Objavljeno Sep 23, 2022
Potlačevanje neprizemljenih čustev so v tej ali oni meri, močneje ali šibkeje gojile vse civilizacije. Bolj kot je neka družba racionalna, močneje njeni pripadniki potlačujejo čustva - takšno obnašanje se prenaša z vzgojo in šolstvom, ki sta obliki socializacije posameznika/posameznice, lahko pa bi ta proces imenovali tudi v skladu z univerzalno naravno resnico kot psihofizično pregnetanje, ki otroka vse bolj oddaljuje od tega, kar on kot človek v globini je.
Potlačevanje neprizemljenih čustev je izum civilizirane družbe, je neidealni, nespretni in nemodri, predvsem pa lažni odgovor na silno energijo čustev, s katero niso vedeli, kaj storiti. Posameznik s čustvenimi potlačitvami je normalen posameznik, vendar recimo temu raje normaliziran posameznik. In edino takšen posameznik je primeren, da glede na neke od zunaj nanešene ali pridobljene značilnosti ali "vrline" pridobi mesto v družbeni hierarhiji. V samih vrhovih družbene hierarhije so najpogosteje (čeravno izjeme obstajajo) osebki, ki imajo najmočnejše mehanizme potlačitve.
Toda kaj je v takšnem normaliziranem posamezniku zares potlačeno in kakšne so posledice potlačitve kot umske navade?
Potlačena in ponižana je v prvi vrsti sveta življenjska energija, ki je - zaradi prisotnosti in delovanja nezavednega uma zdivjala in se zavrtinčila kakor vrtinec v reki. Na prvi pogled so čustva jeze, sovraštva, poželenja in njihovih inačic strašno razdiralna. Toda zavedati se je treba, da je v njih v vsakem primeru ujeta čista in sveta energija življenja, ki jo je treba samo modro in odločno, potrpežljivo in ljubeče ozavestiti ter prizemljiti skozi srce: jo v-srčiti, jo notranje transformirati ter ji omogočiti miren tok. To zahteva posebno vešče ravnanje, v katerem se na lastnem primeru vadijo glasniki zavedanja, dokler ne postanejo mojstri tega početja in lahko pri tem nudijo dragoceno podporo ostalim ljudem.
Dejanje ali navada potlačevanja razdiralnih čustev po eni strani vodi v laganje sebi in navidezni mir, v katerem je človek v sebi votel in ne čuti ničesar. Zato je tudi osvobajanje od potlačitev obratni proces, v katerem posameznik/posameznica najprej začutita ta "nič" ali odsotnost čutenja česarkoli - potem ko maska prijaznosti in civiliziranosti odpade. V takšnem stanju je mogoče jasno izkusiti bolečo oddaljenost od sebe, gluhoto kot nezmožnost biti v srcu.
Naslednja posledica potiskanja čustev je (prav tako potlačeno) sovraštvo, ki v trenutku ali procesu osvoboditve izbruhne bodisi kot sovraštvo do druge osebe ali kot divje razdiralno sovraštvo do sebe. Takšno sovraštvo je lahko bilo nabrano zgolj v toku enega življenja ali pa so njegove korenine še hujše in daljše, ker so rasle in se krepile skozi vrsto in verigo utelesitev. Tovrstno sovraštvo je torej karmično. Kljub temu je to karmo mogoče očistiti in se je osvoboditi z različnimi orodji, ki so od višje inteligence kot rešitev dana glasnikom zavedanja, da jih posredujejo in delijo z drugimi ljudmi.
V tem oziru glasniki zavedanja počno nekaj in omogočajo nekaj, česar sodobne psihološke znanosti in veščine ne zmorejo - ker zmorejo doseči edinole blaženje razdiralnih čustev ali njihovih potlačitev - ne pa izkoreninjenja njihovega pravzroka in osvoboditve od njih.
Dogodek sovraštva ali samosovraštva sta torej posledica samega potiskanja razdiralnih čustev.
Zato je normalno, da se ob osvobajanju potlačenih čustev pojavita ponovno - in sicer kot sovraštvo do neke naključne osebe, na katero je projicirano sovraštvo do avtoritete ali starša/skrbnika, ob katerem se je oblikovala potlačitev, ali kot sovraštvo do sebe, da sem pristala na to zahtevo po potlačitvi. Ta zahteva je bila lahko sprožena tudi kot ukaz: "Takoj zdaj se prenehaj dreti!" Ali: "Takoj zdaj prenehaj kuhati mulo/biti žalosten ipd." To so ukazi, ki jih starši/vzgojitelji, pogosto zaradi nezavedanja, nepoznavanja pravilnih orodij ali zaradi preprostega časovnega pritiska, podajajo otroku. (V novejšem času jih podajajo tudi hišnim ljubljenčkom, zato so vse pogostejši primeri samouničevalnega vedenja pri živalih.)
Vendar pa je celo izbruh (samo)sovraštva, četudi zelo neprijeten tako za osebo kot za ljudi v njeni okolici, samo oblika izkrivljene in posiljene svete energije življenja.
Treba ga je potrpežljivo opazovati in ji dati varen prostor, da se izniha in izteče, da se skozi ljubezen in hvaležnost do življenja in njegove dragocenosti preobrazi. Npr. kako hvaležna sem, da imam idealen vid in sluh, da imam roke, s katerimi lahko počnem toliko stvari in tipam, in noge, s katerimi se lahko gibljem in plešem, jezik, da z njim okušam in govorim, glas, da z njim pojem, nos, s katerim voham in možgane, da z njimi razmišljam, dojemam in se odločam za pot zavedanja. Vse to ni samoumevno.
Če tega ne storimo in se ob dogodku (samo) sovraštva pojavi bojazen, da nas bo spodneslo in da življenje ni vredno, lahko takšna čustva posameznika, ki se noče radikalno soočiti s svojo ranljivostjo in ranjenostjo, odnesejo v nadaljnje sovraštvo kot način, kako prividno ohraniti nadzor nad razdejalno silo uma. Poznam dve osebi, ki ju je odneslo. Eno je odneslo v misel na samomor, druga pa je samomor dejansko izvršila - kot dogodek dostojanstva ... v katerem je bila odločitev, da se ne preda ali izroči gromozanski sili potlačenega besa zaradi nepravičnih dogodkov iz svoje preteklosti. Dogodek samomora je paradoksno hotel biti obvladovanje te iste bolečine in besa, ki sta povzročili samosovraštvo. In morda je množična streljanja nedolžnih ljudi treba videti na ta isti način.
Koliko hudega in bolečega bi bilo prihranjenega, ko bi razdiralna čustva bila obravnavana z visokim zavedanjem in modro transformirana.
Zdravilo za potlačena čustva je brezpogojno sprejemanje sebe, brezpogojna ljubezen do tega, kar sem in teče skozme: neskončna in sveta energija življenja, sama brez barve in oblike, ki pa napolnjuje vse, kar je.
Zavedanje je obratni proces, ki vodi od potlačenih čustev skozi nečutenje, (samo)sovraštvo in osvoboditev prvotno potlačenega razdiralnega čustva k neskončni brezpogojni ljubezni, hvaležnosti iz srca, svobodi in miru. Toda za vse to je potrebna odločitev: namera osvoboditve, namera, ki nas vrne k univerzalni naravni resnici. Sveta sila življenja izvira iz nje.
Po nareku višje inteligence zapisala Alenka Jovanovski, glasnica zavedanja, intuitivna raziskovalka in čutna poznavalka pretočnih energij
*Višje zavedanje ne omogoča le boljšega zdravja, temveč predvsem modre oz. razumske življenjske odločitve. Z njim dosledno naslovimo vse, kar smo hote ali nehote pometli pod preprogo, nevidno breme pa onemogoča, da stvari vidimo jasno in zaživimo v lastnem miru.
Zavedanje po poti univerzalne naravne resnice je povsem nevtralna ponovna pot do sebe in dejanska samopomoč oz. prisebnost v najboljšem pomenu te besede. Temeljno orodje za dvig zavedanja so Učbeniki za tretje tisočletje, ki so duševno in telesno pomirilo ter prostorsko zdravilo. V njih je zapisano najmočnejše zavedanje. Smisel življenja je namreč biti v zavedanju in živeti sebe. Največ posameznik naredi z globoko srčno namero, da se premaga in s sodelovanjem z brezpogojnimi naravnimi zdravilci - glasniki zavedanja
Več informacij: ucbeniki.za.tretje.tisocletje@gmail.com, 041 435 785 (Bogdan), FB: Učbeniki za tretje tisočletje - Kako zavestno živeti sedanji trenutek in Modrosti univerzalne naravne resnice
Sep 23, 2022