Begunci. Kolo sreče se je obrnilo.

Angelina Jolie je danes na FB objavila: član ISIS je zahteval od moškega, da mu citira del iz korana, da bi tako dokazal, da ni kristjan. Moški mu citira del iz biblije. In „črnuhar“ ISIS prikima z glavo in ga pusti naprej. Doma je žena pričela jokati, zakaj je to storil, mož pa mirno reče: „če bi te ISIS barabe poznale koran, ne bi pobijali in klali nedolžne ljudi!“

Razmišljam, se čudim, se zgražam, sem zaskrbljena, tudi kakšno mastno izrečem globoko v sebi, a spomini na leta mojega begunstva so še zelo živi. Včasih se počutim reva, strahopetnica, da sem zbežala daleč proč iz Libanona. A vseeno vzdržala sem osem let državljanske vojne. Nisem bila edina, mnogi so zapustili državo že na samem začetku krvavih obračunov med verskimi frakcijami. Vsi, ki smo zbežali smo pustili prazno mesto drugim. Točno to. Oni so si po svoje ukrojili državo. Točno to. Mi smo strahopetneži. Za ljubi mir smo bili pripravljeni na ponižanje, ki ga hočeš ali nočeš doživiš. In enaki strahopetneži so na tisoče mladih fantov in mož, ki se vkrcajo na barke, da jih valovi, če jih, naplavijo na obale lepega, mirnega in demokratičnega Sredozemlja. Ko sem slišala enega od teh fantov reči, da beži pred Boko Haram in drugi zopet zaradi vojnih razmer v Siriji, Afganistanu, Jemnu, Egiptu, lista žarišč je velika, sem se prijela za glavo in se spomnila na palestinska taborišča v Bejrutu. In na milijon in pol sirijskih beguncev danes v Libanonu. Kaj vsi ti mladinci nimajo poguma, da bi se v svoji državi borili za lepši jutri. Ne, zakaj vsi hitijo v Evropo, zakaj ne v države, ki bi jih vsi razumeli in bili razumljivi: v Savdijsko Arabijo, Oman, Emirate, Kuvajt, Maroko, Tunizija. Zakaj ne v druge afriške države, če so se prestrašili svoje države? Zato, ker v mnogih naštetih ni demokracije, tam je diktatura. Tam je red. Morda ima vsa ta množica nekoga za sabo, ki jih sili v Evropo? Ali so med begunci res vsi le nedolžni begunci, ki se ne vračajo v svojo domovino kakor sem se jaz s hčerama, oni se želijo v tujo državo preseliti. Zelo dobro, saj Evropa res potrebuje delovno silo, močne roke in vzdržna telesa. Želim samo, resnično iz srca želim, da se vsi ti begunci zelo hitro integrirajo enakopravno v državah gostiteljicah. Kako pomagati otrokom? Lepa beseda pravo mesto najde, premnogi so jo zelo potrebni. 

A eno vprašanje me še vedno muči: zakaj naši očetje in mame, naši predniki niso zbežali pred nemškim in italijanskim okupatorjem? Nasprotno, zagrabili so za karkoli in okupatorja pregnali.

In še ena zelo pomembna izpoved: ko se je v Libanonu pomirilo, sem seveda šla nazaj, celo moj mož je rekel: „nikar nič ne reči, ti in deklici ste bili na varnem, vam je bilo lahko.“ Znanka, včasih prijateljica, ki je tudi ostala v Libanonu in zvesto čuvala svoje imetje mi je rekla: „Mi, ki smo ostali bomo odločali kako naprej v Libanonu!“ In prav je imela. Razumela sem, da sem bila ponovno le tujka v deželi, ki jo je verska obsedenost obsodila na razpad. Kdaj bo zadnji obračun ne vem.  Verska prepričanja, verske zdrahe, verska veselja in blaženost. Morda je napočil čas, da tudi mi pomagamo bogu, saj sam vsega ne zmore več. Srečno.