Od začetka epidemije z virusom, imenovanim covid 19, bo kmalu minilo leto dni, približno toliko pa tudi od sprememb pri političnem vodenju Slovenije. V Sloveniji sta oba dogodka medijsko prevladovala, kar v primeru virusa

pandemijskih razsežnosti seveda ni presenetljivo, saj so se z njim ukvarjale vse

države sveta. Manj razumljiva, a ne pri nas, je medijska politična histerija zdaj

že bivše vladne koalicije, ki je sama odstopila. Kako so ti dogodki zaznamovali

naše življenje, videno skozi moje oči povsem običajnega državljana, ki pa

spremlja politično dogajanje zato, ker se hoče znajti v prostoru, kjer živi, in ker

ve, da mu politika določa okvire družbenega življenja, pa sledi v naslednjih

odstavkih.

Potem ko se je lani pozimi z mesta predsednika vlade umaknil Marjan Šarec, s

čimer je bilo konec njegove koalicije, se je sestavila nova vlada, ki državo vodi

še danes. Nekdanja je, kot se spodobi, pristala v opoziciji. Nisem prepričan, da si

je predsednik LMŠ to želel, bolj verjetno je, da je imel v mislih nove volitve, na

katerih bi po njegovih pričakovanjih dobil na svojo stran še več volivcev in si

tako utrdil položaj v levem delu slovenskega političnega bloka. Toda tudi če bi

se to zgodilo, kaj bi z (morda) boljšim rezultatom sploh počel? Napovedovalci

volilnega razpoloženja med ljudmi so bili namreč jasni samo v tem, da v

parlament po predčasnih volitvah ne bi prišli niti SAB niti SMC in zelo verjetno

tudi DESUS ne. Rezultati drugih strank so bili predvidljivi le v toliko, da bi

svojo premoč spet pokazala SDS, Nsi bi ostala pomemben igralec za vsako

koalicijo, SNS pa bi najverjetneje lahko računal na svoje že tradicionalne

podpornike. Ali bi se uspelo v parlament prebiti kateri od strank, ki čakajo v

čakalnici? Tega si nihče ni upal napovedati. Torej se lahko še enkrat vprašamo:

na kaj je računal Šarec, ko se je zavzemal za volitve? In ali je sploh razmišljal

tako daleč?

Ostaja dejstvo, da se je stara koalicija razšla, kot se razideta dva na smrt

skregana zakonca, se pravi z veliko pranja umazanega perila. Celo uradno so vse

stranke (pred mikrofoni in kamerami različnih tv postaj) nekdanje vladne

koalicije izjavljale, da je bila stopnja nezaupljivosti in nesodelovanja preprosto

prevelika, predstavnica ene izmed strank pa je celo dejala, da v času njihovega

mandata niso naredili nič, pri čemer je mislila na zdravstvo. Ta izjava je bržkone

na mestu, a je bila toliko bolj zaskrbljujoča, ker smo se v tistem času že soočali s

problemom virusa, o katerem je medicinska stroka po vsem svetu vedela le

malo. 

Nekdanji premier je torej ustvaril nestabilne politične razmere v nepravem

trenutku in se ni zmenil za nevarnost virusa, ki ga je njegova vladna ekipa skoraj

unisono podcenjevala. Zdravstveno usodo države je (nehote) prepustil tistim, ki

so prepoznali nevarnost epidemije veliko pred njim in so ga na to tudi

opozarjali. Ravnanje LMŠ je bilo strahopetno in precej nepremišljeno dejanje, ki

bi bilo zanj in njegove ambicije lahko pogubno, če bili vsi državljani naše

države osveščeni in bi se zavedali svoje lastne odgovornosti. A do tega nam ob

trenutni koaliciji pristranskih medijev manjka več, kot bi si želeli, morda celo

nekaj desetletij. 

No, za nas državljane je bila nenadejana Šarčeva poteza, kot se je izkazalo

pozneje, izjemno srečna. Dokaj hitro se je namreč oblikovala nova in sposobna

(kot že lahko ocenjujemo danes) vladna koalicija pod taktirko predsednika

stranke SDS, ki je premočno zmagal na zadnjih volitvah. V tem pogledu so se

stvari pravzaprav normalizirale, vlado je v vodenje dobila stranka, ki so ji ljudje

na volitvah  najbolj zaupali, vlado pa je sestavila z nekoliko presenetljivo

podporo dveh strank nekdanje koalicije. V koaliciji so bile pričakovano (prej)

opozicijska NSi ter precej nepričakovano še stranki SMC in DESUS, ki je takrat

že imela novo vodstvo. Na kongresu upokojenske stranke nekaj prej je namreč

premočno zmagala Aleksandra Pivec in zadala hud poraz Karlu Erjavcu. 

Karkoli si že mislimo o nastanku nove koalicije pod vodstvom ministrskega

predsednika g. Janše, pa poteze nove vlade in hitra reakcija na slabe zdravstvene

razmere govorijo same zase. Govorijo namreč o uspešnosti nove vlade, ki se je

znašla v zelo slabih razmerah,  sicer predvsem zaradi ozkoglednosti prejšnje

vladne sestave, ki ni zaznala nevarnosti novega virusa. Ta je bil na »pohodu« po

svetu že kar nekaj časa, vendar prejšnja vlada ni znala pravočasno predvideti

možnih posledic. Zmožnost predvidevanja dogajanja v svetu je pomembna

lastnost dobrih vladnih ekip, predvsem premierja, a te g. Šarec ni imel, tudi ni

imel nobenih pravih kompetenc za vodenje vlade in jih še danes nima.

Menim, da je bilo v Sloveniji v takšnih razmerah le malo ljudi, ki so pogrešali

Šarčevo ekipo. V normalnih razmerah bi bili on in njegova stranka prepuščena

pozabi, tako kot se je to zgodilo marsikateri ad hoc ustanovljeni stranki v

Sloveniji. Toda vsi, ki smo upali, da se bo lotil komedijanstva, ki mu je bilo bolj

pisano na kožo, se je odločil, da bo svojo prisotnost v političnem prostoru kazal

s kljubovanjem delovanju nove vlade, pri čemer so mu vneto pomagale stranke

SD, Levica in SAB. O slednji, ki jo vodi užaljena nekdanja za kratek čas

premierka, ne gre izgubljati besed (svoj domet je predsednica te stranke

pokazala, ko je kandidirala za evropsko komisarko). O Levici je mogoče reči

samo to, da ne premore in nikoli ni premogla konsistentnega programa, ki bi

državi zagotovil razvoj in čim bolj enakopravno ter prepoznavno mesto v

evropski skupnosti. Rdeča zvezda je njihova vodnica, a jih ne vodi naprej,

ampak daleč nazaj. In potem je tu še SD, ki se po odhodu Pahorja kot vodilnega

predstavnika te neokomunistične stranke, nikakor ne znajde in drsi v

neprepoznavnost. Od njene demokratičnosti, s katero se ponaša v naslovu, je

ostala samo lažna socialnost. To je sicer slabo, a samo za njih, še zlasti po tem,

ko so se odločili, da se bodo »komolčili« z Levico. 

Na levem polu torej vlada očitna gneča, kajti tja nekateri prištevajo tudi LMŠ.

Meni se sicer to zdi krivično, ker ta stranka ni ne leva ne desna in tudi ne

sredinska, če sredina sploh obstaja. V bistvu LMŠ ni nič, saj ponuja preprosto in

preveč primitivno retoriko v slogu baba je žaba. Da je takšnemu nagovarjanju

stranke nasedlo dobrih 10 odstotkov naših državljanov, je zaskrbljujoče. Govori

v prid temu, da del našega volilnega telesa bodisi zelo nekritično sprejema

ponujeno plehko vsebino bodisi meni, da je politični oder neke vrste stand up

gledališče. Po zaslugi LMŠ, nič manj pa tudi drugih voditeljev KUL koalicije,

Bratušek, Fajon, Mesec) to morda res postaja, a na to državljani preprosto ne

smemo pristati. 

Na tem mestu mi dovolite kratko digresijo. Je že res, da ima takšna agenda

podporo nekaterih najvplivnejših medijev, predvsem RTV SLO, toda to ne bi

smel biti razlog, da se človek pusti poneumiti. Toliko bolj, ker imamo danes k

sreči tudi nekaj medijev, ki nam lahko pomagajo pri ustvarjanju objektivnejše

slike. Če si to želimo, seveda. Žal je očitno, da prizadevanje po čim bolj

objektivni sliki družbe na različnih ravneh ne prežema vseh državljanov. Takšen

odnos je sicer njihova stvar, menijo nekateri, a meni se zdi, da ni tako. Vsaj ne

takrat, ko ti ljudje odidejo na volitve ali pa jih doseže vprašalnik kakšne od

javnomnenjskih raziskav. Na volitvah namreč vplivajo tudi na to, v kakšnih

družbenih razmerah bom živel tudi sam in moja družina, to pa mi ni vseeno.

Če se vrnemo k razmeram po nastopu sedanje vlade po 13. marcu in sledimo

dogajanjem naprej, lahko vse skupaj strnemo v nekaj splošnih ugotovitev. 

Najprej, da se je vladna koalicija zelo trudila, da omeji zdravstveno škodo

epidemije,  to je bila njena prioriteta. Pri tem ni bila deležna podpore opozicije,

čeprav je bila ta vabljena k sodelovanju (to je bila razgaljujoča napaka vseh

strank). Ne samo, da v tem boju opozicija ni stopila z vlado skupaj (to bi bilo

dolgoročno zanjo veliko bolje), začela je napadati in kritizirati domnevno

neustrezne ukrepe. Da so bila ta nasprotovanja in dnevne diskreditacije vidne ter

odmevne, so poskrbeli večinski mediji ne glede na neumestnost teh napadov. S

svojim pristranskim poročanjem so postali, figurativno rečeno, peta stranka

opozicije. (pozicijska SNS sicer ves čas podpira vlado) To je javna  RTV SLO

še danes, le da je zdaj po odhodu stranke DESUS iz vlade postala šesta stranka. 

Zakaj trdim, da so bili ti napadi neumestni? Preprosto, zato, ker nikakor ni

mogoče vedeti, kako bi reševanje vsestranske krize v istih (ne enakih) razmerah

vodila kakšna druga vladna koalicija. Tega nikoli ne bomo vedeli, virtualne

simulacije neke resničnosti nikakor niso isto kot resničnost sama. Kar lahko

storimo, je primerjava ukrepov naše vlade z ukrepi drugih evropskih vlad, pa še

tu primerjave niso pravične. 

Objektivno je namreč zelo težko presojati zmožnosti posameznih zdravstvenih

sistemov in jih primerjati. Vemo namreč, da naš zdravstveni sistem ni v najboljši

kondiciji in čeprav krivde za to ne moremo pripisati samo predzadnji vladi, je

njen ne-prispevek najbolj očiten, saj je takratna koalicija delovala v času

evropske in svetovne konjunkture. Kljub neurejenosti zdravstvenega sistema, ki

na svojo reformo čaka že veliko predolgo, vse kaže, da je bila nova slovenska

vlada med najuspešnejšimi, o čemer pričajo tudi nekatere evropske raziskave, ki

je dosežke Slovenije ocenila zelo visoko. O tem večinski mediji skoraj po

pravilu niso poročali, pa to ni le njihova dolžnost v informativnem smislu,

ampak bilo bi tudi etično. V takšnih razmerah se moramo zahvaliti vsem

zdravstvenim delavcem, ki so pod učinkovitim vodenjem vlade dali svoj

neprecenljivi dosežek zdravju naše družbe in onemogočili veliko slabše

scenarije. Vlada jim je to priznala, ustrezno nagraditi jih pa tako ne more, saj se

tej vrsti požrtvovalnosti lahko samo zahvali. Tako čutimo mi državljani ali vsaj

mnogi od nas. Nikoli jim namreč ne bomo mogli poplačati njihove

požrtvovalnosti.

Na tem mestu velja omeniti, da kritiki sedanje vlade pogosto navajajo neko

trditev, ki naj bi zelo jasno kazala na sprenevedanje in zavajanje vlade ter se

glasi: »Ko je vlada uspešna, je zaslužna ona, ko ni, so krivi ljudje, ki se ne držijo

predpisov.« To je do sedanje vlade zelo krivična trditev, kajti velikokrat smo

slišali, tudi iz ust predsednika vlade, da so za uspešnost boja proti virusu,

zaslužni vsi državljani, kar z drugimi besedami pomeni sinergijo ukrepov in

ravnanja ljudi, torej njihovo prostovoljno upoštevanje priporočil in ukazov.

Ukazov? Da, ne vem, zakaj bi se izogibali tej besedi, čeprav jo opozicija

pogosto razume kot del izrazoslovja avtoritarnih režimov. Toda če ravnanje ljudi

ne gre z roko v roki z ukrepi, ali jim je celo nasprotno, je težko trditi, da so za

slabšanje stanja krivi napačni (sic!) ukrepi. 

Če se torej zapovedanega ne držimo, ne moremo kriviti vlade. Ali pač. Na tem

mestu lahko kot bumerang dobimo vprašanje, ki se glasi: »Kako pa vemo

(stroka, vlada, državljani), da se določen del prebivalstva ni držal ukrepov, ob

tem pa niti ne vemo, kolikšen del prebivalstva sodi v to kategorijo? Pri tem si

bomo težko pomagali s teoretiziranjem, ki nas pripelje do različnih, tudi

diametralno nasprotnih predpostavk. Po prvi od njih bi ukrepi, ki jih pripravlja

stroka (ta si ni 100% enotna, a tega tudi ne gre pričakovati, ker smo spet pri tem,

da nikoli ne bomo vedeli, ali bi bili kakšni drugačni pristopi boljši) in izvaja

vlada (spet ne vedno enotna, ker je strankarsko pisana in ker mora kljub

koalicijski pogodbi misliti tudi na svoje volivce), morali biti uspešni. Če niso, se

državljani predlogov, priporočil in ukazov očitno niso držali. Ker pa slednjega

ne vemo, je mogoče, da so se ljudje v dokaj velikem številu držali

zapovedanega. V tem primeru ukrepi vlade in stroke niso bili pravi. 

To je teorija. Kaj pa praksa? Ta pravi, da imamo pred seboj vladne ukaze,

vendar se jih državljani držimo po sistemu malo ja, malo pa ne, če povemo

nekoliko pod domače in hudomušno. Ali, povedano bolj naravnost: del

državljanov se jih drži, en del pa ne. 

Tu se nam zastavlja vprašanje, zakaj je en del državljanov proti? Morda zato,

ker ne verjame vladi (beri: stroki) in si jemlje pravico, da razsoja o stvareh, o

katerih nima pojma. To je zelo neumen razlog, vendar iz svojih vsakdanjih

stikov vem, da je kar precej razširjen. (“Covid 19 je zgolj ena izmed oblik

gripe,” po tvitih gostilniško klepetajo dvomljivci). 

Kaj pa drugi del prebivalcev? Vse kaže, kar je ne le neumno, temveč hudobno

sprevrženo, da se en del ljudi tega ne drži, ker jim levica ves čas vsiljuje svojo

sliko, v njej pa igra osrednjo negativno vlogo Janez Janša, ki po njenem mnenju

ni le nesposoben, temveč ob vseh drugih slabih lastnostih, ki mu jih pripisujejo,

še maščevalen. Ali kot slikovito trosi svoje neumnosti Alenka Bratovšek, ki

sedanjo koalicijo primerja z vlakom norosti in nas svari, da se bomo nekega dne

znašli v državi, ki je ne bomo poznali. Ja, njeni javni nastopi so res “splet norosti

in bolečine” 

Tisti del opozicije, ki ni zmožen razsodne refleksije (in še manj samo-refleksije)

je po pravilu glasen, kar je ob pomanjkanju argumentov razumljivo. Ker pa je

glasen zaradi pristranskih najvplivnejših medijev in ima po njihovi zaslugi velik

doseg, je to dovolj za zmedo, neorientiranost, nezadovoljstvo in jezo

državljanov, kar vse je voda na mlin agendi zrušimo vlado. Pri tem se jim ne da

dopovedati, da ima vlada (vsakokratna in kjerkoli) EDINA pravico odločati v

imenu državljanov, kajti sestavljajo jo stranka ali stranke, ki so na volitvah

dobile dovolj glasov, da lahko skupaj dosežejo večino v neki koaliciji. In tu bi se

morala nasilno razdiralna vloga opozicije nehati, razen če bi za svoje

nestrinjanje lahko pokazali vsebinske razloge in dokazala »zdrse«. 

Vloga opozicije je, da drži vsakokratni vladi ogledalo in da si zapomni, kaj vse

je šlo narobe, nato pa na prvih volitvah vladi izstavi račun. Ker pa opozicija

sedanji vladi ne more dokazati ničesar od očitanega, vse umetne afere padajo kot

domine. Težava je, da jih sfabricirajo res veliko, zato ima enostransko

obveščena javnost vtis, da gre vse narobe. Samo primer: do koliko državljanov

je prišla novica, da si vlada RS lahko izposodi denar po negativni obrestni meri?

Koliko naših prebivalcev ve, da ima Slovenija zelo visok rating gospodarskega

zaupanja? To in še druga takšna sporočila iz Evrope bi morala odmevati v vseh

medijih. Toda ne, v času Blejskega gospodarskega foruma je bila pomembna

novica RTV SLO tudi pobalinski protest na blejskem jezeru.

Zdravstvene razmere pri nas še danes niso dobre, a nedvomno se bodo v

prihodnje izboljšale, čeprav o datumih olajšanja sploh nima smisla ugibati. Še

manj je smiselno napovedovati, kdaj se bo Slovenija znašla med učinkovitimi

parlamentarnimi demokracijami, ki ne dopuščajo spreminjanja vlad na ulici. (bo

to morda celo čakanje na Godota?) Dokler bomo iz vseh zvočnikov poslušali

floskule samozvane koalicije KUL, ki nima nobene prave vsebine, nosi pa težek

nahrbtnik svoje neuspešnosti iz časa, ko je bila na oblasti, tega ne moremo

pričakovati. Nek komentator pravi, da si Slovenci zaslužimo boljše od tega, kar

ponuja KUL, pa tudi od tega, kar predstavlja Janša. To je tisti »analitik«, ki med

drugim tudi navrže, da je tej vladi pri njenem delovanju kar pogosto zdrsnilo,

Nek cipresah dišeči piš, pa je v nek skorumpirani medij odložil očitek nekega

ostarelega politika, češ da ta vlada ne premore empatije do državljanov!?

Najprej odgovor prvemu: ni vlade na svetu, ki bi delala 100%, ker to sploh ni

 mogoče; 100% neobstaja. So pa vlade, katerih delo lahko po koncu njihove

vladavine ocenimo kot dobro, pri čemer si pri tej oznaki pomagamo z dosežki

predhodnih vlad ali pa s primerjavami ravnanja vlad drugih držav. (mimogrede,

po evropskih kriterijih smo med najboljšimi državami, ki so se soočile z zdravstveno

in gospodarsko krizo)

V tem pogledu je sedanji premier je po dosežkih te koalicijske vlade daleč pred svojimi

predhodniki, kljub »zdrsom« pred katerimi ni imun nihče. In samo mimogrede:

manjše nekonsistentnosti vladnih odločitev, morebitna nihanja in omahovanja

ali hitra spreminjanja odločitev so po eni strani vedno nove razmere, po drugi

pa inherentna slabost takšnih koalicij. To pa je posledica naega volilnega sistema,

kar je že druga zgodba. Predvsem pa, ali je kdo zares premislil, kaj bi pomenila

morebitna vlada samozvane koalicijeKUL. Če ni bi bilo prav, da bi, stisne zobe

in počaka na nove redne volitve.

In odgovor drugemu:

Empatija ni zgolj v besedah, kot je to značilno za tega nekdanjega družbeno-političnega

delavca, ki stresa floskule s figo v žepu, pač pa v dejanjih. Kako smo živeli v

»njegovih« časih, še danes pričajo arhivi s posnetki dolgih čakalnih vrst za

dobrine, ki so danes tako samoumevne, da jih imajo levičarji za granted!

Empatija? Kaj drugega pa so ukrepi, sprejeti v protikoronskih paketih. Naj samo

spomnimo na številne olajšave državljanom in podjetjem, na turistične vavčerje

ali pa morda na nizko ceno energetikov, ki je v vsaki družini pomemben

mesečni strošek in še in še. Mar ni to empatija?

Naj naredim piko pod člankom, ki noče biti analiza, saj za to preprosto nimam

dovolj prostora na voljo. Sintagme levega pola politike, kakršna je mi znamo, s

katerimi zasipajo državljane, je bedno in je podobno osnovnošolcu, ki potem, ko

je dobil cvek, zatrjuje, da je to krivica, ker je vedel in znal, a je dobil napačna

vprašanja … Bombardiranje državljanov s floskulami najslabše vrste je nasilno

in je povsem v skladu s politično agendo levih prevratnih (beri: prevarantskih)

strank v novejši zgodovini Evrope. Takšna agenda je bila v nekaterih delih

Evrope usodno škodljiva za državljane (vzhodna Evropa), v drugih delih pa na

njihovo srečo nikoli (doslej) ni padla na plodna tla.

Besedilo ni lektorirano!

Uroš Gabrijelčič