Članek
2020 – Leto, ki ni za pozabo
Objavljeno Jan 16, 2021
    • Od začetka epidemije z virusom, imenovanim covid 19, bo kmalu minilo leto
    • dni, približno toliko pa tudi od sprememb pri političnem vodenju Slovenije. V
    • Sloveniji sta oba dogodka medijsko prevladovala, kar v primeru virusa
    • pandemijskih razsežnosti seveda ni presenetljivo, saj so se z njim ukvarjale vse
    • države sveta. Manj razumljiva, a ne pri nas, je medijska politična histerija zdaj
    • že bivše vladne koalicije, ki je sama odstopila. Kako so ti dogodki zaznamovali
    • naše življenje, videno skozi moje oči povsem običajnega državljana, ki pa
    • spremlja politično dogajanje zato, ker se hoče znajti v prostoru, kjer živi, in ker
    • ve, da mu politika določa okvire družbenega življenja, pa sledi v naslednjih
    • odstavkih.
    •  
    • Potem ko se je lani pozimi z mesta predsednika vlade umaknil Marjan Šarec, s
    • čimer je bilo konec njegove koalicije, se je sestavila nova vlada, ki državo vodi
    • še danes. Nekdanja je, kot se spodobi, pristala v opoziciji. Nisem prepričan, da si
    • je predsednik LMŠ to želel, bolj verjetno je, da je imel v mislih nove volitve, na
    • katerih bi po njegovih pričakovanjih dobil na svojo stran še več volivcev in si
    • tako utrdil položaj v levem delu slovenskega političnega bloka. Toda tudi če bi
    • se to zgodilo, kaj bi z (morda) boljšim rezultatom sploh počel? Napovedovalci
    • volilnega razpoloženja med ljudmi so bili namreč jasni samo v tem, da v
    • parlament po predčasnih volitvah ne bi prišli niti SAB niti SMC in zelo verjetno
    • tudi DESUS ne. Rezultati drugih strank so bili predvidljivi le v toliko, da bi
    • svojo premoč spet pokazala SDS, Nsi bi ostala pomemben igralec za vsako
    • koalicijo, SNS pa bi najverjetneje lahko računal na svoje že tradicionalne
    • podpornike. Ali bi se uspelo v parlament prebiti kateri od strank, ki čakajo v
    • čakalnici? Tega si nihče ni upal napovedati. Torej se lahko še enkrat vprašamo:
    • na kaj je računal Šarec, ko se je zavzemal za volitve? In ali je sploh razmišljal
    • tako daleč?
    • Ostaja dejstvo, da se je stara koalicija razšla, kot se razideta dva na smrt
    • skregana zakonca, se pravi z veliko pranja umazanega perila. Celo uradno so vse
    • stranke (pred mikrofoni in kamerami različnih tv postaj) nekdanje vladne
    • koalicije izjavljale, da je bila stopnja nezaupljivosti in nesodelovanja preprosto
    • prevelika, predstavnica ene izmed strank pa je celo dejala, da v času njihovega
    • mandata niso naredili nič, pri čemer je mislila na zdravstvo. Ta izjava je bržkone
    • na mestu, a je bila toliko bolj zaskrbljujoča, ker smo se v tistem času že soočali s
    • problemom virusa, o katerem je medicinska stroka po vsem svetu vedela le
    • malo. 
    • Nekdanji premier je torej ustvaril nestabilne politične razmere v nepravem
    • trenutku in se ni zmenil za nevarnost virusa, ki ga je njegova vladna ekipa skoraj
    • unisono podcenjevala. Zdravstveno usodo države je (nehote) prepustil tistim, ki
    • so prepoznali nevarnost epidemije veliko pred njim in so ga na to tudi
    •  
    • opozarjali. Ravnanje LMŠ je bilo strahopetno in precej nepremišljeno dejanje, ki
    • bi bilo zanj in njegove ambicije lahko pogubno, če bili vsi državljani naše
    • države osveščeni in bi se zavedali svoje lastne odgovornosti. A do tega nam ob
    • trenutni koaliciji pristranskih medijev manjka več, kot bi si želeli, morda celo
    • nekaj desetletij. 
    •  
    • No, za nas državljane je bila nenadejana Šarčeva poteza, kot se je izkazalo
    • pozneje, izjemno srečna. Dokaj hitro se je namreč oblikovala nova in sposobna
    • (kot že lahko ocenjujemo danes) vladna koalicija pod taktirko predsednika
    • stranke SDS, ki je premočno zmagal na zadnjih volitvah. V tem pogledu so se
    • stvari pravzaprav normalizirale, vlado je v vodenje dobila stranka, ki so ji ljudje
    • na volitvah  najbolj zaupali, vlado pa je sestavila z nekoliko presenetljivo
    • podporo dveh strank nekdanje koalicije. V koaliciji so bile pričakovano (prej)
    • opozicijska NSi ter precej nepričakovano še stranki SMC in DESUS, ki je takrat
    • že imela novo vodstvo. Na kongresu upokojenske stranke nekaj prej je namreč
    • premočno zmagala Aleksandra Pivec in zadala hud poraz Karlu Erjavcu. 
    • Karkoli si že mislimo o nastanku nove koalicije pod vodstvom ministrskega
    • predsednika g. Janše, pa poteze nove vlade in hitra reakcija na slabe zdravstvene
    • razmere govorijo same zase. Govorijo namreč o uspešnosti nove vlade, ki se je
    • znašla v zelo slabih razmerah,  sicer predvsem zaradi ozkoglednosti prejšnje
    • vladne sestave, ki ni zaznala nevarnosti novega virusa. Ta je bil na »pohodu« po
    • svetu že kar nekaj časa, vendar prejšnja vlada ni znala pravočasno predvideti
    • možnih posledic. Zmožnost predvidevanja dogajanja v svetu je pomembna
    • lastnost dobrih vladnih ekip, predvsem premierja, a te g. Šarec ni imel, tudi ni
    • imel nobenih pravih kompetenc za vodenje vlade in jih še danes nima.
    • Menim, da je bilo v Sloveniji v takšnih razmerah le malo ljudi, ki so pogrešali
    • Šarčevo ekipo. V normalnih razmerah bi bili on in njegova stranka prepuščena
    • pozabi, tako kot se je to zgodilo marsikateri ad hoc ustanovljeni stranki v
    • Sloveniji. Toda vsi, ki smo upali, da se bo lotil komedijanstva, ki mu je bilo bolj
    • pisano na kožo, se je odločil, da bo svojo prisotnost v političnem prostoru kazal
    • s kljubovanjem delovanju nove vlade, pri čemer so mu vneto pomagale stranke
    • SD, Levica in SAB. O slednji, ki jo vodi užaljena nekdanja za kratek čas
    • premierka, ne gre izgubljati besed (svoj domet je predsednica te stranke
    • pokazala, ko je kandidirala za evropsko komisarko). O Levici je mogoče reči
    • samo to, da ne premore in nikoli ni premogla konsistentnega programa, ki bi
    • državi zagotovil razvoj in čim bolj enakopravno ter prepoznavno mesto v
    • evropski skupnosti. Rdeča zvezda je njihova vodnica, a jih ne vodi naprej,
    • ampak daleč nazaj. In potem je tu še SD, ki se po odhodu Pahorja kot vodilnega
    • predstavnika te neokomunistične stranke, nikakor ne znajde in drsi v
    • neprepoznavnost. Od njene demokratičnosti, s katero se ponaša v naslovu, je
    • ostala samo lažna socialnost. To je sicer slabo, a samo za njih, še zlasti po tem,
    • ko so se odločili, da se bodo »komolčili« z Levico. 
    • Na levem polu torej vlada očitna gneča, kajti tja nekateri prištevajo tudi LMŠ.
    • Meni se sicer to zdi krivično, ker ta stranka ni ne leva ne desna in tudi ne
    •  
    • sredinska, če sredina sploh obstaja. V bistvu LMŠ ni nič, saj ponuja preprosto in
    • preveč primitivno retoriko v slogu baba je žaba. Da je takšnemu nagovarjanju
    • stranke nasedlo dobrih 10 odstotkov naših državljanov, je zaskrbljujoče. Govori
    • v prid temu, da del našega volilnega telesa bodisi zelo nekritično sprejema
    • ponujeno plehko vsebino bodisi meni, da je politični oder neke vrste stand up
    • gledališče. Po zaslugi LMŠ, nič manj pa tudi drugih voditeljev KUL koalicije,
    • Bratušek, Fajon, Mesec) to morda res postaja, a na to državljani preprosto ne
    • smemo pristati. 
    • Na tem mestu mi dovolite kratko digresijo. Je že res, da ima takšna agenda
    • podporo nekaterih najvplivnejših medijev, predvsem RTV SLO, toda to ne bi
    • smel biti razlog, da se človek pusti poneumiti. Toliko bolj, ker imamo danes k
    • sreči tudi nekaj medijev, ki nam lahko pomagajo pri ustvarjanju objektivnejše
    • slike. Če si to želimo, seveda. Žal je očitno, da prizadevanje po čim bolj
    • objektivni sliki družbe na različnih ravneh ne prežema vseh državljanov. Takšen
    • odnos je sicer njihova stvar, menijo nekateri, a meni se zdi, da ni tako. Vsaj ne
    • takrat, ko ti ljudje odidejo na volitve ali pa jih doseže vprašalnik kakšne od
    • javnomnenjskih raziskav. Na volitvah namreč vplivajo tudi na to, v kakšnih
    • družbenih razmerah bom živel tudi sam in moja družina, to pa mi ni vseeno.
    •  
    • Če se vrnemo k razmeram po nastopu sedanje vlade po 13. marcu in sledimo
    • dogajanjem naprej, lahko vse skupaj strnemo v nekaj splošnih ugotovitev. 
    • Najprej, da se je vladna koalicija zelo trudila, da omeji zdravstveno škodo
    • epidemije,  to je bila njena prioriteta. Pri tem ni bila deležna podpore opozicije,
    • čeprav je bila ta vabljena k sodelovanju (to je bila razgaljujoča napaka vseh
    • strank). Ne samo, da v tem boju opozicija ni stopila z vlado skupaj (to bi bilo
    • dolgoročno zanjo veliko bolje), začela je napadati in kritizirati domnevno
    • neustrezne ukrepe. Da so bila ta nasprotovanja in dnevne diskreditacije vidne ter
    • odmevne, so poskrbeli večinski mediji ne glede na neumestnost teh napadov. S
    • svojim pristranskim poročanjem so postali, figurativno rečeno, peta stranka
    • opozicije. (pozicijska SNS sicer ves čas podpira vlado) To je javna  RTV SLO
    • še danes, le da je zdaj po odhodu stranke DESUS iz vlade postala šesta stranka. 
    • Zakaj trdim, da so bili ti napadi neumestni? Preprosto, zato, ker nikakor ni
    • mogoče vedeti, kako bi reševanje vsestranske krize v istih (ne enakih) razmerah
    • vodila kakšna druga vladna koalicija. Tega nikoli ne bomo vedeli, virtualne
    • simulacije neke resničnosti nikakor niso isto kot resničnost sama. Kar lahko
    • storimo, je primerjava ukrepov naše vlade z ukrepi drugih evropskih vlad, pa še
    • tu primerjave niso pravične. 
    • Objektivno je namreč zelo težko presojati zmožnosti posameznih zdravstvenih
    • sistemov in jih primerjati. Vemo namreč, da naš zdravstveni sistem ni v najboljši
    • kondiciji in čeprav krivde za to ne moremo pripisati samo predzadnji vladi, je
    • njen ne-prispevek najbolj očiten, saj je takratna koalicija delovala v času
    •  
    • evropske in svetovne konjunkture. Kljub neurejenosti zdravstvenega sistema, ki
    • na svojo reformo čaka že veliko predolgo, vse kaže, da je bila nova slovenska
    • vlada med najuspešnejšimi, o čemer pričajo tudi nekatere evropske raziskave, ki
    • je dosežke Slovenije ocenila zelo visoko. O tem večinski mediji skoraj po
    • pravilu niso poročali, pa to ni le njihova dolžnost v informativnem smislu,
    • ampak bilo bi tudi etično. V takšnih razmerah se moramo zahvaliti vsem
    • zdravstvenim delavcem, ki so pod učinkovitim vodenjem vlade dali svoj
    • neprecenljivi dosežek zdravju naše družbe in onemogočili veliko slabše
    • scenarije. Vlada jim je to priznala, ustrezno nagraditi jih pa tako ne more, saj se
    • tej vrsti požrtvovalnosti lahko samo zahvali. Tako čutimo mi državljani ali vsaj
    • mnogi od nas. Nikoli jim namreč ne bomo mogli poplačati njihove
    • požrtvovalnosti.
    •  
    • Na tem mestu velja omeniti, da kritiki sedanje vlade pogosto navajajo neko
    • trditev, ki naj bi zelo jasno kazala na sprenevedanje in zavajanje vlade ter se
    • glasi: »Ko je vlada uspešna, je zaslužna ona, ko ni, so krivi ljudje, ki se ne držijo
    • predpisov.« To je do sedanje vlade zelo krivična trditev, kajti velikokrat smo
    • slišali, tudi iz ust predsednika vlade, da so za uspešnost boja proti virusu,
    • zaslužni vsi državljani, kar z drugimi besedami pomeni sinergijo ukrepov in
    • ravnanja ljudi, torej njihovo prostovoljno upoštevanje priporočil in ukazov.
    • Ukazov? Da, ne vem, zakaj bi se izogibali tej besedi, čeprav jo opozicija
    • pogosto razume kot del izrazoslovja avtoritarnih režimov. Toda če ravnanje ljudi
    • ne gre z roko v roki z ukrepi, ali jim je celo nasprotno, je težko trditi, da so za
    • slabšanje stanja krivi napačni (sic!) ukrepi. 
    •  
    • Če se torej zapovedanega ne držimo, ne moremo kriviti vlade. Ali pač. Na tem
    • mestu lahko kot bumerang dobimo vprašanje, ki se glasi: »Kako pa vemo
    • (stroka, vlada, državljani), da se določen del prebivalstva ni držal ukrepov, ob
    • tem pa niti ne vemo, kolikšen del prebivalstva sodi v to kategorijo? Pri tem si
    • bomo težko pomagali s teoretiziranjem, ki nas pripelje do različnih, tudi
    • diametralno nasprotnih predpostavk. Po prvi od njih bi ukrepi, ki jih pripravlja
    • stroka (ta si ni 100% enotna, a tega tudi ne gre pričakovati, ker smo spet pri tem,
    • da nikoli ne bomo vedeli, ali bi bili kakšni drugačni pristopi boljši) in izvaja
    • vlada (spet ne vedno enotna, ker je strankarsko pisana in ker mora kljub
    • koalicijski pogodbi misliti tudi na svoje volivce), morali biti uspešni. Če niso, se
    • državljani predlogov, priporočil in ukazov očitno niso držali. Ker pa slednjega
    • ne vemo, je mogoče, da so se ljudje v dokaj velikem številu držali
    • zapovedanega. V tem primeru ukrepi vlade in stroke niso bili pravi. 
    • To je teorija. Kaj pa praksa? Ta pravi, da imamo pred seboj vladne ukaze,
    • vendar se jih državljani držimo po sistemu malo ja, malo pa ne, če povemo
    • nekoliko pod domače in hudomušno. Ali, povedano bolj naravnost: del
    • državljanov se jih drži, en del pa ne. 
    • Tu se nam zastavlja vprašanje, zakaj je en del državljanov proti? Morda zato,
    • ker ne verjame vladi (beri: stroki) in si jemlje pravico, da razsoja o stvareh, o
    • katerih nima pojma. To je zelo neumen razlog, vendar iz svojih vsakdanjih
    •  
    • stikov vem, da je kar precej razširjen. (“Covid 19 je zgolj ena izmed oblik
    • gripe,” po tvitih gostilniško klepetajo dvomljivci). 
    • Kaj pa drugi del prebivalcev? Vse kaže, kar je ne le neumno, temveč hudobno
    • sprevrženo, da se en del ljudi tega ne drži, ker jim levica ves čas vsiljuje svojo
    • sliko, v njej pa igra osrednjo negativno vlogo Janez Janša, ki po njenem mnenju
    • ni le nesposoben, temveč ob vseh drugih slabih lastnostih, ki mu jih pripisujejo,
    • še maščevalen. Ali kot slikovito trosi svoje neumnosti Alenka Bratovšek, ki
    • sedanjo koalicijo primerja z vlakom norosti in nas svari, da se bomo nekega dne
    • znašli v državi, ki je ne bomo poznali. Ja, njeni javni nastopi so res “splet norosti
    • in bolečine” 
    •  
    • Tisti del opozicije, ki ni zmožen razsodne refleksije (in še manj samo-refleksije)
    • je po pravilu glasen, kar je ob pomanjkanju argumentov razumljivo. Ker pa je
    • glasen zaradi pristranskih najvplivnejših medijev in ima po njihovi zaslugi velik
    • doseg, je to dovolj za zmedo, neorientiranost, nezadovoljstvo in jezo
    • državljanov, kar vse je voda na mlin agendi zrušimo vlado. Pri tem se jim ne da
    • dopovedati, da ima vlada (vsakokratna in kjerkoli) EDINA pravico odločati v
    • imenu državljanov, kajti sestavljajo jo stranka ali stranke, ki so na volitvah
    • dobile dovolj glasov, da lahko skupaj dosežejo večino v neki koaliciji. In tu bi se
    • morala nasilno razdiralna vloga opozicije nehati, razen če bi za svoje
    • nestrinjanje lahko pokazali vsebinske razloge in dokazala »zdrse«. 
    • Vloga opozicije je, da drži vsakokratni vladi ogledalo in da si zapomni, kaj vse
    • je šlo narobe, nato pa na prvih volitvah vladi izstavi račun. Ker pa opozicija
    • sedanji vladi ne more dokazati ničesar od očitanega, vse umetne afere padajo kot
    • domine. Težava je, da jih sfabricirajo res veliko, zato ima enostransko
    • obveščena javnost vtis, da gre vse narobe. Samo primer: do koliko državljanov
    • je prišla novica, da si vlada RS lahko izposodi denar po negativni obrestni meri?
    • Koliko naših prebivalcev ve, da ima Slovenija zelo visok rating gospodarskega
    • zaupanja? To in še druga takšna sporočila iz Evrope bi morala odmevati v vseh
    • medijih. Toda ne, v času Blejskega gospodarskega foruma je bila pomembna
    • novica RTV SLO tudi pobalinski protest na blejskem jezeru.
    •  
    • Zdravstvene razmere pri nas še danes niso dobre, a nedvomno se bodo v
    • prihodnje izboljšale, čeprav o datumih olajšanja sploh nima smisla ugibati. Še
    • manj je smiselno napovedovati, kdaj se bo Slovenija znašla med učinkovitimi
    • parlamentarnimi demokracijami, ki ne dopuščajo spreminjanja vlad na ulici. (bo
    • to morda celo čakanje na Godota?) Dokler bomo iz vseh zvočnikov poslušali
    • floskule samozvane koalicije KUL, ki nima nobene prave vsebine, nosi pa težek
    • nahrbtnik svoje neuspešnosti iz časa, ko je bila na oblasti, tega ne moremo
    • pričakovati. Nek komentator pravi, da si Slovenci zaslužimo boljše od tega, kar
    • ponuja KUL, pa tudi od tega, kar predstavlja Janša. To je tisti »analitik«, ki med
    • drugim tudi navrže, da je tej vladi pri njenem delovanju kar pogosto zdrsnilo,
    • Nek cipresah dišeči piš, pa je v nek skorumpirani medij odložil očitek nekega
    • ostarelega politika, češ da ta vlada ne premore empatije do državljanov!?
    •  
    • Najprej odgovor prvemu: ni vlade na svetu, ki bi delala 100%, ker to sploh ni
    •  mogoče; 100% neobstaja. So pa vlade, katerih delo lahko po koncu njihove
    • vladavine ocenimo kot dobro, pri čemer si pri tej oznaki pomagamo z dosežki
    • predhodnih vlad ali pa s primerjavami ravnanja vlad drugih držav. (mimogrede,
    • po evropskih kriterijih smo med najboljšimi državami, ki so se soočile z zdravstveno
    • in gospodarsko krizo)
    • V tem pogledu je sedanji premier je po dosežkih te koalicijske vlade daleč pred svojimi
    • predhodniki, kljub »zdrsom« pred katerimi ni imun nihče. In samo mimogrede:
    • manjše nekonsistentnosti vladnih odločitev, morebitna nihanja in omahovanja
    • ali hitra spreminjanja odločitev so po eni strani vedno nove razmere, po drugi
    • pa inherentna slabost takšnih koalicij. To pa je posledica naega volilnega sistema,
    • kar je že druga zgodba. Predvsem pa, ali je kdo zares premislil, kaj bi pomenila
    • morebitna vlada samozvane koalicijeKUL. Če ni bi bilo prav, da bi, stisne zobe
    • in počaka na nove redne volitve.
    •  
    • In odgovor drugemu:
    • Empatija ni zgolj v besedah, kot je to značilno za tega nekdanjega družbeno-političnega
    • delavca, ki stresa floskule s figo v žepu, pač pa v dejanjih. Kako smo živeli v
    • »njegovih« časih, še danes pričajo arhivi s posnetki dolgih čakalnih vrst za
    • dobrine, ki so danes tako samoumevne, da jih imajo levičarji za granted!
    • Empatija? Kaj drugega pa so ukrepi, sprejeti v protikoronskih paketih. Naj samo
    • spomnimo na številne olajšave državljanom in podjetjem, na turistične vavčerje
    • ali pa morda na nizko ceno energetikov, ki je v vsaki družini pomemben
    • mesečni strošek in še in še. Mar ni to empatija?
    • Naj naredim piko pod člankom, ki noče biti analiza, saj za to preprosto nimam
    • dovolj prostora na voljo. Sintagme levega pola politike, kakršna je mi znamo, s
    • katerimi zasipajo državljane, je bedno in je podobno osnovnošolcu, ki potem, ko
    • je dobil cvek, zatrjuje, da je to krivica, ker je vedel in znal, a je dobil napačna
    • vprašanja … Bombardiranje državljanov s floskulami najslabše vrste je nasilno
    • in je povsem v skladu s politično agendo levih prevratnih (beri: prevarantskih)
    • strank v novejši zgodovini Evrope. Takšna agenda je bila v nekaterih delih
    • Evrope usodno škodljiva za državljane (vzhodna Evropa), v drugih delih pa na
    • njihovo srečo nikoli (doslej) ni padla na plodna tla.
    • Besedilo ni lektorirano!
    • Uroš Gabrijelčič
    •  
    • 2020 – Leto, ki ni za pozabo
    • Od začetka epidemije z virusom, imenovanim covid 19, bo kmalu minilo leto dni, približno toliko pa tudi od sprememb pri političnem vodenju Slovenije. V Sloveniji sta oba dogodka medijsko prevladovala, kar v primeru virusa
    • pandemijskih razsežnosti seveda ni presenetljivo, saj so se z njim ukvarjale vse
    • države sveta. Manj razumljiva, a ne pri nas, je medijska politična histerija zdaj
    • že bivše vladne koalicije, ki je sama odstopila. Kako so ti dogodki zaznamovali
    • naše življenje, videno skozi moje oči povsem običajnega državljana, ki pa
    • spremlja politično dogajanje zato, ker se hoče znajti v prostoru, kjer živi, in ker
    • ve, da mu politika določa okvire družbenega življenja, pa sledi v naslednjih
    • odstavkih.
    •  
    • Potem ko se je lani pozimi z mesta predsednika vlade umaknil Marjan Šarec, s
    • čimer je bilo konec njegove koalicije, se je sestavila nova vlada, ki državo vodi
    • še danes. Nekdanja je, kot se spodobi, pristala v opoziciji. Nisem prepričan, da si
    • je predsednik LMŠ to želel, bolj verjetno je, da je imel v mislih nove volitve, na
    • katerih bi po njegovih pričakovanjih dobil na svojo stran še več volivcev in si
    • tako utrdil položaj v levem delu slovenskega političnega bloka. Toda tudi če bi
    • se to zgodilo, kaj bi z (morda) boljšim rezultatom sploh počel? Napovedovalci
    • volilnega razpoloženja med ljudmi so bili namreč jasni samo v tem, da v
    • parlament po predčasnih volitvah ne bi prišli niti SAB niti SMC in zelo verjetno
    • tudi DESUS ne. Rezultati drugih strank so bili predvidljivi le v toliko, da bi
    • svojo premoč spet pokazala SDS, Nsi bi ostala pomemben igralec za vsako
    • koalicijo, SNS pa bi najverjetneje lahko računal na svoje že tradicionalne
    • podpornike. Ali bi se uspelo v parlament prebiti kateri od strank, ki čakajo v
    • čakalnici? Tega si nihče ni upal napovedati. Torej se lahko še enkrat vprašamo:
    • na kaj je računal Šarec, ko se je zavzemal za volitve? In ali je sploh razmišljal
    • tako daleč?
    • Ostaja dejstvo, da se je stara koalicija razšla, kot se razideta dva na smrt
    • skregana zakonca, se pravi z veliko pranja umazanega perila. Celo uradno so vse
    • stranke (pred mikrofoni in kamerami različnih tv postaj) nekdanje vladne
    • koalicije izjavljale, da je bila stopnja nezaupljivosti in nesodelovanja preprosto
    • prevelika, predstavnica ene izmed strank pa je celo dejala, da v času njihovega
    • mandata niso naredili nič, pri čemer je mislila na zdravstvo. Ta izjava je bržkone
    • na mestu, a je bila toliko bolj zaskrbljujoča, ker smo se v tistem času že soočali s
    • problemom virusa, o katerem je medicinska stroka po vsem svetu vedela le
    • malo. 
    • Nekdanji premier je torej ustvaril nestabilne politične razmere v nepravem
    • trenutku in se ni zmenil za nevarnost virusa, ki ga je njegova vladna ekipa skoraj
    • unisono podcenjevala. Zdravstveno usodo države je (nehote) prepustil tistim, ki
    • so prepoznali nevarnost epidemije veliko pred njim in so ga na to tudi
    •  
    • opozarjali. Ravnanje LMŠ je bilo strahopetno in precej nepremišljeno dejanje, ki
    • bi bilo zanj in njegove ambicije lahko pogubno, če bili vsi državljani naše
    • države osveščeni in bi se zavedali svoje lastne odgovornosti. A do tega nam ob
    • trenutni koaliciji pristranskih medijev manjka več, kot bi si želeli, morda celo
    • nekaj desetletij. 
    •  
    • No, za nas državljane je bila nenadejana Šarčeva poteza, kot se je izkazalo
    • pozneje, izjemno srečna. Dokaj hitro se je namreč oblikovala nova in sposobna
    • (kot že lahko ocenjujemo danes) vladna koalicija pod taktirko predsednika
    • stranke SDS, ki je premočno zmagal na zadnjih volitvah. V tem pogledu so se
    • stvari pravzaprav normalizirale, vlado je v vodenje dobila stranka, ki so ji ljudje
    • na volitvah  najbolj zaupali, vlado pa je sestavila z nekoliko presenetljivo
    • podporo dveh strank nekdanje koalicije. V koaliciji so bile pričakovano (prej)
    • opozicijska NSi ter precej nepričakovano še stranki SMC in DESUS, ki je takrat
    • že imela novo vodstvo. Na kongresu upokojenske stranke nekaj prej je namreč
    • premočno zmagala Aleksandra Pivec in zadala hud poraz Karlu Erjavcu. 
    • Karkoli si že mislimo o nastanku nove koalicije pod vodstvom ministrskega
    • predsednika g. Janše, pa poteze nove vlade in hitra reakcija na slabe zdravstvene
    • razmere govorijo same zase. Govorijo namreč o uspešnosti nove vlade, ki se je
    • znašla v zelo slabih razmerah,  sicer predvsem zaradi ozkoglednosti prejšnje
    • vladne sestave, ki ni zaznala nevarnosti novega virusa. Ta je bil na »pohodu« po
    • svetu že kar nekaj časa, vendar prejšnja vlada ni znala pravočasno predvideti
    • možnih posledic. Zmožnost predvidevanja dogajanja v svetu je pomembna
    • lastnost dobrih vladnih ekip, predvsem premierja, a te g. Šarec ni imel, tudi ni
    • imel nobenih pravih kompetenc za vodenje vlade in jih še danes nima.
    • Menim, da je bilo v Sloveniji v takšnih razmerah le malo ljudi, ki so pogrešali
    • Šarčevo ekipo. V normalnih razmerah bi bili on in njegova stranka prepuščena
    • pozabi, tako kot se je to zgodilo marsikateri ad hoc ustanovljeni stranki v
    • Sloveniji. Toda vsi, ki smo upali, da se bo lotil komedijanstva, ki mu je bilo bolj
    • pisano na kožo, se je odločil, da bo svojo prisotnost v političnem prostoru kazal
    • s kljubovanjem delovanju nove vlade, pri čemer so mu vneto pomagale stranke
    • SD, Levica in SAB. O slednji, ki jo vodi užaljena nekdanja za kratek čas
    • premierka, ne gre izgubljati besed (svoj domet je predsednica te stranke
    • pokazala, ko je kandidirala za evropsko komisarko). O Levici je mogoče reči
    • samo to, da ne premore in nikoli ni premogla konsistentnega programa, ki bi
    • državi zagotovil razvoj in čim bolj enakopravno ter prepoznavno mesto v
    • evropski skupnosti. Rdeča zvezda je njihova vodnica, a jih ne vodi naprej,
    • ampak daleč nazaj. In potem je tu še SD, ki se po odhodu Pahorja kot vodilnega
    • predstavnika te neokomunistične stranke, nikakor ne znajde in drsi v
    • neprepoznavnost. Od njene demokratičnosti, s katero se ponaša v naslovu, je
    • ostala samo lažna socialnost. To je sicer slabo, a samo za njih, še zlasti po tem,
    • ko so se odločili, da se bodo »komolčili« z Levico. 
    • Na levem polu torej vlada očitna gneča, kajti tja nekateri prištevajo tudi LMŠ.
    • Meni se sicer to zdi krivično, ker ta stranka ni ne leva ne desna in tudi ne
    •  
    • sredinska, če sredina sploh obstaja. V bistvu LMŠ ni nič, saj ponuja preprosto in
    • preveč primitivno retoriko v slogu baba je žaba. Da je takšnemu nagovarjanju
    • stranke nasedlo dobrih 10 odstotkov naših državljanov, je zaskrbljujoče. Govori
    • v prid temu, da del našega volilnega telesa bodisi zelo nekritično sprejema
    • ponujeno plehko vsebino bodisi meni, da je politični oder neke vrste stand up
    • gledališče. Po zaslugi LMŠ, nič manj pa tudi drugih voditeljev KUL koalicije,
    • Bratušek, Fajon, Mesec) to morda res postaja, a na to državljani preprosto ne
    • smemo pristati. 
    • Na tem mestu mi dovolite kratko digresijo. Je že res, da ima takšna agenda
    • podporo nekaterih najvplivnejših medijev, predvsem RTV SLO, toda to ne bi
    • smel biti razlog, da se človek pusti poneumiti. Toliko bolj, ker imamo danes k
    • sreči tudi nekaj medijev, ki nam lahko pomagajo pri ustvarjanju objektivnejše
    • slike. Če si to želimo, seveda. Žal je očitno, da prizadevanje po čim bolj
    • objektivni sliki družbe na različnih ravneh ne prežema vseh državljanov. Takšen
    • odnos je sicer njihova stvar, menijo nekateri, a meni se zdi, da ni tako. Vsaj ne
    • takrat, ko ti ljudje odidejo na volitve ali pa jih doseže vprašalnik kakšne od
    • javnomnenjskih raziskav. Na volitvah namreč vplivajo tudi na to, v kakšnih
    • družbenih razmerah bom živel tudi sam in moja družina, to pa mi ni vseeno.
    •  
    • Če se vrnemo k razmeram po nastopu sedanje vlade po 13. marcu in sledimo
    • dogajanjem naprej, lahko vse skupaj strnemo v nekaj splošnih ugotovitev. 
    • Najprej, da se je vladna koalicija zelo trudila, da omeji zdravstveno škodo
    • epidemije,  to je bila njena prioriteta. Pri tem ni bila deležna podpore opozicije,
    • čeprav je bila ta vabljena k sodelovanju (to je bila razgaljujoča napaka vseh
    • strank). Ne samo, da v tem boju opozicija ni stopila z vlado skupaj (to bi bilo
    • dolgoročno zanjo veliko bolje), začela je napadati in kritizirati domnevno
    • neustrezne ukrepe. Da so bila ta nasprotovanja in dnevne diskreditacije vidne ter
    • odmevne, so poskrbeli večinski mediji ne glede na neumestnost teh napadov. S
    • svojim pristranskim poročanjem so postali, figurativno rečeno, peta stranka
    • opozicije. (pozicijska SNS sicer ves čas podpira vlado) To je javna  RTV SLO
    • še danes, le da je zdaj po odhodu stranke DESUS iz vlade postala šesta stranka. 
    • Zakaj trdim, da so bili ti napadi neumestni? Preprosto, zato, ker nikakor ni
    • mogoče vedeti, kako bi reševanje vsestranske krize v istih (ne enakih) razmerah
    • vodila kakšna druga vladna koalicija. Tega nikoli ne bomo vedeli, virtualne
    • simulacije neke resničnosti nikakor niso isto kot resničnost sama. Kar lahko
    • storimo, je primerjava ukrepov naše vlade z ukrepi drugih evropskih vlad, pa še
    • tu primerjave niso pravične. 
    • Objektivno je namreč zelo težko presojati zmožnosti posameznih zdravstvenih
    • sistemov in jih primerjati. Vemo namreč, da naš zdravstveni sistem ni v najboljši
    • kondiciji in čeprav krivde za to ne moremo pripisati samo predzadnji vladi, je
    • njen ne-prispevek najbolj očiten, saj je takratna koalicija delovala v času
    •  
    • evropske in svetovne konjunkture. Kljub neurejenosti zdravstvenega sistema, ki
    • na svojo reformo čaka že veliko predolgo, vse kaže, da je bila nova slovenska
    • vlada med najuspešnejšimi, o čemer pričajo tudi nekatere evropske raziskave, ki
    • je dosežke Slovenije ocenila zelo visoko. O tem večinski mediji skoraj po
    • pravilu niso poročali, pa to ni le njihova dolžnost v informativnem smislu,
    • ampak bilo bi tudi etično. V takšnih razmerah se moramo zahvaliti vsem
    • zdravstvenim delavcem, ki so pod učinkovitim vodenjem vlade dali svoj
    • neprecenljivi dosežek zdravju naše družbe in onemogočili veliko slabše
    • scenarije. Vlada jim je to priznala, ustrezno nagraditi jih pa tako ne more, saj se
    • tej vrsti požrtvovalnosti lahko samo zahvali. Tako čutimo mi državljani ali vsaj
    • mnogi od nas. Nikoli jim namreč ne bomo mogli poplačati njihove
    • požrtvovalnosti.
    •  
    • Na tem mestu velja omeniti, da kritiki sedanje vlade pogosto navajajo neko
    • trditev, ki naj bi zelo jasno kazala na sprenevedanje in zavajanje vlade ter se
    • glasi: »Ko je vlada uspešna, je zaslužna ona, ko ni, so krivi ljudje, ki se ne držijo
    • predpisov.« To je do sedanje vlade zelo krivična trditev, kajti velikokrat smo
    • slišali, tudi iz ust predsednika vlade, da so za uspešnost boja proti virusu,
    • zaslužni vsi državljani, kar z drugimi besedami pomeni sinergijo ukrepov in
    • ravnanja ljudi, torej njihovo prostovoljno upoštevanje priporočil in ukazov.
    • Ukazov? Da, ne vem, zakaj bi se izogibali tej besedi, čeprav jo opozicija
    • pogosto razume kot del izrazoslovja avtoritarnih režimov. Toda če ravnanje ljudi
    • ne gre z roko v roki z ukrepi, ali jim je celo nasprotno, je težko trditi, da so za
    • slabšanje stanja krivi napačni (sic!) ukrepi. 
    •  
    • Če se torej zapovedanega ne držimo, ne moremo kriviti vlade. Ali pač. Na tem
    • mestu lahko kot bumerang dobimo vprašanje, ki se glasi: »Kako pa vemo
    • (stroka, vlada, državljani), da se določen del prebivalstva ni držal ukrepov, ob
    • tem pa niti ne vemo, kolikšen del prebivalstva sodi v to kategorijo? Pri tem si
    • bomo težko pomagali s teoretiziranjem, ki nas pripelje do različnih, tudi
    • diametralno nasprotnih predpostavk. Po prvi od njih bi ukrepi, ki jih pripravlja
    • stroka (ta si ni 100% enotna, a tega tudi ne gre pričakovati, ker smo spet pri tem,
    • da nikoli ne bomo vedeli, ali bi bili kakšni drugačni pristopi boljši) in izvaja
    • vlada (spet ne vedno enotna, ker je strankarsko pisana in ker mora kljub
    • koalicijski pogodbi misliti tudi na svoje volivce), morali biti uspešni. Če niso, se
    • državljani predlogov, priporočil in ukazov očitno niso držali. Ker pa slednjega
    • ne vemo, je mogoče, da so se ljudje v dokaj velikem številu držali
    • zapovedanega. V tem primeru ukrepi vlade in stroke niso bili pravi. 
    • To je teorija. Kaj pa praksa? Ta pravi, da imamo pred seboj vladne ukaze,
    • vendar se jih državljani držimo po sistemu malo ja, malo pa ne, če povemo
    • nekoliko pod domače in hudomušno. Ali, povedano bolj naravnost: del
    • državljanov se jih drži, en del pa ne. 
    • Tu se nam zastavlja vprašanje, zakaj je en del državljanov proti? Morda zato,
    • ker ne verjame vladi (beri: stroki) in si jemlje pravico, da razsoja o stvareh, o
    • katerih nima pojma. To je zelo neumen razlog, vendar iz svojih vsakdanjih
    •  
    • stikov vem, da je kar precej razširjen. (“Covid 19 je zgolj ena izmed oblik
    • gripe,” po tvitih gostilniško klepetajo dvomljivci). 
    • Kaj pa drugi del prebivalcev? Vse kaže, kar je ne le neumno, temveč hudobno
    • sprevrženo, da se en del ljudi tega ne drži, ker jim levica ves čas vsiljuje svojo
    • sliko, v njej pa igra osrednjo negativno vlogo Janez Janša, ki po njenem mnenju
    • ni le nesposoben, temveč ob vseh drugih slabih lastnostih, ki mu jih pripisujejo,
    • še maščevalen. Ali kot slikovito trosi svoje neumnosti Alenka Bratovšek, ki
    • sedanjo koalicijo primerja z vlakom norosti in nas svari, da se bomo nekega dne
    • znašli v državi, ki je ne bomo poznali. Ja, njeni javni nastopi so res “splet norosti
    • in bolečine” 
    •  
    • Tisti del opozicije, ki ni zmožen razsodne refleksije (in še manj samo-refleksije)
    • je po pravilu glasen, kar je ob pomanjkanju argumentov razumljivo. Ker pa je
    • glasen zaradi pristranskih najvplivnejših medijev in ima po njihovi zaslugi velik
    • doseg, je to dovolj za zmedo, neorientiranost, nezadovoljstvo in jezo
    • državljanov, kar vse je voda na mlin agendi zrušimo vlado. Pri tem se jim ne da
    • dopovedati, da ima vlada (vsakokratna in kjerkoli) EDINA pravico odločati v
    • imenu državljanov, kajti sestavljajo jo stranka ali stranke, ki so na volitvah
    • dobile dovolj glasov, da lahko skupaj dosežejo večino v neki koaliciji. In tu bi se
    • morala nasilno razdiralna vloga opozicije nehati, razen če bi za svoje
    • nestrinjanje lahko pokazali vsebinske razloge in dokazala »zdrse«. 
    • Vloga opozicije je, da drži vsakokratni vladi ogledalo in da si zapomni, kaj vse
    • je šlo narobe, nato pa na prvih volitvah vladi izstavi račun. Ker pa opozicija
    • sedanji vladi ne more dokazati ničesar od očitanega, vse umetne afere padajo kot
    • domine. Težava je, da jih sfabricirajo res veliko, zato ima enostransko
    • obveščena javnost vtis, da gre vse narobe. Samo primer: do koliko državljanov
    • je prišla novica, da si vlada RS lahko izposodi denar po negativni obrestni meri?
    • Koliko naših prebivalcev ve, da ima Slovenija zelo visok rating gospodarskega
    • zaupanja? To in še druga takšna sporočila iz Evrope bi morala odmevati v vseh
    • medijih. Toda ne, v času Blejskega gospodarskega foruma je bila pomembna
    • novica RTV SLO tudi pobalinski protest na blejskem jezeru.
    •  
    • Zdravstvene razmere pri nas še danes niso dobre, a nedvomno se bodo v
    • prihodnje izboljšale, čeprav o datumih olajšanja sploh nima smisla ugibati. Še
    • manj je smiselno napovedovati, kdaj se bo Slovenija znašla med učinkovitimi
    • parlamentarnimi demokracijami, ki ne dopuščajo spreminjanja vlad na ulici. (bo
    • to morda celo čakanje na Godota?) Dokler bomo iz vseh zvočnikov poslušali
    • floskule samozvane koalicije KUL, ki nima nobene prave vsebine, nosi pa težek
    • nahrbtnik svoje neuspešnosti iz časa, ko je bila na oblasti, tega ne moremo
    • pričakovati. Nek komentator pravi, da si Slovenci zaslužimo boljše od tega, kar
    • ponuja KUL, pa tudi od tega, kar predstavlja Janša. To je tisti »analitik«, ki med
    • drugim tudi navrže, da je tej vladi pri njenem delovanju kar pogosto zdrsnilo,
    • Nek cipresah dišeči piš, pa je v nek skorumpirani medij odložil očitek nekega
    • ostarelega politika, češ da ta vlada ne premore empatije do državljanov!?
    •  
    • Najprej odgovor prvemu: ni vlade na svetu, ki bi delala 100%, ker to sploh ni
    •  mogoče; 100% neobstaja. So pa vlade, katerih delo lahko po koncu njihove
    • vladavine ocenimo kot dobro, pri čemer si pri tej oznaki pomagamo z dosežki
    • predhodnih vlad ali pa s primerjavami ravnanja vlad drugih držav. (mimogrede,
    • po evropskih kriterijih smo med najboljšimi državami, ki so se soočile z zdravstveno
    • in gospodarsko krizo)
    • V tem pogledu je sedanji premier je po dosežkih te koalicijske vlade daleč pred svojimi
    • predhodniki, kljub »zdrsom« pred katerimi ni imun nihče. In samo mimogrede:
    • manjše nekonsistentnosti vladnih odločitev, morebitna nihanja in omahovanja
    • ali hitra spreminjanja odločitev so po eni strani vedno nove razmere, po drugi
    • pa inherentna slabost takšnih koalicij. To pa je posledica naega volilnega sistema,
    • kar je že druga zgodba. Predvsem pa, ali je kdo zares premislil, kaj bi pomenila
    • morebitna vlada samozvane koalicijeKUL. Če ni bi bilo prav, da bi, stisne zobe
    • in počaka na nove redne volitve.
    •  
    • In odgovor drugemu:
    • Empatija ni zgolj v besedah, kot je to značilno za tega nekdanjega družbeno-političnega
    • delavca, ki stresa floskule s figo v žepu, pač pa v dejanjih. Kako smo živeli v
    • »njegovih« časih, še danes pričajo arhivi s posnetki dolgih čakalnih vrst za
    • dobrine, ki so danes tako samoumevne, da jih imajo levičarji za granted!
    • Empatija? Kaj drugega pa so ukrepi, sprejeti v protikoronskih paketih. Naj samo
    • spomnimo na številne olajšave državljanom in podjetjem, na turistične vavčerje
    • ali pa morda na nizko ceno energetikov, ki je v vsaki družini pomemben
    • mesečni strošek in še in še. Mar ni to empatija?
    • Naj naredim piko pod člankom, ki noče biti analiza, saj za to preprosto nimam
    • dovolj prostora na voljo. Sintagme levega pola politike, kakršna je mi znamo, s
    • katerimi zasipajo državljane, je bedno in je podobno osnovnošolcu, ki potem, ko
    • je dobil cvek, zatrjuje, da je to krivica, ker je vedel in znal, a je dobil napačna
    • vprašanja … Bombardiranje državljanov s floskulami najslabše vrste je nasilno
    • in je povsem v skladu s politično agendo levih prevratnih (beri: prevarantskih)
    • strank v novejši zgodovini Evrope. Takšna agenda je bila v nekaterih delih
    • Evrope usodno škodljiva za državljane (vzhodna Evropa), v drugih delih pa na
    • njihovo srečo nikoli (doslej) ni padla na plodna tla.
    • Besedilo ni lektorirano!
    • Uroš Gabrijelčič

Jan 16, 2021