Ko nas fizično zapustijo.

„Topografijo lahko vidimo skoraj tako dobro, kot če bi sami stali na Marsu,'' je dejal nemški znanstvenik Ralf Jaumann. Evropska vesoljska agencija je namreč iz slik sestavila video, v katerem je moč videti pokrajino na rdečem planetu.

Ob gledanju te „sestavljenke“, ki bi lahko konkurirala vsakemu režiserju na zemlji sem se zamislila, koliko je mrtvih na Marsu? In nihče jim ne prižiga na tone sveč za dan mrtvih. Ali so sploh kdaj slišali za te naše šege, ki s časom presegajo vse meje. Ne bom politizirala ali drugim pamet solila, to nikoli ni bil moj name v življenju, le tihoma sem sedla za pisalno mizo in izpisala svoje misli, svoja doživetja, svoje občutke.

Eno teh posebnosti je ravno v tem času, ko je Slovenijo obdala mrzlica predprazničnih obhodov na pokopališča. Vprašam se, zakaj je večina ljudi tako zelo dovzetna za te žalostne dni. Zakaj samo ravno okoli dan mrtvih tako zelo radodarni do pokojnih? Zakaj je potrebno kupiti vsakemu članu družine svojo svečko? Zakaj na tone cvetja. Zaključek je samo eden in edini, dobro za industrijo sveč in cvetic. Ko se sprehajam po Žalah, rada grem na sprehod po pokopališčih ob navadnih dneh tekom leta je pogled na grobišča dokaj klavrn. Lahko bi na prste preštela lepo urejena grobišča sredi julija, marca, in že kar kmalu po novoletnih praznikih. Tako je. Za grobišča tekom leta nimamo kaj dosti časa in posluha. Med sprehajalci sem celo slišala pripombo: "saj mrtvi ne bodo nikamor pobegnili, le mi živi se bomo od njih oddahnili, vsako leto so krizanteme dražje.“

Dan mrtvih je ravno to, napuh slovenskega naroda. Spominja me na cvetno nedeljo in veliko noč iz otroških let. Večina ljudi se je za ta praznik okopala v kadi, otroci in starši so si nadeli sveža, po možnostih nova odela in parada pred cerkvijo se je pričela. Ista parada se je ponovila za dan mrtvih. Bila sem še najstniško dekle razen grobova starih staršev, en par je bil pokopan na vaškem pokopališču, kjer smo se otroci velikokrat igrali „skrivalce“, tudi ponoči, saj smo komaj dočakali trenutka, ko se je v župniji ugasnila zadnja luč. Takrat so bili visoki spomeniki zelo zaslužni. Nanj smo splezali in v siju sveče opazovali župnika in kuharico, njuno ljubensko vzdušje. Moram reči, da je bilo romantično. Drugi par starih staršev je bil pokopan trideset kilometrov stran, tja nismo zahajali. Bilo je že mesto in moja mami se za mestne osebe ni mogla privoščiti lepega oblačila. Tudi s pokojno taščo se nista razumeli, ne vem zakaj je po večini še danes tako, da nisem nikoli obiskala očetove prednike. Žal je danes grob prekopan in v uporabo drugim. A ne glede na moje prednike bližnje in daljne okolice se vsaj enkrat na dan spomnim na njih. Kakor se spomnim ne vsaki dan, priznam, a zelo velikokrat na preminule prijatelje, znance, ljubimce na ljudi, ki sem jih imela rada. Danes tudi na starša. Mati je možu, mojemu očetu postavila visok in precej nenavaden spomenik, ko sem ga prvič zagledala, sem se pričela smejati in rekla mamici:“dobro, da je župnišče daleč od pokopališča.“ Jaz v smeh ona pa užaljena, kregala me je, češ, kako se obnašam, da se na pokopališču smejim. No in tedaj sem ji povedala svoje misli, ki so jo tako zelo razburile, da nisva dve leti govorili. Naj še vam zaupam svoje misli, in globoko prepričanje, da je pokopališče le del naše domišlije, ki ga je nam „vklesal“ v možgane, da smo tam za faro ali na polju naredili zadnji dom našim prednikom. Včasih so tam ostale le kosti, danes pri večini primerov le še pepel in mi živi si gremo tekmo, kateremu bomo naredili lepši spomenik, na katerem bo za dan mrtvih več svečk in krizantem, izmaličenih ikeban in plastike? Ne zavedamo pa se, da mrtvim to nič ne pomeni, le nam živečim. Na ta način sem povedala svoji pokojni mami ter dodala: „draga mami, sedaj si izberi svoj pogreb, kar boš želela ti bom izpolnila, a vedi, da na pokopališče te ne bom hodila obiskovati, ti in oče bosta z menoj doma na sliki, vajina dušo in spomin bom dnevno slavila. Tvoja krsta bo zadnja za katero bom hodila, a le zato, ker si to ti želiš.“

Dve leti sta minili v popolni tišini. V mlačni tišini jih je minilo še več do njenega pogreba. Vse moje obljube sem izpolnila. Seveda s solzami v očeh sem ji na krsto v globoki jami odvrgla zadnjo vrtnico in si rekla tihoma: krsta je zelo solidna, tapecirana in mehka, prej bodo tebe lastni črvi obdelali, preden te bo les strohnel. Počivaj v miru!“ Nisem pogledala na krsto, temveč v nebo. Zazdelo se mi je, da sem njen obris videla med oblaki.

Ne hodim na pogrebe, ne hodim na pokopališče na dan mrtvih in ne želim vedeti kaj člani družine mislijo o moji odločitvi.  Svoj obred opravim doma, sama s svojo mislijo na osebe, ki so me le fizično zapustile. Tudi svečko prižgem, tudi v vazo dam svežo cvetico za obletnico smrti ali rojstva. Večjo pozornost od ostalih je deležna le moja mati.

Sicer vsak večer ob sončnem zatonu prižgem svečko. Komu na čast? Tudi mojim prednikom, morda celo onim na Marsu, Veneri, Jupitru, zvezdam, vesolju na sploh, saj smo le del tega.

 Bom vesela vsakega komentarja. Lp Aleksandra