Dan 150: Čustveni vlakec smrti

Objavil/a Valentin Rozman, dne 2014-01-12 ob 02:20:55

Nekdaj sem bil precej zasvojen s filmi. Gledal sem jih zvečer po več ur hkrati, včasih tudi pozno čez polnoč, preklapljal kanale ter poiskal nov razburljiv film takoj, ko se je prejšnji končal. Ko sem sčasoma uvidel, da se ne morem obladovati, ter da takšna razvada škodljivo vpliva na mojo službeno pripravljenost, sem se odločil za radikalen ukrep. Televizor sem enostavno prodal. In sedaj že približno 15 let nimam televizorja. Kljub temu pa še vedno sem in tja pogledam kakšna poročila in kar precejšnjo količino celovečernih filmov, saj so povsem enostavno, brezplačno in legalno dostopni preko spleta. V zadnjem času sem se glede gledanja filmov še bistveno bolj discipliniral in se odločil, da jih bom gledal samo v času med uživanjem obrokov.

Seveda bi bilo je najbolje, da bi med uživanjem hrane svojo pozornost popolnoma posvetil hrani, toda hranjenje je edini čas, ko so moje roke in usta zaposleni in ne morem izvajati drugih opravil, kot pa gledati in poslušati. Vsak dan si namreč napolnim s številnimi opravki in res si ne želim vzeti časa zgolj in samo za gledanje filmov, brez da bi zraven počel še kaj drugega. Na ta način združim dve opravilo v eno, tako da poleg svojega jezika zadovoljim še svoje oči ter ušesa. Seveda sem glede filmov, ki jih gledam med prehranjevanjem precej izbirčen, kajti pogledati želim kaj zabavnega, razvedrilnega, komičnega ter vzgojnega, brez večjega nasilja, šoka ter drame.

Med mojimi vsakodnevnimi obroki sem pogledal že kar lepo število filmov, za katere sem glede na naslov in žanr ocenil, da bodo ustrezali mojim kriterijem. Ampak ne glede na to, kateri igrani film sem pogledal, čisto vsak je imel enak vzorec razvijanja dogodkov. Najprej je bila neka scena s sproščujočo mirno glasbo, kjer so se ljudje drug do drugega obnašali prijazno in spoštljivo, nato pa je nastopila scena, kjer se je nekdo razjezil, drugega poškodoval, lahko da se je zgodila kakšna nesreča in seveda se je temu primerno spremenila tudi glasbena podlaga, ki je dodatno vzburjala grozo. Čez čas se je razburljiva scena končala in zadeve so se zopet umirile. Umirjena scena pa se je lahko spremenila tudi v izjemno čustveno povzdignjen dogodek, ko sta se dva zaljubila, imela kakšen romantičen ali spolni odnos, ali pa ste se celo poročila, dobila otroka in podobno.

Skratka, iz nevtralne, umirjene scene so se dogodki sprevrgli v čustveno negativne ali čustveno pozitivne dogodke in se potem zopet vrnili v nevtralno stanje. Doživljenje v filmih je podobno kot vožnja z vlakcem smrti, ki te pelje enkrat navzgor, potem zopet navzdol, se umiri, nato zopet pospeši in na ta način se izmenjujejo cikli vzpenjanja in padanja torej pozitivnih in negativnih občutkov in čustev. Zdi se mi, da nihče ne zna ali pa celo noče narediti filma, ki bi v celoti na umirjen, nevtralen način pripovedoval kakšno zgodbo ali podajal informacije ter modrosti. Celo v seriji filmov, ki so bili obarvani z izrazito vzgojno noto pristnih krščanskih vrlin, sem opazil neprestano kolebanje med nevtralnimi in hudo čustvenimi dogodki. Očitno režiserji mislijo, da bi bil film enostavno premalo gledljiv, če gledalca ne bi zapeljal po znatno razgibanem čustvenem vlakcu smrti oziroma stezi polarnosti med pozitivnimi ter negativnimi čustvi.

Sploh pa skoraj v nobenem filmu nisem zasledil igralskega lika, ki bi se obnašal povsem življensko in odgovorno, torej da bi v polnosti sprejemal odgovornost za svoja čustva in da si jih ne bi dopuščal. Vsa čistva, ne glede na to, ali so negativna ali pozitivna, so posledica dopuščanja konfliktnih miselnih prepričanj. V resnici lahko v tem stvarstvu vsi skupaj obstajamo samo v medsebojnem enakovrednem podpiranju in v stabilnem notranjem stanju. Torej, da se ne oklepamo nekih iluzornih prepričanj, ki v umu sprožajo prijetne ali neprijetne občutke. Vsi igrani filmski liki pa so povsem življensko nepraktični in se slej kot prej razjezijo, ali pa jočejo od sreče in ljubezni. Močno sem zaskrbljen nad dejstvom, da se ob gledanju takšnih filmov lavnost subtilno programira tako, da se definira čustveno labilnost kot nekaj normalnega in povsem sprejemljivega. Filmskim ustvarjalcem zato predlagam, da se zamislijo nad svojim početjem, ter da pričnejo kreirati bolj življensko podporne izdelke.

profileimage
Všeč mi je
0
Komentarji
0
Ni komentarjev
Valentin Rozman
Valentin Rozman
Objavil/a 2014-01-12 02:20:55 (Jan 12, 2014)
Starejša objava Novejša objava
KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
United Network News poročilo 12. junija 2021
UNN poročilo - 10. junij 2021
Federal Reserve nima več dovoljenja za delovanje
Ustanovitev podravske enote Društva BELIS
Life Force tedensko poročilo 2. maj 2021
Vsiljevanje nošenja maske na pošti
Dan 83: Prva stopnja učinkovitega pisanja
Dan 178: Vstajniška politika
Dan 177: Nazaj na blog za zdrav življenjski slog
Dan 176: Služb ni več, živelo podjetništvo
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
um
(6)
LIG
(2)
dvom
(2)
EMS
(2)
rast
(2)
Buda
(1)
beda
(1)
FED
(1)
stol
(1)
delo
(1)
obrt
(1)
soba
(1)
chat
(1)
rak
(1)
UTD
(1)
obup
(1)
DIP
(1)
skrb
(1)
avto
(1)
smrt
(1)
svet
(1)
CV
(1)
sum
(1)
rit
(1)
IŠČI PO ARHIVU
Oktober 2022
PTSČPSN
12
3456789
10111213141516
17181920212223
24252627282930
31
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj