Uroš Henigman

Bilo je prvo leto vlade Boruta Pahorja. Na enem od sprejemov na Ljubljanskem gradu sem srečal Janeza Kocijančiča. Bil je v družbi takratnega šolskega ministra Igorja Lukšiča, na mojo small talk opazko, Janez, slišim, da ful lobiraš, pa je zanj tako značilno cinično odgovoril, kot iz topa: Zakaj bi lobiral, jaz ne lobiram, saj jaz odločam.

Kocijančič, mož, brez katerega menda ni bilo večje tuje investicije v Sloveniji (Milan Kučan je zadnja leta znal pojamrati, da Janez dela samo še zase, močni igralci z desnice pa so samokritično ocenjevali, kako so Kocijančiča prepozno detektirali kot vodilnega plejerja poslov na levici), in ki je do svojega zadnjega dne s trdo roko vladal slovenskemu športu, je umrl 1. junija 2020, zdaj, dve leti in pol kasneje, 30. decembra, točno na svoj 94. rojstni dan, pa se je poslovil še drugi veliki mag poslovno-političnega zakulisja tranzicijske Slovenije, v prejšnjem režimu pa politik in vodilni uslužbenec Službe državne varnosti - Janez Zemljarič. Brez kat

Pred napovedanim kongresom stranke DeSUS, ki bo 19. junija v Ljubljani in kjer bodo med drugim volili novega predsednika stranke, je pomembno povedati naslednje:

- Po nekaterih informacijah - tudi iz Desusa - bo sam kongres pravzaprav zelo težko izvesti, saj stranka ne samo da poka po šivih, ampak že dobesedno razpada. V Mariboru, na primer, kjer je bil DeSUS tradicionalno zelo močan, te stranke danes, čez noč, praktično ni več, fizično pa naj bi skoraj razpadel tudi že svet stranke, ki ga vodi Anton Urh, saj na seje menda prihajajo samo še najvztrajnejši.

- Imena vseh treh kandidatov za novega predsednika stranke DeSUS naj bi dokazovala, da je edini cilj izvolitve novega predsednika Desusa prepričati preostale tri poslance Desusa ali pa vsaj Franca Juršo in Ivana Hršaka, če že ne Branka Simonoviča, naj nemudoma prenehajo glasovati za Janševo vladno koalicijo oziroma na tajnem glasovanju podprejo nov poskus konstruktivne nezaupnice, ki bi lahko sledil - kmalu - po kongresu Desusa.

- P