Cvetoč avgust bohoti se v svoji zadnji polovici,
srce mi v prsih trepeta kot mali, nežni ptici…
Zvok mehkih strun me prijetno objame,
pogled se s pogledom naenkrat ujame.
Prvi objem – tako topel, prijeten… tako mehak in srečen –
lebdim… tu vse je, kar rabim, vse, kar želim.
Čarobni gozd, čarobna polja in čarobna reka;
čarobno življenje – vanj sreča priteka.
Ta jutra sanjava in lesk v očeh,
ta žar v telesu, metulj na dlaneh,
vse naokoli le petje in smeh.
Sonce upogiba si žarke v nasmeh,
se skrivoma riše ta plamen v očeh…
Krošnje dreves spet šumijo to pravljično melodijo.
Tam v daljavi detelj s taktom zganja evforijo.
V toplih nočeh mali čuk se oglaša.
Kam me odnaša – nihče več ne vpraša…
Veter v daljave odnaša preteklost,
skrivnostno vesolje me vabi na ples;
spet čutim preplet energij in teles.
Minevajo ure, ti daleč si proč.
Prihajajo sanje, minila bo noč.
V zvezdah te vidim, slišim tvoj glas.
Ob svečkah in sivki pozabim na čas.
In angelske sanje spet v srcu žarijo,
še svetli lasje mi od sreče drhtijo,
in vrtnice modre z nasmehom vzcvetijo…
Je pravi ta kraj in pravi trenutek,
ko usoda ustvari ljubezni zasnutek.
Cvetoč avgust bohoti se v svoji zadnji polovici,
srce mi v prsih trepeta kot mali, nežni ptici…
Sep 26, 2016