Dan 160: Novinarstvo - četrta, suha veja oblasti
Ogledal sem si posnetek oddaje Panoptikum RTV SLO, kjer so štirje gostje in voditelj oddaje razpravljali o stanju novinarstva v Sloveniji, ki se mu reče tudi 'četrta veja oblasti' ali 'pes čuvaj demokracije'. Takšen nadimek so novinarjem dodelili, ker naj bi neopredeljeno raziskovali dogodke ter opozarjali javnost na stvari, ki niso v korist blaginje vseh ljudi. Vendar so gostje oddaje razodeli, da novinar v prvi vrsti nikoli ne more objektivno poročati, kajti vsak človek ima osebne interese in zato je čisto vsak novinarski članek subjektivna interpretacija dogodka. Nadalje se je govorilo o dejstvu, da novinarji še zdaleč niso osvobojeni cenzure, kajti tako uredniška politika, kot interes politike ter kapitala, izjemno močno vplivajo na vsebine javnih medijev.
Dejstvo je, da vsak medij potrebuje sredstva za preživetje in večina denarja priteka na račun oglaševanja. Nihče se torej ne želi zameriti oglaševalcem in iz tega razloga se jim tudi dopušča, da s svojimi sugestijami vplivajo na vsebino novinarskih člankov. Druga stvar, ki vpliva na vsebine medijev, pa je vse večja apatičnost ter neobčutljivost javnosti na vsebine zaradi poplave informacij. Mediji zato pozornost skušajo pritegniti z uporabo senzacionalizma, namenoma ustvarjajo konflikt ter šokirajo bralce s sočnimi naslovi ter spolnostjo. Posledica je nižanje etičnih standardov novinarstva in kot je videti, za to nihče ni postavljen pred odgovornostjo ali deležen kazni. Še več, ljudje, ki si drznejo kritično in odkrito razodeti določene vidike, ki bi jih nekateri najraje zamolčali, so celo izobčeni iz vseh javnih medijev, saj ti delujejo kot enoten lobij v interesu svojih oglaševalcev. Torej, ne da so mediji cenzurirani, celo oni sami cenzurirajo oziroma bojkotirajo nekatere kritične avtorje. Novinarstvo torej še zdaleč ne opravlja raziskovalne in preventivne vloge, saj novinarji nimajo poguma, da bi se uprli političnim in gospodarskim pritiskom.
Dosedanji javni mediji, kot so televizija, radio in časopis seveda lep čas doživljajo tudi konkurenco spletnih medijev. Internet omogoča vsakemu posamezniku, da postane sam svoj medij in ustvarja pisane, zvočne ali vidne prispevke. S pisanjem blogov in snemanjem vlogov sedaj vsak državljan lahko izrazi svoj kritičen pogled na družbeno stanje in ti novi mediji postajajo vse bolj pomemben del naše družbe, saj velike medijske hiše zapadajo v vse hujšo korupcijo. Na ta način se je rodil fenomen spletnega aktivizma oziroma praktivizma, če se poleg ugotovljenih problemov ponudijo tudi rešitve za to. S tem namenom tudi jaz pišem bloge, saj želim v javnost razširiti zelo radikalne ideje za izboljševanje stanja na svetu, za katere so javni mediji gluhi. In ne samo to, pred nekaj meseci me je celo novinar neke slovenske časopisne hiše skušal sprovocirati, da bi podal javno mnenje o določenih projektih, pri katerih sodelujem, vendar sem ga raje pozval, naj se zamisli nad svojim poizkusom senzacionalističnega novinarstva. Nisem pristaš pojasnjevanja javnosti nečesa, kar bi lahko neka oseba, ki želi izvedeti več informacij, spoznala neposredno od mene ter iz javno dostopnih spletnih virov, namesto z naslovitvijo vprašanje na časopisno hišo.
Na splošno lahko rečem, da mineva čas, ko smo odgovornost za blagostanje družbe zaupljivo polagali v roke vodilnih skupin politikov, gospodarstvenikov in velikih medijev. Trenutni družbeni sistem ter človeške vrednote silijo vsakega posameznika v lakomen boj za denarjem na račun pomanjkanja in trpljenja mnogih drugih. Nihče več si zato ne more privoščiti brezbrižnosti glede dogajanj v družbi. Le s tem, da se bo vsak pričel brigati, samostojno raziskovati ter odkrivati realnost trenutnega stanja na svetu, ter tudi postati aktiven soustvarjalec rešitev za njegovo izboljšanje, le to nas bo rešilo pred uničenjem. Vsak posameznik mora prevzeti odgovornost za vsako svoje dejanje, kajti posledice ravnanja ljudi se vse hitreje manifestirajo, pa tudi vse večji vpliv na ta svet imajo. Pisanje blogov ima več koristi, kot bi si kdo misli. Njegov pomen se ne kaže zgolj v širjenju informacij, pred vsem piscu samemu omogoča ozaveščanje ter preobrazbo omejujočih ter škodljivih mislenih vzorcev. Bloganje ima torej neke vrste psihoterapevtski ter zdravilni učinek, zato bi bilo najbolje, če bi postalo kar državljanska dolžnosti. Z malce šale bi lahko rekli, da en blog na dan drži dohtarja stran. Konstruktivno vsakodnevno pisanje spletnih dnevnikov zato priporočam vsakemu, ki želi izboljšati sebe in ta svet, saj je prva faza prelivanja zamisli v praktična fizična dejanja.
V povezavi z napisanim, priporočam branje naslednje elektronske knjige:
Freedom Blogs - The birth of Practivism - Volume 1
