Dan 174: Slovenci smo dobili zlato medaljo

Objavil/a Valentin Rozman, dne 2014-03-22 ob 09:33:36

Piše se leto 2014 in dogajajo se Olimpijske igre v ruskem mestu Sochi. Olimpijskih iger se udeleži tudi smučarka Tina Maze, zmaga v veleslalomu in prejme zlato medaljo. Pravzaprav je v času pisanja tega bloga prejela že drugo zlato medaljo. O tem poročajo številni mediji, tudi slovenski in prav tako je na socialnih omrežjih, kot je FaceBook, ogromno ponosnih izjav v smislu: “Bravo Slovenija, dobili smo že dve zlati medalji!” Ljudje so presrečni, vzhičeni, evforični in to enostavno zato, ker je neka oseba, ki jo niso najbrž še nikoli niti srečali v živo, peljala po zasneženem hribu nekaj stotink sekunde hitreje, kot neka druga oseba.

Zakaj je nekdo vesel, če je neka oseba, ki se je rodila znotraj enakega nevidno razmejenega geografskega področja (države) naredila nekaj malce hitreje kot neka druga oseba? Vedno bo neka oseba naredila nekaj najhitreje, kot druge osebe in zakaj bi bilo to nekaj posebnega, nekaj večvrednega? Vsako jutro se recimo pelje v službo iz Maribora v Ljubljano kar nekaj ljudi in vsak dan je nekdo prvi. Ali se vsi slovenci veselimo, ker se je ta oseba pripeljala nekaj sekund prej kot druge? Očitno ne. Zakaj je pomembno, kdo je prvi, kdo je drugi, kdo tretji in tako naprej. Vedno bo nekdo hitrejši, nekdo višji, nekdo težji, če se primerjamo med seboj. In zakaj bi se primerjali, zakaj bi tekmovali? Vsak izmed nas je enkraten, drugačen, svojevrsten in vsak je vreden enake pozornosti ter občudovanja.

V čem je smisel, da nekdo izbere nekaj posameznikov, ki bodo nekje zastopali druge posameznike znotraj neke države, brez da bi ti posamezniki tem izbranim osebam dali pooblastilo za zastopanje? Jaz sem se pač rodil na nekem kraju, ki je znotraj države, ki se ji reče Slovenija, nekdo je izbral neko osebo, s katero se še nikoli v življenju nisem srečal in sedaj naj bom vesel, če je na neki tekmi smučala malce hitreje od drugih oseb, ki so bile določene, da sodelujejo na isti tekmi. Nič od tega ni bilo storjenega z mojim privoljenjem ali interesom in sedaj naj bi bil zaradi tega celo vesel. Kaj je smisel tekmovanja med predstavniki nekih držav, kot pa samo pritegovanje pozornosti javnosti s povsem nepomembnimi stvarmi, med tem, ko se družbene in gospodarske razmere pri nas vse bolj poslabšujejo?

In na olimpijskih igrah Sochi 2014 je pred kratkim tudi slovenska hokejska reprezentanca premagala ekipo neke druge države z 4 : 0. Glede tega je še bolj banalna scena, saj slovensko ekipo sestavlja kar nekaj igralcev, ki trenutno igrajo v klubih drugih držav izven Slovenije. V čem je torej smisel, da en igralec v enem klubu zastopa državo, v kateri ni bil niti rojen, potem pa hkrati zastopa še rojstno državo na olimpijskih igrah? In zakaj bi predstavniki držav tekmovali med seboj v nekakšnih disciplinah? Še bolj pomembno vprašanje pa je, čemu bi se nekdo dobro počutil ob tem, da nekdo zmaga? Zakaj bi dali vso pozornost samo prvi ali prvim trem osebam, druge pa bi ignorirali? Kaj niso vsi ljudje vredni naše enake pozornosti, enake empatije? Kako pa bi se vi počutili, če bi nekaj naredili, vendar vas za to nihče ne bi cenil ter upošteval samo zato, ker je neka oseba naredil isto stvar malce bolje?

Osnovni namen iger je samoizpopolnjevanje. Igre nam omogočajo interakcijo z drugimi ljudmi ter razvoj določenih sposobnosti. Skozi igro se tudi učimo ter izgrajujemo svoj sistem vrednot ter naše miselne in vedenjske vzorce. Danes so igre sprevrgle v zelo škodljivo družbeno obliko razdvajanja in medsebojnega tekmovanja, namesto da bi se učili povezovanja in sodelovanja. Ljudje gledajo tekme zaradi napetosti in želje po doživljanju dobrih občutkov. Igre so postale mamilo za množico, da se za trenutek zadane z odmerkom dobrega občutka in pozabi na vsakdanje težave. In kot vsaka droga, tudi igre lahko zasvajajo. Ljudje si želijo vedno daljšega in močnejšega odmerka, vedno bolj agresivnih in vznemirljivih iger, vse to zavoljo zadevanja z dobrimi ali slabimi umskimi energijami. Takšen odnos se potem zrcali na vseh področjih naše družbe, tudi v gospodarstvu.

Danes se v družbi ne omogoča več igre komur koli. Obstajajo kriteriji in selekcije. Trening se omogoča samo kvalificiranim, z najboljšimi predispozicijami, da bi postali sodobni gladiatorji na tekmah za širšo javnost. Tekmovalci se na zunaj pretvarjajo, da so prijatelji, globoko v sebi pa nosijo občutke zavisti in strahu. Ne znajo več poslušati svojega fizičnega telesa ter se naravno izražati skozi gibanje. Svojemu telesu povzročajo izjemne bolečine, da bi le dosegli najboljše merljive rezultate v neki športni disciplini, ki bi jim omogočala pozornost, sprejetost in preživetje v naši razdvojeni, umsko bolani družbi. In potem ti ljudje na tekmah zastopajo neko skupino. Lahko zastopajo nek športni klub, neko pokrajino ali neko državo. Zastopajo ljudi, ki so ali ozobčeni iz iger ali pa so leni in svoje telo zanemarjajo. Posedajo doma na kavču, se nalivajo s pivom in preko TV ekrana navijajo za “svoje” predstavnike. Profesionalni športnik torej zastopa zapečkarja. Ali ne bi bilo bolje, če bi raje vsak zastopal samega sebe? Kako je sploh mogoče, da si nekdo lasti zasluge nekoga drugega samo zato, ker si je v svojem um rekel: “Ta oseba bo pa sedaj zastopala mene“, brez da bi izbrana oseba za to vedela ali se s tem strinjala?

Izvajamo neke hudo čudne umske igrice, kjer si ustvarjamo domišljijske iluzije in potem verjamemo, da so resnične. Ja, Tina Maze je dobila zlato medaljo. No, celo dve zlati medalji. Ampak kot prvo, dobila jih je ona, zanje je zaslužna ona in samo ona bi se smela dobro počutiti. In kljub temu, da je dobila zlato medaljo, čemu naj bi se dobro počutila? Da je ona lahko zmagala, so morale druge tekmovalke izgubiti. Da je ona dobila vso pozornost, so morali druge tekmovalke ignorirati. Zakaj bi se torej počutila dobro? Samo zato, ker je zaradi malce hitrejše vožnje sebi pripisala večjo vrednost, kot ostalim tekmovalkam. V svojem umu je ustvarila sama sebi večjo vrednost in drugim dodelila nižjo vrednost. V svojem umu je tako ustvarila polarnost, konflikt, in kot posledico tega trenja, se je proizvedla umska energija, ki jo je zaznala kot dober občutek veselja, vzhičenosti in zmagoslavja. S tem je povzročila zločin v odnosu do življenja oziroma do drugih živih bitij. S tem je v sebi dopustila zlo. Vse življenje je enakovredno in kdor koli sebe povzdiguje, lahko to doseže samo, če druge ponižuje. Na ta način se ustvari odnost vladarja in sužnjev, gospode in raje. Nekdo si iz tega razloga drzne vzeti pravico, da druge ponižuje, izkorišča ter uničuje. 

Temu je potrebno narediti konec. Dovolj je bilo trpljenja na Zemlji ter tekmovalnih iger. Če bomo to še naprej dopuščali, bomo sami sebe kot človeško družbo popolnoma uničili. In glede izkoreninjenja škodljivi odnosov je potrebno biti zelo radikalen. Potrebno je razumeti, da nobeno tekmovanje ni dopustno takoj, ko se porodi odnos večvrednosti in manjvrednosti med posameznimi osebami. Že skozi igro predšolskih otrok je potebno dopuščati samo igre, ki učijo medsebojno povezovanje ter sodelovanje. Vse tekme, kjer na koncu ostanejo zmagovalci ter poraženci in ki služijo le še kot sredstvo za oglaševanje velikih podjetih, je potrebno ukiniti. Vsak naj skozi igro, šport, glasbo, umetnost in druge discipline čim bolj razvije širok spekter veščin, da bo oseba vsesplošno razgledana, inteligentna in sposobna zdravorazumskega delovanja na osnovi principa tistega, kar je najboljše za vse. Edino takšna pot nam je rešitev iz sedanje človeške duševne zablode.

V povezavi z napisanim priporočam poslušanje naslednjih audio intervjujev:
Life Review - Comparison, Judgement and Competition
Life Review - A Sports Fanatic
Life Review - A Steroid Fanatic

profileimage
Všeč mi je
0
Komentarji
0
Ni komentarjev
Valentin Rozman
Valentin Rozman
Objavil/a 2014-03-22 09:33:36 (Mar 22, 2014)
Starejša objava Novejša objava
ZADNJE OBJAVE
United Network News poročilo 12. junija 2021
UNN poročilo - 10. junij 2021
Federal Reserve nima več dovoljenja za delovanje
Ustanovitev podravske enote Društva BELIS
Life Force tedensko poročilo 2. maj 2021
Vsiljevanje nošenja maske na pošti
Dan 83: Prva stopnja učinkovitega pisanja
Dan 178: Vstajniška politika
Dan 177: Nazaj na blog za zdrav življenjski slog
Dan 176: Služb ni več, živelo podjetništvo
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
um
(6)
LIG
(2)
dvom
(2)
EMS
(2)
rast
(2)
obrt
(1)
beda
(1)
Buda
(1)
delo
(1)
soba
(1)
chat
(1)
rak
(1)
avto
(1)
smrt
(1)
UTD
(1)
obup
(1)
svet
(1)
DIP
(1)
rit
(1)
skrb
(1)
FED
(1)
stol
(1)
sum
(1)
CV
(1)
IŠČI PO ARHIVU
Maj 2022
PTSČPSN
1
2345678
9101112131415
16171819202122
23242526272829
3031
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj