje tisočletje, ki so duševno in telesno pomirilo. V njih je zapisano najmočnejše zavedanje. Največ posameznik naredi z globoko srčno namero, da se premaga in s sodelovanjem z brezpogojnimi naravnimi zdravilci - glasniki zavedanja

Več informacij: ucbeniki.za.tretje.tisocletje@gmail.com, 041 435 785 (Bogdan), FB: Učbeniki za tretje tisočletje - Kako zavestno živeti sedanji trenutek in Modrosti univerzalne naravne resnice