Najbrž ni osebe, ki ne bi poznala pregovora Vsak je svoje sreče kovač. Vendar, koliko ga zares razumemo?

Ali nam pomaga, da nehamo kazati s prstom na druge osebe ali situacije, zaradi katerih nismo tako srečni, kot bi lahko bili? Ko bom diplomiral, bom pa res lahko srečen. Srečna sem, če me mož ljubi. Če je otrok srečen, je tudi mama srečna. Ko bom videla vnuke, bom pa zares srečna. Kako pa naj bom srečen, če nam vlada dela takšne neumnosti? Jooooj, kako vreme je že cel teden, prav nesrečna sem že! Tak kaos je na svetu in kaj nam vse pripravljajo, in jaz naj bom srečen??? Vau, če bi imel tak avto, bi skakal od sreče!

Dokler bomo čakali, da nas drugi osrečijo (pa naj bodo to osebe, dogodki ali materialne dobrine), nikoli ne bomo srečni in veljal bo pregovor Sreča je opoteča. Lahko se tega tudi zavedamo in si govorimo, da smo za svojo srečo sami odgovorni, a ni nujno, da to tudi zares živimo. Zato je koristno opazovati in uloviti vsako drobceno misel, ki se nam prikrade. Tudi sreča je lahko naučena ali iz srca. Kot že ime pove, je naučena sreča – naučena. V marsikaj se lahko prepričamo, tudi v to, da smo srečni. In seveda v to skušamo prepričati tudi druge in se navzven kažemo kot nadvse srečna oseba. Nasmešek na obrazu še ne pomeni srečnega človeka. Ko pa srečo (za)čutimo globoko v srcu, se odzove tudi telo. Nekoga prijetno spreleti, strese, solzice pridejo v oči – vsak začuti na svoj način. Hkrati se spontano spremeni tudi naša zunanjost.

Prava sreča oziroma sreča iz srca torej ni odvisna od zunanjih dejavnikov, pač pa od lastnih, notranjih dejavnikov. Od našega odnosa do sebe in do zunanjega sveta. Od razumevanja, da so nam ljudje in situacije, ki nam 'kratijo našo srečo', zgolj naše ogledalo in priložnost, da se izziva ali problema lotimo s 'posodobljenim' razumevanjem in tako postanemo bogatejši za dragoceno izkušnjo, sreča pa se ne bo več opotekala.

Dokler tega ne izvajamo v praksi, se nam bodo problemi vedno znova ponavljali in nas delali nesrečne. Vendar se je srce tekom življenja tako zapacalo, da se je tipka 'Sreča' zataknila. Potrebno je torej generalno čiščenje srca, v procesu katerega osvobodimo svoje srce (in dušo) vseh pack – travmatičnih spominov, vzorcev in prepričanj, strahov, destruktivnega odnosa do sebe …

V tem procesu tudi dvigujemo svoje zavedanje, kar je pravzaprav tudi pot do našega jedra, do naše čistine. Visoko zaveden človek pa je vsekakor srečen človek. Srečen iz globine svojega srca.

Marjetka Mihelčič

*Višje zavedanje ne omogoča le boljšega zdravja, temveč predvsem modre oz. razumske življenjske odločitve. Z njim dosledno naslovimo vse, kar smo hote ali nehote pometli pod preprogo, nevidno breme pa onemogoča, da stvari vidimo jasno in zaživimo v lastnem miru.

Zavedanje po poti univerzalne naravne resnice je povsem nevtralna ponovna pot do sebe in dejanska samopomoč oz. prisebnost v najboljšem pomenu te besede. Temeljno orodje za dvig zavedanja so Učbeniki za tretje tisočletje, ki so duševno in telesno pomirilo. V njih je zapisano najmočnejše zavedanje. Največ posameznik naredi z globoko srčno namero, da se premaga in s sodelovanjem z brezpogojnimi naravnimi zdravilci - glasniki zavedanja

Več informacij: ucbeniki.za.tretje.tisocletje@gmail.com, 041 435 785 (Bogdan), FB: Učbeniki za tretje tisočletje - Kako zavestno živeti sedanji trenutek in Modrosti univerzalne naravne resnice