1. maja 1942 sta nekdanji deželni vodja Nemške kulturne zveze za Dravsko banovino v Mariboru (Kulturbund) Franz Tscheligi (Čeligi) in Hans Baron poslala 10 strani dolgo protestno pismo štajerskemu strankarski pisarni NSDAP v Graz, katero je vodil gauleiter Sigfried Uiberreither. Gre za pismo o položaju na Spodnjem Štajerskem (Die Lage in der Untersteiermark), v katerem razloži nepotrebno nasilje nemške vojske na Spodnjem Štajerskem.
Vir:
https://www.karawankengrenze.at/ferenc/index.php?r=documentshow&id=218

Besedilo pisma, prevedeno z Google:

SITUACIJA NA SPODNJEM ŠTAJERSKEM.

Na Spodnjem Štajerskem lahko ločimo tri skupine ljudi:

majhna skupina Nemcev, približno 20.000 duš,
Večino prebivalcev, okrog 80 odstotkov, predstavljajo večinoma zelo nemško prijazni ali vsaj z nemškim vplivom Slovenci, ki so bili vzgojeni v nemški kulturi.
tanek sloj aktivnih slovanskih nacionalistov oziroma komunistov, čeprav je med njima težko potegniti ločnico, saj se je panslavizem v zadnjih letih združil s komunizmom.
Spodnještajerske Slovence je po krvni sestavi, v nekaterih primerih tudi po navadah in šegah enačiti z drugimi alpskimi deželami. Zato je razumljivo, da je bil nacionalsocializem, ko je prišel na oblast v rajhu, kljub sovražni propagandi s strani spodnještajerskega prebivalstva sprejet z velikimi simpatijami. Če bi v državi leta 1939 ali 1940 potekal referendum brez nasilja, bi bilo za priključitev k Nemčiji 70 do 80 odstotkov glasov.

Prebivalstvo je bilo vedno proti vojni z Nemčijo. Ko je 6. aprila 1941 vendarle izbruhnila vojna, so se v slovenskih enotah jugoslovanske vojske že od začetka pokazala znamenja slabšanja, ki jih po štirih letih na fronti in doma v prvi svetovni vojni komajda še opaziti.

Poziv poveljstva nemške vojske, naj nemški Wehrmacht ne vojskuje proti slovenskemu ali hrvaškemu ljudstvu in ga zato prosi, naj preda orožje, je deloval osvobodilno. Noben jugoslovanski ukaz ni bil tako hitro uslišan kot nemški poziv k odložitvi orožja. Kjer Slovenci niso bili neposredno pod srbskim terorjem, so zapustili utrjene položaje, odložili orožje in odšli domov. Ko je nemški Wehrmacht vdrl na Spodnjo Štajersko, so jih povsod pričakali z veseljem in med prebivalstvom je vladalo veselje. Ljudje so bili prepričani, da bo zdaj konec stiske in brezpravja. Slovensko prebivalstvo je vedno spoštovalo vse nemško in v skorumpirani Jugoslaviji je bilo njihovo edino upanje, da bodo spet pripadali Nemčiji, kjer vladajo red, pravičnost, disciplina in čistoča.

Vsi na Spodnjem Štajerskem so se zavedali, da bodo tujci, ki so prišli v deželo po revoluciji leta 1918, inteligenca, ki je delala za zahodne sile in je vedno agitirala proti vsemu nemškemu, odstranjeni iz države. Mnogi od teh agitatorjev so bili politični fanatiki, ki so bili že od otroštva vzgojeni v sovraštvu do Nemcev in so o svetu vedeli le tisto, kar so jim povedali njihovi lastni časopisi. Bili so skladno orodje francosko-angleške propagande proti Nemčiji in proti nacionalsocializmu. Razen tega vcepljenega slepega sovraštva do Nemcev so bili včasih spodobni, značajni ljudje, ki so videli le ideal svojega velikega slovanskega cesarstva. Pričakovali so, da bodo morali v primeru nemške zmage zapustiti državo, tako kot bi to pričakoval vsak Nemec v državi v nasprotnem primeru.

Za vojaško upravo je prišla civilna. Takoj se je začel val aretacij. Tam so nastale prve napake. Aretirali so ljudi po že pripravljenih seznamih, brez kakršnega koli pogovora z domačimi Nemci. Aretirali so mnoge, ki so se v času Jugoslavije vedno obnašali spodobno in korektno ter bili celo privrženci nacionalsocialistične ideje, mnogi pa, ki leto za letom agitiral proti nemštvu, ostal nemoten. Ljudje so govorili o vojni in trdili, da nimajo časa natančno preučiti vsakega primera. Ljudje niso odobravali ravnanja z aretiranimi. Prebivalstvo je izvedelo za metode, ki jih od Nemcev nikoli ne bi pričakovali in bi si jih Srbi težko dovolili uporabiti.

Po teh aretacijah so se začeli valovi deportacij. Najprej so bili deportirani vsi vodilni politiki in slovanska inteligenca. Način, na katerega je potekala ta deportacija, je sprva povzročil začudenje, kasneje pa globoko ogorčenje. Prebivalstvo si je reklo: Če ti ljudje res morajo zapustiti državo, ne vemo, zakaj jih postavljajo na mejo brez sredstev in samo s kovčkom. Ne gre pozabiti, da slovenska inteligenca izhaja iz kmečkega sloja in ima povsod v tem krogu sorodnike, ki so, čeprav drugače politično usmerjeni, v izgnancih videli dostojne ljudi. Človek ni mogel razumeti, zakaj je zmagovalec ravnal tako malenkostno in surovo proti nemočnemu, poraženemu nekdanjemu nasprotniku. Prebivalstvo sploh ni moglo razumeti, da so se med temi preselitvami dogajale stvari, za katere je nemška propaganda krivila Angleže v kolonijah in Ruse. Izgnancem so oropali stanovanja, zaplenili nakit, vse, kar je imelo kakršno koli vrednost, je izginilo brez sledu. Prebivalstvo je moralo doživeti, da so si izvršilni organi med uradnim dejanjem razdelili rop. Ljudje so se spraševali, ali je morala velika Nemčija hraniti stara oblačila in perilo deportirancev in če se je to že dogajalo, zakaj teh stvari niso razdelili niti Wehrmachtu niti revnemu prebivalstvu. Te preselitve so prebivalce oropale vere v nemško ljudstvo, ki so jo vedno imeli. Ni bilo organa, ki bi sprejemal pritožbe, nikogar, ki bi posredoval proti tem ekscesom in zaustavil odkrito ropanje. Prebivalstvo, ki je pred tem v Nemčiji dobronamerno odvrglo jugoslovansko orožje, je nenadoma zagledalo pred seboj predstavnike nemškega ljudstva, ki jih tako prej niti ni poznalo niti bi se dalo prepričati sovražni propagandi.

Hkrati je bil postavljen upravni aparat. Namesto da bi skrbeli za bedo in nered, ki jih je prinesla vojna, so se ukvarjali le z ustanovitvijo ogromnega števila uradov in zaposlovanje neizmerno velike državne službe. Ti uradniki pa svoje naloge niso videli v tem, da bi se dela lotevali pospešeno, temveč jih je zanimalo le kopičenje zase in za svoje sorodnike. Vendar to kopičenje ni obsegalo le najnujnejšega, temveč je zajemalo vse, kar je bilo na razpolago in je bilo izvedeno v tolikšni meri, da bi ga lahko upravičeno razumeli kot prikrito in verižno trgovino. Blago so z reševalnimi vozili in zaseženimi avtomobili takoj odpeljali na Staro Štajersko. Danes je seveda komaj mogoče dokazati to. Kakor smo pozneje slišali, so v Gradcu in drugih večjih mestih na Štajerskem prodajali blago iz spodnje Štajerske na debelo po previsokih cenah. Naše trgovine so bile v trenutku prazne.

Tudi Štajerska domovinska zveza, ki naj bi nadomestila partijo na deželi, je videla svojo primarno nalogo v odvzemu številnih prostorov, po možnosti za vsakega zaposlenega posebej, tudi veliko zasebnih stanovanj in hiš za pisarne, neverjetno velik Da bi postavil državno službo in vse razkošno opremil. Prebivalstvo je moralo to opazovati, čeprav je bilo prej prepričano, da je bila v tretjem rajhu, zlasti med vojno, gospodarnost najvišje načelo upravljanja. Prav tako ji ni bilo jasno, zakaj je kljub vojni v državo napotenih toliko mladih, močnih ljudi, ki so zasledovali le sebične namene in niso hoteli imeti opravka z delom, ki bi bilo tako nujno.

Ko se je začelo delo tako civilne uprave kot Heimatbunda, so vsi ti ljudje menili, da so nezmotljivi in ​​vsevedni in niso čutili niti najmanjše potrebe, da bi se orientirali v realnost, preučevali razmere ali vsaj lokalne Nemce, ki so generacije živele na deželi, poznale razmere in jih celo obvladovale do osvoboditve. Ljudje so vztrajno in trmasto delali po načrtih, ki so jih prinesli s seboj, ne da bi upoštevali realnost in potrebe države. Na vsa opozorila in ugovore krajanov niso upoštevali in dejali, da ukazov operativne čete ne razumejo, ker so previsoki in bodo vplivali šele v nadaljevanju zgodbe. Prebivalstvo se je s tem trudilo sprijazniti, vendar še vedno ni moglo razumeti, zakaj se uporabljajo metode, ki niso v skladu z nemškim duhom in nikakor ne z nacionalsocializmom. Javnost je verjela, da se bo postopoma prepričala, da so državni in politični funkcionarji nagnjeni k izključno kapitalističnim ali boljševiškim nazorom. Ti ljudje niso imeli nobenega znaka nacionalsocializma, ki ga je domače prebivalstvo vsa ta leta podpiralo kot vero. Najhuje pa je bilo, da je lastni interes povsod prevladal nad skupnim dobrim. Prebivalstvo je moralo kmalu izkusiti, da cveti tudi korupcija. Brez »vez« navadni ljudje ne bi mogli doseči ničesar. Ljudje so se vedno skrivali za veličastnimi govori, obljubljali najboljše, a izpolnili ničesar. Danes obljubam nihče več ne verjame.

Drugi val preseljevanja je bil namenjen vključitvi vseh prišlekov in tistih z rasno nižjim statusom. Medtem ko se je v prvem valu preseljevanja še mogoče izgovarjati, da imamo opravka s političnimi nasprotniki in agitatorji, so se v drugem valu metode niso bili niti najmanj upravičeni. Ta val je zajel tudi ljudi, ki so bili Slovenci, a pogosto s politiko sploh niso imeli opravka. Za rasno manjvredne jih je ugotovila sprejemna komisija v Štajersko domovinsko zvezo, v kateri je bil tudi rasni izpraševalec. Mnogi od teh izpraševalcev dirk so bili mladi ljudje, ki so spoznali znanost o rasah na hitrem tečaju, vendar o tem niso imeli pojma. Te komisije so vsak dan pregledale 600-1000 ljudi. Na podlagi te ocene so bili ljudje deportirani. Na enak način so jih ponoči in v megli odpeljali iz stanovanj, jim pustili le majhno ročno prtljago in 10 RM gotovine, jih zbrali v taboriščih in nato deportirali z vlaki. Med temi tako imenovanimi »rasno inferiornimi« je bilo veliko izrazito pronemško nastrojenih, ki so ves čas Jugoslavije delovali v interesu Nemčije in hrepeneče čakali na dan osvoboditve. Preselitve so bile izvedene brez upoštevanja vseh humanih čustev in najprimitivnejših človekovih pravic. Nosečnice, bolnike in velike družine z dojenčki so ponoči pobirali in bolj ali manj ubožne odpeljali čez mejo na Hrvaško in v Srbijo. Tam so bili prepuščeni svoji usodi.

Zadnji val preseljevanja je bil usmerjen v obmejni pas na Savi in ​​Sotli, kjer so ljudi dobesedno zbirali ne glede na njihova stališča in jih po tem, ko je Berlin ustavil preseljevanje v Srbijo in Hrvaško, preseljevali v Stari rajh. Celotno prizemljeno kmečko prebivalstvo, približno 40.000 duš, bi moralo tako oditi v rajh. Ljudstvu je bilo obljubljeno, da bo dobilo prav toliko zemlje v starem rajhu, če bo v redu in brez odpora izročil svojo lokalno posest. Prebivalstvo pa je moralo spoznati, da se njegovo imetje sploh ne ceni in da se njihovo premoženje ne upošteva. Ljudi so odpeljali brez kuponov. Vsi so planili v to nikogaršnjo zemljo krasti in ropati. V zaklenjene hiše je bilo vlomljeno. Ker nikjer ni bilo pridobivanja premoženja, ni bilo nadzora. Vse, kar ni bilo pribito, je bilo ukradeno. Kar ni izginilo znotraj same države, so vzeli Hrvati in Slovenci, ki so prečkali mejo. Čez mejo so gnali cele črede živine. Če se vino ni spilo, so ga izpustili. Zaloge krompirja in pese so pomrznile ob hladnem valu, ki je nastopil kmalu zatem. Ko se je ta vrsta preseljevanja razvedela, je veliko prebivalcev območij, ki jih je bilo treba preseliti, zbežalo v gozdove. Število beguncev je ocenjeno na okoli 10.000. Kmalu zatem so prišla poročila tistih, ki so bili preseljeni v Stari rajh, po katerih niso dobili zemlje, ampak so jih najprej nastanili v taboriščih, nato pa uporabili kot nekvalificirane delavci v industriji. Če poznate pravi kmetov odpor do industrijskega dela, lahko razumete, zakaj so mnogi pobegnili.

Dolgo časa so bila preseljena območja nikogaršnja zemlja. Kasneje so jih naselili s Kočevarji in etničnimi Nemci iz Besarabije in Dobrudže. Nekateri ljudje iz Besarabije in Dobrudže sploh niso Nemci, ampak so le nekako povezani s poroko z Nemci. Strah pred boljševiki jih je pregnal iz države. Rasno gledano imajo veliko tujih vplivov in med seboj pogosto govorijo rusko ali romunsko. Dejstvo je, da je Slovence, ki smo rasno in kulturno alpski narod, zamenjala vzhodnjaška mešanica. Po odhodu slovenske inteligence bi bilo staroselsko prebivalstvo enostavno ponemčiti v eni ali dveh generacijah, ne pa v dveh do štirih letih, kot meni vodstvo Štajerske domovinske zveze. Danes so nekateri ki sedi na južni meji cesarstva Elementi z vzhodnjaško miselnostjo, ki so nemškemu ljudstvu veliko bolj tuji, četudi govorijo tudi nemško.

Z ekonomskega vidika so bile izgubljene neizmerljive vrednosti. Korenovk niso več dovažali. Grozdje je ostalo na trti. Prineseno je bilo delno prodano naprej v državi, delno zunaj države z nedovoljeno trgovino in umaknjeno iz splošnega gospodarstva. Nekoč gosto naseljeno, gospodarsko aktivno območje je postalo subvencionirano območje. Razumljivo je, da so ti dogodki razburili vse spodnještajersko prebivalstvo. Kljub vsem obljubam, da je preseljevanja konec, so se evakuacije in preseljevanja vedno znova nadaljevale. Ljudje so pogosto več mesecev s spakiranimi kovčki, noč za nočjo, čakali na organe, ki naj bi jih odnesli. Mnogi so izgubili živce, pobegnili iz države, naredili samomor ali se pridružili neregularnim enotam.

Medtem ko se je večina prebivalstva vse do umika nemškega Wehrmachta pripravljala na združitev z Nemškim cesarstvom, je zdaj na vseh straneh nastopila tiha opozicija. Ker se je izgubilo spoštovanje nemškega načina in narave in se ni več verjelo nobenim obljubam, je bilo vsako opominjanje in svarilo, pa tudi najboljša propaganda brezpredmetna. Medtem ko se panslavisti in komunisti prej nikoli niso mogli uveljaviti na Spodnjem Štajerskem, so ti dogodki sedaj močno okrepili. Spodnještajerski Slovenci so torej bodisi odkriti sovražniki Nemčije bodisi vsaj tihi pomočniki iregularnih sil.

Nemški vojak je bil povsod deležen prijaznega sprejema, obmetavanja z rožami in najboljše možne pogostitve. Wehrmachtu so pomagali, kjer koli so lahko. V nekaj mesecih se je slika popolnoma spremenila. Danes na Spodnjem Štajerskem obstajajo tolpe, ki izvajajo napade na posameznike in cela mesta, streljajo župane, žandarmerijo in druge državne organe ter izvajajo pasivni odpor v podjetjih. Industrijska proizvodnja je padla daleč pod jugoslovansko raven. Medtem ko v zgodovini slovenskega ljudstva nikoli ni bilo mogoče hujskati k revoluciji proti komurkoli, je danes v državi bolj ali manj revolucija. Negotovost na različnih območjih je tako velika, da se vanje lahko zapelješ le oborožen. Mimoidoče in avtomobile streljajo od zadaj. Tudi če celotno prebivalstvo ne sodeluje aktivno, njihovo pasivno vedenje spodbuja te tolpe.

Na koncu je treba priti do zaključka, da metode, ki so bile uporabljene pri raznih izgonih in preselitvah, način dela uradnikov, trud, ki se je izražal pri delovanju, predvsem pri vožnji avtomobila in porabi državnih dobrin, nesposobnost in brezobzirnost organov jemljeta prebivalcem vero v Nemčijo. Ko so bili vera, spoštovanje in zaupanje izgubljeni, je nastopilo revolucionarno razpoloženje. Danes bi bilo še mogoče prepričati prebivalstvo, da gre te napade in ekscese pripisati le nekompetentnim ljudem iz operative in da vodstvo s takšnim načinom poslovanja nima nič, še posebej, da nacionalsocializem ni obremenjen z vsem tem. stvari so lahko. Upor je usmerjen predvsem proti ljudem iz operacije. Revolucionarji imajo podporo prebivalstva le toliko, kolikor se ne borijo proti pravemu nemštvu.

Nemci v državi, ki so bili generacije v vodstvu, so se s svojimi sposobnostmi uveljavljali in imeli vedno velik vpliv na prebivalstvo, so bili že na začetku užaljeni. njihovi pogledi in mnenja sploh niso bili slišani. Bili so ignorirani. Vse pionirsko delo Nemcev in njihovih prijateljev je bilo uničeno. Njihova propaganda, po kateri spodnještajerski Slovenci v nacionalsocializmu niso več videli bauka, ampak odrešitev, je doživela hud šok. Eno leto civilne uprave je lahko zavedlo etnične Nemce in Slovence glede njihove vere v nacionalsocializem. Kar je bilo v preteklosti mogoče z lahkoto doseči, je zdaj pod vprašajem.