Na vrhu stopničk sem zadihana obstala, hladen veter mi je mršil lase in kot vedno sem se ozrla. Pogled je bil enkraten - visoka skala, na kateri sem stala, strmo pod njo skrit zalivček, nekaj korakov stran od pečine, skoraj nad prepadom pa ponosna, stara kamnita hiša, last gospe Snežane, nekdanje kapitanske hčerke aristokratskega videza in obnašanja. Stara vila je bila veličastna, 200 let stara kamnita zgradba z balkoni, kamnitimi strešniki, modro pobarvanimi okni z polknami in stebri, na katerih so molče ždeli kamniti levi svetega Marka, ki so jih izklesali nekoč imenitni trogirski mojstri kamnoseštva. Mogočno vilo je obdajal vrt, nekoč prelep in negovan, pol dišečih oleandrov in pomarančevcev, cvetočih vrtnic in najrazličnejših eksotičnih rastlin, ki so jih s svojih morskih poti prinašali moški člani te družine. Že praded je bil kapetan velike trgovske ladje, prav tako so bili pomorščaki ded, oče in strici. Vrt je obdajala visoka, kamnita in zaraščena, deloma kovana ograja z mogočnimi, dvokrilnimi vrati. Tudi tu so bili vidni simboli mogočnega nekoč pomembnega leva, ki je bil sedaj že rahlo zarjavel. Hitela sem skozi zaraščen in precej zapuščen vrt. Hladna sapica mi je prinesla vonj morja, sivke in rožmarina, ki je trdovratno vztrajal na vrtu in težki vonj zrelih, sladkih fig, ki so jih bila polna drevesa. Temnilo se je že, vendar sem še lahko jasno videla obris zapuščenega svetilnika, ki je stal kakšnih 20 metrov stran. Zaslišala sem oddaljen krik galebov, ki je bil podoben kričanju otrok. Utrujeno sem se nasmehnila in otožno pogledala naprej od svetilnika, kjer je samevalo pokopališče z majceno, belo kamnito kapelico. Od tam naprej se je otok nenadoma strmo spustil in ob obali, že skrito mojim očem in pogledom iz kapetanske vile je ležala majhna ribiška vasica, edina na celem otoku.

Tako torej - otok je bil majhen, majcen, daleč stran od turističnega vrveža, ladijske povezave nanj so bile redke in nezanesljive, tako imenovanega robinzonskega, svetilniškega turizma ni bilo, saj je bil svetilnik propadel in še vedno trdno v lasti gospe Snežane. Še preden sem vstopila v veliko verando, ki je nekoč služila kot sprejemnica z težkimi zofami in velikimi kitajskimi vazami, skozi temen kamniti hodnik v jedilnico, me je preplavil vonj po pravkar skuhani večerji. Tokrat je dišalo po čebuli, mesu, olivnem olju in origanu, ki je bogato zelenel na vrtu. V tej hiši se je kuhalo dobro, celo izbrano, na željo gospe Snežane se je morala miza zmeraj brezhibno pogrniti. Ruža je skrbela kolikor je mogla za vrt, predvsem za dišavnice kot so bazilika, timijan, sivka in origano. Te dni je prav ponosno polnila košare z figami ki so jih bila polna drevesa. Tudi oljke in pomaranče so bogato obrodile in Ruža si je z tem razkošjem dala ogromno opraviti. Bila je skrbna, tiha in nikoli ni vtikala nosu vame. Živela je doli v ribiški vasici, vendar ko ji je mož pred dvemi leti umrl se je preselila v vilo in v njenem levem krilu ji je gospa dodelila sobico. Tu pa tam je šla v vas k sorodnikom, predvsem takrat, ko je ladja s kopna enkrat tedensko pripeljala blago. Gospa ji je plačevala radodarno, zmeraj ji je kaj ostalo za njene nečake.

Vstopila sem v starinsko jedilnico, bogato opremljeno z pohištvom iz mahagonija, kitajskimi vazami, veliko mizo iz orehovine in čudovito izrezljano kredenco, polno Meissnovega porcelana. V kotu poleg kredence je stala čudovita stara figura zamorčka iz ebenovine, ki je z velikimi, belimi očmi in širokim nasmehom opazoval dogajanje za mizo. Na zidovih jedilnice so visele slike ladij, portreti pokojnih moških družinskih članov v kapitanskih in oficirskih uniformah, pražnje oblečenih, lepih žensk z rokavicami in klobuki ter prikupnih otrok v mornariških bluzah s kratkimi hlačami. Na eni od slik je bila pred vilo zbrana vsa družina s služinčadjo vred. Med njimi je plaho stala takrat še mlada kuhinjska pomočnica Ruža, ki jo je gospa Snežana obdržala do danes.

Pri mizi je sedela gospa Snežana, skrbno oblečena za večerjo, naličena in nasmejana. »Kakvo je bilo danas more, dušo?«, me je vprašala in me radovedno pogledala s svojimi drobnimi sinjimi očkami. Kljub devetdesetim letom je bila živahna, elegantna in uglajena. Razgledana, vajena visoke družbe in kratkočasnih razgovorov, je bila zame odlična družba. V teh letih po grozljivem dogodku, ko sem si bolj kot vse na svetu želela samote, mi je bila s svojo nevsiljivo prijaznostjo in potrpljenjem več kot v tolažbo in oporo. »Jedi mala moja, da se zagriješ!« mi je prigovarjala in elegantno dvignila jedilni pribor z ročajem iz slonove kosti. To je bil znak za Ružo, da je urno in tiho položila na mizo dragocen pladenj z vročimi, nekoliko nenavadnimi jedmi: telečje ledvice v gosti, dišeči omaki iz rdečega vina s črnimi olivami, brušeno stekleno skledo, polno kruhovih cmokov, ki so oddajali omamen vonj in se še kadili, oval poparjene blitve, oblite z olivnim oljem in česnom ter prelepo porcelanasto posodo, ročno poslikano z motivi sadja, cvetja in metuljev, napolnjeno s svežimi figami, medom, mandlji in sladkimi režnji svežih oranž. Sredi mize je stala kot vedno kristalna karafa z težkim črnim vinom, v katerega je Ruža že spomladi namočila cvetove rožmarina in kadulje. Kristalni kozarci so se morali svetiti kot dragulj – to je bilo prvo pravilo kuhinje gospe Snežane. Pri tem je neomajno vztrajala in Ruža je zmeraj poslušno ustregla njenim željam.

Pojedla sem hitro, vendar bolj malo in se že s poljubom poslovila. Kot zmeraj sem se odpravila spat bolj zgodaj in z njene strani ni bilo nikoli nobenih sprašujočih pogledov. Gospa je bila modra, saj je vedela, da moja duša rabi čas...

Odhitela sem tiho po mračnih hodnikih in s kotičkom očesa opazovala nove in nove portrete na stenah: mladi, lepi starinsko oblečeni ljudje, spet slike ladij na razburkanem morju, lepa fotografija vile iz boljših časov pred vojno, sredi negovanega okrasnega vrta, polnega vrtnic, cvetočih oleandrov in mandljevcev. Skozi okna na hodniku je blago zasvetila polna luna. V soju biserne svetlobe se je kopala poslednja črnobela fotografija – nežen, črnolas fantek ob prelepi materi, očetu kapitanu in sestri Snežani. Oči so me zapekle in se napolnile s solzami, srce mi je močno razbijalo. Kot preganjana srna sem pohitela proti vratom na koncu hodnika. Skozi vroče solze sem zagledala še zadnji čudovit portret vitkega temnega moškega pri klavirju. Bil je On. Njegove otožne oči so gledale vame. Tople, skoraj žive. Eleganti prsti so lahno ležali na tipkah in skoraj slišno igrali prečudovito melodijo.

On – virtuoz na klavirju, svetovno znan pianist ki je igral na odrih v Zürichu, Londonu, Parizu, New Yorku. In jaz, njegova nadarjena učenka in oboževalka. On, sin ponosne kapitanske dinastije, ki se je izneveril družinski tradiciji in bili zaradi ljubezni do glasbe izobčen! Ko se je po mnogih letih slaven vrnil domov, na osamljen otok, sveže poročen z mano, ki bi mu lahko bila hčerka, ga je ogorčeni oče, ki je ležal takrat na smrtni postelji preklel, rekoč: »Ne želim te, morje naj te vzame, ti varietejski zabavljač!« Njegova umetniško nadarjena ljubljena mati, ki je poleg krutega očeta počasi hirala in kmalu umrla, bi se bridko razjokala, ko bi videla obup, žalost in razočaranje na njegovem obrazu. Podrl se mu je svet, njemu, ki mu je svet ležal pred nogami! Oče, ki ni priznal njegovega talenta in priljubljenosti, ga je zavrgel kot navadnega komedijanta. Morje, ki ga je oče ljubil bolj kot vse na svetu, kateremu je želel žrtvovati tudi svojega sina, je bilo tedaj krivo tudi njegove smrti. Nekaj dni po očetovem pogrebu se je spodaj v zalivu poleg mene med plavanjem utopil. Njegovega trupla ni morje nikoli naplavilo, vzelo ga je za zmeraj, kot je želel oče na smrtni postelji. Snežana, njegova mnogo starejša sestra, ki ga je ljubila kot mati, ki jo je že v otroštvu izgubil, je dolgo objokovala oba – očeta in brata. Eden je bil suženj, drugi pa žrtev morja. Mene je vzljubila prvi dan in z mano tiho in potrpežljivo trpela. Na moja nema vprašanja je večkrat dejala, da morje ne vrača rado izgubljenih zakladov. Usmili se le redko in to si je treba prislužiti. Nisem je razumela, vendar sem bila preveč apatična, da bi jo spraševala.

Kar v poltemi sem vstopila v sobo. Odprto okno je gledalo proti morju, ki se je svetlikalo v lunini svetlobi, zavesa se je zatresla v rahli sapici. Vonj po soli, pomešan z vonjem dišav, zrelih fig in rožmarina z vrta je za trenutek zavel skozi sobo. V glavi se mi je rahlo vrtelo zaradi vina kot vsak večer. Odgrnila sem skrbno postlano posteljo z baldahinom in izvezeno posteljnino in se kar oblečena vlegla. Na nočni omarici sem opazila vrč s čajem in skodelico ter nekaj mandeljnovih keksov, ki mi jih je kot zmeraj nastavila Ruža. Gospa Snežana je vedela, da dolgo v noč bedim in objokujem njenega brata.

Verjetno sem za trenutek zaspala, saj me je nenadoma zbudil čuden šum. Zazdelo se mi je, da sem skozi odprto okno zaslišala doli v vrtu tiho odpiranje velikih kovanih vrat. Smuknila sem k oknu, pogledala na vrt, obsijan z luno, vendar ni bilo nikogar. Luna je bila ogromna in je na tlakovano potko metala čudne, skrivenčene sence starih figovcev. V daljavi sem naenkrat zaslišala glasen šum morja. Valovi v zalivčku spodaj so zaradi plimovanja enakomerno udarjali ob rob kamnitih stopnic. Kot omamljena sem poslušala. Nenadoma sem si močno zaželela plavanja v hladni morski vodi! V glavi mi je šumelo in postalo mi je zelo vroče. Potreba, da odhitim dol k morju se mi je zdela življenjsko pomembna. Sunkovito sem se obrnila od okna, oblekla pleten pulover, stekla po hodniku mimo slik in portretov dol v pritlićje. Zdelo se mi je, da mi njegove oči vročično sledijo. Poletela sem čez verando, mimo kuhinje in mračne jedilnice in tiho kot tat skozi vrata. Kot duh sem stekla čez vrt in se pri kovani ograji še enkrat ozrla gor k vili. Zaprepadeno sem zagledala gospo Snežano, ki me je otožno gledala skozi okno svoje sobe z balkonom. Pomahala mi je in zazdelo se mi je, da me je za trenutek pogledala vzpodbudno, kot gledalci gledajo tekače maratona pred ciljem. Pomahnila sem ji v pozdrav in odvihrala dol proti robu pečine, kjer so se začenjale v skalo vsekane stopnice. Ko sem pogledala dol, se mi je kar zvrtelo. Srce mi je v sencih razbijalo in šumelo mi je v ušesih, da sem komaj kaj slišala. Temna globina je zlovešče zevala proti meni, spodaj se je penilo in bučalo morje in valovi so se zaletavali že v prve stopnice. Brez obotavljanja sem krenila dol v temo. Po nekaj stopnicah so se mi oči privadile na temo in v bledi lunini svetlobi sem videla obrise zadnjih treh stopnic. Sledila sem notranjemu glasu in pohitela dol. Morje me je že oškropilo, bila sem spodaj, z gležnji v vodi.

Morje se je naenkrat umirilo in v tem trenutku zagledam nekaj svetlega v vodi. V trenutku sem vedela! Leta žalosti in neskončnih vprašanj so bila kot izbrisana v sekundi. Bilo je truplo. Brez strahu in vsa vročična sem stopila do pasu v ledeno morje in ga povlekla bliže k stopnicam. V soju lunine svetlobe sem zagledala obraz. On! Bil je on! Nedotaknjen, spokojen, mlad kot tistega dne ko sem ga spoznala, je lebdel v vodi. Črni lasje do ramen so mu kot v lahnem vetriču valovili ob obrazu. V prelepih, temnih, odprtih očeh se je zrcalila luna.

Z muko sem ga zvlekla do prve stopnice in si ga oprtala čez desno ramo. Bil je leden in težek. Vedela sem, da bo skoraj nemogoče, vendar sem zajela sapo in pogledala gor k vrhu stopnic. V paničnem strahu sem otrpnila. Tam je stala stara Ruža in nekaj kričala! Veter je odnašal njene krike, vendar sem vedela, da jo je poslala gospa za mano. Počasi je lezla po stopnicah proti meni. Zbrala sem vse moči in s težkim tovorom na hrbtu prehodila še nekaj stopnic. Ruža je bila pri meni. Njene oči so bile polne groze, kričala je besede, ki jih nisem razumela in se ves čas križala. Slišala sem le valove, veter in svoje srce.

Z Ružino pomočjo sva ga zvlekle na rob stopnic. Tam sem se sesedla in krčevito, vendar olajšano zajokala. Za trenutek sem ga pogledala. Seveda je bil on. Na tenkem sredincu je še vedno imel poročni prstan, ki sva ga kupila skupaj in katerega dvojček je bil na mojem prstu.

Naslednjega dne se spomnim kot iz megle. Oblekla sem črnino in spokojno prišla dol. V verandi so me vsi bledi in z grozo v očeh čakali Ruža s tremi nečaki in stari vaški duhovnik. Gospa Snežana je mirno sedela na zofi, njen pogled pa je odtehtal tisoč besed.

Pogreb na starem pokopališču je bil kratek, a zame odrešilen. Nikoli ni z mano nihče od prisotnih spregovoril o truplu, ki je bilo tako nenavadno ohranjeno.

Kmalu je umrla tudi Ruža, ki je bila od tiste vetrovne noči še bolj molčeča. Čez nekaj mesecev ji je tiho sledila gospa Snežana in zdelo se je, da je s sabo odnesla neko nerazumljivo skrivnost.