Cvetoč avgust bohoti se v svoji zadnji polovici,

srce mi v prsih trepeta kot mali, nežni ptici…

Zvok mehkih strun me prijetno objame,

pogled se s pogledom naenkrat ujame.

Prvi objem – tako topel, prijeten… tako mehak in srečen –

lebdim… tu vse je, kar rabim, vse, kar želim.

Čarobni gozd, čarobna polja in čarobna reka;

čarobno življenje – vanj sreča priteka.

Ta jutra sanjava in lesk v očeh,

ta žar v telesu, metulj na dlaneh,

vse naokoli le petje in smeh.

Sonce upogiba si žarke v nasmeh,

se skrivoma riše ta plamen v očeh…

Krošnje dreves spet šumijo to pravljično melodijo.

Tam v daljavi detelj s taktom zganja evforijo.

V toplih nočeh mali čuk se oglaša.

Kam me odnaša – nihče več ne vpraša…

Veter v daljave odnaša preteklost,

skrivnostno vesolje me vabi na ples;

spet čutim preplet energij in teles.

Minevajo ure, ti daleč si proč.

Prihajajo sanje, minila bo noč.

V zvezdah te vidim, slišim tvoj glas.

Ob svečkah in sivki pozabim na čas.

In angelske sanje spet v srcu žarij

Mrzlo marčevsko jutro, pomlad prihaja. Danes je točno eno leto, odkar sem se podala na pot veganstva. Sonček. Toplo sonce boža moja lica in v mojih laseh se sveti njegov odsev. Srečna sem, vesela sem, da sem živa. Gore se kopajo v jutranjih sončnih žarkih, kako lepe so takole obsijane ob sončnem vzhodu. Način življenja, ki me vodi točno eno leto, mi je spremenil življenje. Diham svež zrak in gledam zadovoljno psico ob jutranjem sprehodu. Okoli mene širna polja, v daljavi hribi, gore, sliši se petje ptic. Prej nisem znala ceniti narave, v kateri živim. Nisem se zavedala, kako lepo je lahko življenje. Danes drugače gledam na svet. Vesela sem, da sem spregledala in da zaradi mene živali ostajajo žive, vesela sem, da ne onesnažujem okolja po nepotrebnem s konzumacijo živalskih produktov, vesela sem, da se počutim bolj zdravo, bolje.

Veganstvo je spremenilo moje življenje na vseh ravneh. V istem obdobju, ko sem privzela veganski stil življenja, sem pričela tudi meditirati, kar je izjemno p

Dolgo nisem pisala. V moji glavi je bila - in je še vedno - taka zmeda, prava vojna idej, misli, čustev, izkustev, da niti ne vem, kam in kako, kdaj in kje, s kom in s čim. Fakultetne obveznosti terjajo svoj čas in mir, ali bolje rečeno nemir. Služba, ki je bila pred dvema mesecema povsem sveža, ravno tako. Spremembe znajo biti včasih stresne. Sploh, kadar ne gre ravno za sanjski poklic ali za delo, ki bi ga od samega začetka opravljala z veseljem. Na določene stvari se navadiš in pozabiš, da to ni tvoja prioriteta, da si imel drugačne sanje in želje zase. Da si se videl v nekem povsem drugem svetu, s povsem drugačnimi ljudmi in povsem drugačnimi mislimi. Danes sem tukaj. In s tem, kar imam, moram nekaj narediti. Že nekaj časa premlevam, kaj bi v življenju sploh rada dosegla. Kaj bom počela, kot bom 'velika'. Kje bom. Kakšna bom. In nisem vedela. Pojma nisem imela. Pogled vase je bil precej zastrt, onemogočen, toliko preprek je bilo do bistva, da ga nisem našla, niti ga nisem uspela vi

Torej, pred dobrimi tremi meseci sem se podala v svet veganstva, za katerega sem še do nedavnega menila, da je pretiran, skrajen, vendar takrat nisem vedela tega, kar vem zdaj. Nisem se poglabljala v etiko, v drugačen, empatičen pogled na živali, čeprav sem imela živali neznansko rada, odkar pomnim, je bila ideologija, da živali pač jemo in jih moramo jesti, vcepljena v moje možgane, zato o tem nisem razmišljala. Danes, ko se mi zdi takšen način življenja nekaj povsem normalnega, ko imam občutek, kot bi že od nekdaj živela na način, zaradi katerega ne trpi in ne umre nobena žival, ko se zaradi novega načina življenja počutim bolje, ne mislim več, da je veganstvo pretirano. Danes menim, da je to povsem normalno in žalosti me, ko ljudje zagovarjajo svoje vsejedstvo kot konji s plašnicami, ki drvijo naravnost in ne vidijo ne levo ne desno. 

V tem času sem dobila kar precej vprašanj na to temo. Ljudi zanima, kaj zdaj sploh jem, kje dobim potebne vitamine in minerale in ostale elemente z za

Ko sem bila še čisto majhna, na tem ljubem svetu sem živela komaj kakšno leto, morda kakšen dan več, je oče prinesel domov mojega prvega kužka. Tačko mu je bilo ime. Skotil se je vaški mami in najverjetneje vaškemu očetu, takrat namreč ni bilo sterilizacij in kastracij, ljudje k veterinarjem niso preveč hodili, sploh ne tisti iz vasi, o pasemskih psih se večini še sanjalo ni, in tako so psičke kotile takšne in drugačne mešančke. Moj mali kuža je bil rjave barve, šapice in prsni del je imel bel, svetlejši je bil tudi okoli gobčka, od smrčka in do stopa se je raztezala svetlejša lisa, svetle ožige je imel tudi nad očmi. Bil je izredno potrpežljiv pes, jaz pa punčka z izredno veliko časa, ki sem ga seveda porabila zanj. 

Ker nisem hodila v vrtec, je bil moja družba pogosto Tačko. Skupaj sva se igrala, oziroma sem se jaz igrala, on je pa potrpežljivo sledil mojim poveljem in moji navihanosti. Igrala sva se kavbojce in indijance, z vodenimi barvicami sem mu pobarvala dlako, da bi bil lepši,

Od rojstva živim na vasi, v hiši z velikim vrtom, imamo kar nekaj sosedov, eni so super prijetni, drugi malo manj, pa vendar naša soseska živi v ravnovesju. Obdani smo s prostranimi bujnimi travniki, posejanimi z nepreglednim številom dišečih rožic, najrazličnejših trav in zdravilnih rastlinic, s polji, na katerih vsako leto raste koruza, pšenica, ajda, soja in vse ostale kulturne rastline. Okoli nas se razprostirajo gore, hribovja, griči, kamor seže oko, se vidijo prijetni zeleni gozdovi, v daljavah gradovi različnih plemiških družin, cerkve in vsa ostala kulturna in naravna dediščina. 

Ko sem bila še majhna punčka, stara nekje 6 ali pa 7 let, sem se veliko igrala zunaj. Kako se ne bi, v tako prijetnem okolju. Takrat tu še ni bilo toliko prometa, tudi ljudi je bilo precej manj. Ni bilo javne razsvetljave, pločnikov, ograjenih vrtov in nismo imeli vseh teh elektronskih naprav, ki nam kraljujejo danes. In sem našla prijateljico svoje starosti, pa sva se vsake toliko igrali na dvorišču.

Minila sta dva tedna (in nekaj dni povrhu), odkar sem zadnjič jedla hrano, ki izhaja iz živali. Kakor sem imela na začetku občutek, da nisem nikoli dovolj sita in da bi lahko non-stop jedla, se je to zdaj spremenilo. Nisem več lačna na eno uro, ne pojem več toliko naenkrat, ne glede na to, kaj jem. Očitno se je telo navadilo na nov način prehranjevanja, želodec se mi je malo skrčil, zato jem večkrat po malo, počutje pa je popolnoma drugačno.

Počutje je boljše. Nisem vsa zaspana cele dneve, ker je hrano, ki dejansko vsebuje vse, kar res rabim, ne le balast in škodljive snovi, ki sem jih prej zaužila z ocvrto hrano, toasti, mesom, paštetami in posobno. Nisem več zaspana po vsakem obroku, ker je hrana lažje prebavljiva in mi da več energije kot tisto, kar sem jedla prej. Počutim se lažjo, močnejšo. 

Kdor ni poskusil živeti brez uživanja živalskih proizvodov, morda meni, da je to vse v psihi. Ne, ni. Če bi bilo, se ne bi tako počutila, ker me je bilo na začetku strah, ali bom sita, ali bom

Res, da je od moje (tisti hip popolnoma trdne) odločitve, da bom veganka, preteklo komaj nekaj več kot 72 ur, kar ni vse skupaj nič, vendar se vsak dan ponovno sprašujem, ali bom zmogla. Ali sem dovolj sita, ali res ne bom nikoli več jedla sočne pice s sirom, ali ne bom nikoli več jedla slastne pite, ki jih prodajam v kavarni, ali ne bom nikoli več jedla špagetov s tuno in kislo smetano in slastnih sadnih tort s smetano? A res ne? 

Priznam, skušnjava je velika. Včeraj je sestra s svojima prijateljema zvečer naročila pico, mmmm, kako je dišalo. Je bila margerita in mi je bilo že skoraj žal, da si nisem še sama ene naročila. In sem pojedla samo malo skorjice z roba. Oh, kako neznansko dober je bil. Potem smo šli danes na tortico, v Kamnik, kjer vem, da imajo tudi presne slaščice. In sem vzela edino presno tortico, ki je bila na voljo, medtem ko sta sestra in njena prijateljica naročili jagodno-čokoladni mousse in borovničevo torto. Že izgledalo je popolnoma drugače, lahko sem si zamislil

Včeraj je v kavarno, kjer delam, prišla ženska, ki je tudi sicer naša redna obiskovalka, le da je bil včerajšnji obisk namenjen popolnoma drugim stvarem. Gre za veganko, ki je ob tokratnem obisku v kavarni pustila nekaj letakov v zvezi z veganstvom; na kratko, a jedrnato, o razlogih veganstva, in vabilo na 30 dnevni veganski izziv, ki je zagotovo pritegnil mojo pozornost.

Pred leti, ko sem še obiskovala osnovno šolo in nekako nisem imela veliko izbire, kaj bom jedla, in ko nisem imela svojega denarja, da bi lahko kupovala vegansko hrano in podobno, sem bila vegetarijanka. Zdržala sem slabo leto. Vsaj, kolikor se spominjam. Vendar je bilo zame to v tistem obdobju izredno težka preizkušnja, doma namreč mora biti meso za kosilo, vsaj ponavadi, v hladilniku so bile od nekdaj salame in hrenovke, ob posebnih priložnostih tatarski biftek (ki ga sama sicer nisem nikoli marala), ob rojstnih dnevih in na morju obvežno čevapi in ostalo meso na žaru. Praktično naš hladilnik izgleda podobno, kot da

Danes je sicer oblačen dan in vidljivost ni ravno na vrhuncu, vendar me že dlje časa mika, da bi napisala nekaj o lepotah narave in okolja, v katerem živim. 

Vsakodnevno se sprehajam s svojimi psi naokrog, predvsem po okolici domačega kraja in predvsem, kadar je lepo, sončno vreme, ko je vidljivost popolna, lahko vidim, v kako lepem in čudovitem okolju živim. Vse naokoli hribi, kamorkoli pogledam, vidi se Triglav, vidijo se Kamniško - Savinjske Alpe, vidijo se vsa gričevja, hribovja in gorovja daleč naokoli, medtem ko vaščani tega kraja živimo na ravnini, kjer je baje nekoč tekla Kamniška Bistrica. Polja vabijo sprehajalce s svojimi širjavami, kjer si vsakdo lahko najde pot, ki mu ustreza. Če komu ne paše hoja na odprtem polju, si lahko privošči pomirjujoč sprehod ob bregovih Kamniške Bistrice, poti ob njej so vse lepše in vse bolj urejene, mostov je vse več in je lažje prečkati reko kadarkoli se ti zahoče. 

Čeprav ne živimo na samem in čeprav je prometa tudi na stranskih cestah vse ve

Ko se že ravno vsa Slovenija ubada z vprašanjem istospolnih porok in posvojitve otrok s strani istospolnih partnerjev, ne morem ,da ne bi tudi sama nekaj napisala. Morda za bralce ali samo zase, ampak ni toliko važno, to moram dat iz sebe, če komu ni prav, mu ni treba brati. 

Pred časom smo imeli referendum o tej isti stvari, zapravili smo toliko denarja, ki bi ga lahko porabili bolje, na primer za vse ljudi, ki nimajo za preživetje, ogrevanje, šolske potrebščine, ki nimajo službe in podobno. Ki umirajo na obroke. Kolikor fizično preživijo, jih psihično tako življenje zagotovo dokončno povozi, uniči. In smo takrat izglasovali, da se homoseksualci ne smejo poročiti in da ne smejo posvajati otrok. Oh joj, kako za časom živimo v tej naši Sloveniji.. Morda naše državne meje niso zastonj v takšni obliki, morda je to tako zgolj zato, da bi vsi že na daleč videli, v kako kurji državi živimo. No in zdaj, po tolikem času, so se državniki lepo odločili sami in končno uzakonili tisto, kar bi mora

Življenje. Vedno se tako zanimivo obrača. In se tudi zanimivo obrne. Preseneča. V dobrem in slabem smislu. Zadnje čase je v moji okolici umrlo veliko poznanih ljudi. Preveč, bi rekla. In niso bili vsi stari, nasprotno. Med njimi sta bila tudi dva, ki sta imela pred seboj še celo življenje. Toliko ljudi, toliko znanih obrazov. In vsi postopoma odhajajo v neznano.

Pred kratkim je prijateljica praznovala rojstni dan. Povabila je nekaj prijateljev in sorodnikov. Ko smo klepetali in se šalili udobno nameščeni na starem kavču, sem za trenutek odplavala. Poskušala sem si za vedno vtisniti v spomin sliko, ki se mi je ponujala pred očmi. Prijatelji na kupu, vsak s svojim kozarcem, prijetno vzdušje, kramljanje, veselo hihtanje. Oh, kolikokrat smo se tako družili, tudi z družbo, ki je kasneje razpadla, in je vsak odšel svojo pot. In žal vseh ni več med nami. 

Težko si je zamisliti, da smo danes še skupaj, da se imamo lepo, da uživamo drug ob drugem, ko pa morda že jutri koga izmed nas ne bo več. 

Že kot enoletni deklici so mi zdravniki diagnosticirali astmo. Mami je vsako noč zaskrbljeno poslušala moje dihanje, me zbujala, da sem vdihovala zdravila in stalno poslušala dogajanje v mojih pljučih, da piskanje ni šlo prenizko. Vse prepogosto se je cela družina prebudila z mojim zaskrbljujočim kašljem in lovljenjem sape in premnoge noči smo s staršema preživeli na urgenci, ker mi astmatični napadi niso prizanašali. Otroštvo je bilo s tega vidika naporno. Smejanje je bilo skorajda prepovedano, vsak napor je pogosto vodil v nove napade in zdravila z inhalacijami na urgenci so bili rutina. Tako rada bi se smejala in se nisem smela. No, da se ne bo napačno slišalo, seveda sem se smela smejati, vendar bi bilo z vidika bolezni bolje, če se ne bi. Smejanje od srca = astmatični napad. Si predstavljate? Danes k sreči težave niso več tako "težavne", smem se smejati, smem teči, iti na sprehod in podobno. Mnogi so pri tem vse življenje precej ovirani. Tako da, čeprav sem na trenutke nekoliko ne

Zvonec. Psi lajajo kot utrgani. Čivava in mešanček imata svoje arije, novofundlandka se jima pridružuje, zunaj tulijo sosedovi psi. Na štedilniku se pečejo palačinke. Tale zvonec je pozvonil v popolnoma napačnem trenutku. Kam naj zdaj dam te palačinke, naj kar ugasnem vse skupaj in tečem odpret?! Na hitro pogledam skozi okno, na pragu stoji mlad moški, ene knjige ima v rokah, kot lahko vidim od zgoraj. Mama mu je že odprla in slišim, kako mu razlaga, da nima denarja in da ne bo ničesar vzela. Uh, spet neka prodaja in vsiljevanje, zdaj pa res moram dat palačinke na pavzo in it dol. 

Ko pridem po stopnicah, glasno pozdravim, kar je gospodiča očitno nekoliko prestrašilo. Čudno, saj sem bila čisto prijazna. In, oh joj, oblečen je kot kakšna maškara, a niso maškare šele enkrat februarja, ali pa morda marca? Na sebi ima nekakšno belo oziroma svetlo haljo do tal, podobno tistim, ki jih nosijo duhovniki, čez ima oblečeno bundo, s čela pa seva zlata barva, s katero ima navpično do nosu narisano

Že precej časa se vrtim v krogih tistih ljudi, ki že dlje časa iščejo zaposlitev, tako ali drugačno, pa se ne pokaže nič dobrega, nič takšnega, s čimer bi se dalo živeti. Pa imam srečo, da imam še status absolventa, oziroma da sem letos vpisala dodatno leto, da imam torej še status, si morete mislit, pri mojih 26 letih, pa še kar delam preko študenca. Ja ni druge, ali to, ali pa nič.. In veste kaj, čeprav iščem na vseh straneh, vmes sem imela odprt tudi s.p., pa sem iskala delo, ki bi ga lahko opravljala preko tega, pa vseeno ni bilo nič. 

Se je kdo tam zgoraj kdaj zamislil, kako to zgleda? Si je kdo od tistih, ki so na položajih in bi lahko pomagali popraviti vse to, sploh kdaj poskusil predstavljati, kako izgleda, če si odrasel človek in se ne moreš postavit na lastne noge? Kako izgleda, če ne vidiš luči na koncu tunela, če nimaš pojma, kdaj, za vraga, se bo vse tole končalo? Kako se počutim jaz in še ogromno, za moje mnenje preveč, ljudi, ki zaslužijo komaj za sproti in nimajo sreds

Včeraj bi morala normalno zaključiti svojo izmeno v kavarni in oditi po avto k mehaniku, čakala sem šefico, ki je prevzela delo v naslednji izmeni. Ko se je pričela zbirati zaključena družba, ki je imela pri nas rezerviran prostor, sem se pričela počutiti prav hecno. Določene točke pred mojimi očmi so postale nevidne, pod nobenim pogojem jih nisem mogla videti. Aha, spet je tu, moja draga migrena, ki prihaja v vsej svoji veličastnosti in moči. Pojavila se je avra. 

Kaj storiti, za volan ne morem, lahko še spregledam pešca ali avto pred seboj ali kdo ve kaj, kaj bi zagotovo spregledala. To ni varno. Kaj storiti? Ah, morda se motim, morda sploh ni avra, pa samo malo čudno vidim, se mi je zvrtelo ali kaj temu podobnega. Naj vseeno koga pokličem, naj pride po avto in me odpelje domov? Milijon stvari mi šviga po možganih. Pa ne zgolj misli, tudi impulzi, ki se jim je očitno zmešalo. Do trenutka, ko je šefica končno stopila skozi vrata kavarne, sem imela pred očmi že cel cirkus, dobesedno. M

Pred mnogo leti smo se vsi odločali o svojem življenju. A bili smo le otroci in mnogi izmed vseh, ki smo se morali takrat odločiti o najpomembnejšem delu našega življenja, nismo imeli pojma, kaj si od življenja pravzaprav želimo. Bližal se je konec osnovne šole, hormoni so nam pričenjali nagajati, učenja je bilo za naše mišljenje preveč in skoraj nikomur se ni sanjalo, kaj bi rad počel celo svoje življenje.

Tako je naneslo, da sem se po "tehtnem premisleku" vpisala na kamniško gimnazijo. Govorili so, da je to zelo perspektivna poteza, da se lahko po končani gimnaziji vpišeš, kamor hočeš. Da je to ena izmed težjih gimnazij v Sloveniji in da večina dijakov maturira s precej dobrim povprečjem. Torej morajo njeni dijaki verjetno imeti tudi dobre možnosti za naprej. Kam naprej, takrat nisem vedela. Upala sem, da bom vedela čez štiri leta.

Veste kaj? MInila so štiri leta, jaz pa še vedno nisem imela nobenega konkretnega cilja. In tako je ponovno naneslo, da sem se vpisala na Filozofsko fakul

Včeraj je minilo natanko pol leta, odkar strežem v kavarni Piškotek, ki se je odprla 11. maja letos. Čeprav sem bila na začetku nekoliko skeptična glede določenih gostov, ki so nam povzročali težave, se je izkazalo, da so Kamničani pravzaprav v večini zelo prijazni ljudje. 

Odkar se je kavarna odprla, se je kar nekaj ljudi, ki so zaposleni v v bližnji okolici, navadilo na nas in so naši vsakodnevni gostje, s katerimi vsakokrat spregovoriš kakšen stavek ali dva, odvisno od časa, ki je na razpolago. Sleherni izme dnjih je videti dober in prijazen človek ter prijeten gost. Dobila sem tisti pozitivni občutek, kot bi delala v večjem podjetju, kjer se vsi dobro razumejo in kjer se vsi poznajo ter so tako ali drugače povezani. Tako na primer vsakodnevno k nam hodi starejši gospod, ki je izredno prijazen in aktiven, pogosto hodi na izlete, ima nekaj dobrih prijateljev in z nekaterimi izme dnjih se občasno sreča tudi v naši kavarni. Potem je tu gospa, ki je ravno tako izredno prijazna, pogosto

Že včeraj sem vedela, da prihaja nov dan, čisto nov, nepopisan, nedoločen, čeprav je bil hkrati tako določljiv, da ni bilo res. Čakal me je zadnji izpit. Zadnji pred diplomo. Tisti, ki ga poskušam narediti že zelo dolgo. Predolgo v bistvu. Izpit, ki bi moral biti opravljen že pred dvema letoma in pol, pa sem z njim tako dolgo odlašala, ker je bil najzahtevnejši v času moje dodiplomskega študija na FDVju. Ko sem se tako učila, že tretjič, mi je snov postala všeč. Ugotovila sem, da bi se zlahka ukvarjala s kulturno antropologijo, če mi le ne bi bilo treba v ta namen še najmanj štiri leta študirati in se potem ponovno spraševati, kje bom dobila zaposlitev. No, to vprašanje bo očitno še malo počakalo.

Dan bi moral biti v celoti uspešen. Ne rečem, ob zaključku dneva lahko rečem, da je bil uspešen. Četudi nisem opravila izpita, me je profesorica pohvalila, da vidi, da dejansko razumem, kaj me sploh sprašuje in da imam znanje, a ne dovolj precizirano. Porkaš, ne le, da sem šla že v tretje dom

Zadnji dnevi so bili res dolgi dnevi. Čeprav se dejanski čas dneva, torej svetlega dela dneva, vse bolj naglo krajša, kar je povsem normalno gled ena dejstvo, da bo kmalu konec oktobra, se moji dnevi dejansko daljšajo. Morda zato, ker se zvečer nikakor ne morem spraviti v posteljo, in tudi če se, ne morem zaspati. Morda zato, ker imam glavo polno stvari, ki so se ravnokar zgodile in tistih, ki prihajajo v zelo kratkem času in me to čustveno bremeni. Da so lahko dnevi še daljši in da se lahko brez prestanka soočam s svojo minljivostjo, sem včeraj zvečer ob povratku iz službe doživela prav poseben šok, kakršnih imam za nekaj časa povsem dovolj.

Ko sem se pripeljala pred domačo hišo, tik, preden sem zavila na dvorišče, je moj pogled presenečeno obstal na dveh avtomobilih pred sosedino hišo. Čeprav se ne družimo in nismo v stikih, razen, kadar soseda, ki je starejša gospa, kaj potrebuje, me je stisnilo pri srcu in nisem povsem dojela, kaj se dogaja. Ob cesti pred hišo je bil parkiran polic