Danes bom še dodatno preobrazil svoj vzorec hipne čustvene reakcije jeze do samega sebe. Vzorec je povezan z mojim vzorcem perfekcionizma, ki obstaja tako v odnosu do drugih, kot v odnosu do samega sebe. Tokrat se bom osredotočil na vzorec kritike do samega sebe, ki ga zaznavam ob številnih dogodkih skozi dan. Prekomerno zopern pa je postal v zadnjem času, ker sem začel prečiščevati, utrjevati in razširjati svoje angleško besedišeče z revolucionarno učno tehnologijo.
Program sloni na razumevanju naravne učne sposobnosti človeškega fizičnega telesa, ki je zmožen informacije zaznavati, sprocesirati ter absorbirati veliko hitreje, kot zavestni um. Če neke besede še nimam dovolj kvalitetno integrirane na ravni fizičnega celičnega spomina, ali če se mi v trenutku preverjanja besede sprožijo kakšne misli oziroma čustvene reakcije, potem pri učenju naredim napako, ki jo program seveda takoj prepozna. Takoj, ko opazim, da sem naredil napako, se mi v trenutku sproži podzavestna reakcija jeze, ki jo začutim kot srbeče draženje kože. To je precej zoprn očutek in me sili k praskanju tega srbečega dela kože, kar moti mojo pozornost na učenje.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil reagirati s čustvom jeze do sebe v trenutkih, ko sem opazil, da sem se glede nečesa zmotil. Zavedam se, da z usmerjanjem jeze do sebe prav v ničemer ne spremenim dejstva, da sem se zmotil in da je takšno početje povsem nesmiselno. Zavezujem se, da v primeru, ko naredim kakšno napako in mi moj um ustvari misel, s katero me skuša prepričati, da je jeza povsem upravičena in sprejemljiva reakcija na dejstvo, da sem storil napako, takoj ustavim sledenje takšnim mislim v mojem umu ter globoko vdihnem ter izdihnem, da se zopet vrnem nazaj v svoje fizično telo. Čustvena reakcija z jezo je absolutno nesprejemljiva in nekoristna ne glede na vrsto situacije oziroma dogodka. Ko naredim napako, se jo enostavno zavedam, ozavestim okoliščine, ki so vplivali na to, da sem naredil napako in naredim vse, kar je v moji moči, da takšne napake ne bom več ponovil v prihodnosti.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil dalj časa tolerirati čustvene reakcije jeze. Zavedam se, da je kakršno koli toleriranje katere koli čustvene reakcije nesprejemljivo, saj za sleherno proizvedeno misel in čustvo moj um poskrka življenjsko silo iz mojega fizičnega telesa. Dalj časa, ko dopuščam takšno parazitski vampirski odnos svojega uma, bolj škodujem svojemu fizičnemu telesu. Zavezujem se, da v primeru, ko zaznam neko čustveno reakcijo, moj um pa me takoj začne tolažiti s proizvodnjo misli, ki me skušajo prepričati, da je čustveno reagiranje nekaj povsem običajnega in da četudi mislim, da je škodljivo, da sedaj ni najbolj primeren čas, da se s tem soočim, da takoj zaustavim takšno umsko diverzijo in preneham slediti takšnemu toku misli s tem, da globoko vdihnem ter izdihnem. Vsaka čustvena reakcija je vzorec, ki se mi bo pojavljal toliko časa, dokler ga ne ozavestim in pogledam, kdaj ter iz kakšnega razloga sem ga ustvaril. Zato se zavezujem, da imam pri sebi vedno majhen blokec in da vanj vestno beležim sleherno mojo čustveno reakcijo. Potem pa si v doglednem času doma vzamem čas, da ta vzorec proučim in si ga odstranim.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil kritizirati sebe zaradi napak, ki sem jih storil in se ob tem dobro počutiti. Zavedam se, da s tem, ko kritiziram sebe, škodim sebi na dvojen način. Tako dobri kot slabi občutki oziroma čustva, so samo različna frekvenca ene in iste energije, ki jo moj um proizvede na osnovi konflikta v mojem fizičnem telesu in ga s tem uničuje. Ko kritiziram samega sebe se sprva ob tem dobro počutim zavoljo defiranja samega sebe kot večvrednega in boljšega, v naslednjem trenutku pa preidem v čustvo jeze do samega sebe, ker sem v primeru kritiziranja samega sebe hkrati kritik in predmet kritike. Na ta način škodim samemu sebi z dvojno dozo uničevalnih čustev. Zavezujem se, da v primeru, ko storim neko dejanje, moj um pa začne to dejanje primerjati z nekim idelom ter naposled sklene, da je moje dejanje napačno, saj ni usklajeno s sprejetim idealom, potem pa mi ustvari misli oziroma glasove v moji glavi, katerim mi veli izkazati pozornost, jih slediti, naredite resnične, ter jih obravnavati kot moje lastne, da nemudoma prepoznam njegova tovrstna dejanja kot zelo spreten trik. Takoj globoko vdihnem ter izdihnem, da svojo pozornost zopet vrnem na svoje fizično telo ter edino realnost, ki je univerzalni fizični svet v tem trenutku.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil povzeti vedenski vzorec svojega očeta, ki se je pogosto takoj in burno razjezil vsakič, ko nekaj ni bilo v skladu z njegovimi željami ali pričakovanji. Kot otrok sem se učil z opazovanjem svoje okolice ter tako začel ponavljati obnašanje ljudi, ki so se nahajali v moji bližini, med katerimi so bili seveda tudi moji starši. Da bi se naučil preživeti na tem svetu, sem začel povzemati oziroma ponavljati enake vzorce odzivanja, kot so jih imeli moji starši, med katerimi je zelo izstopal zlasti vzorec čustvenih eksplozij mojega očeta. Ker sem sklepal, da je to koristna veščina za preživetje na tem svetu, sem jo sprejel in je tako postala del mene oziroma mojega avtomatičnega podzavestnega hipnega odzivanja. Sedaj se zavedam se, da niso vsi miselni in vedenjski vzorci odraslih oseb podporni in najboljši za vse, te da so večinoma škodljivi ter uničujoči. Med njimi spada tudi vzorec reagiranja z čustvom jeze. Zato se zavezujem, da še naprej ozaveščam, proučujem ter ugotavljam, kateri izmed sprejetih vedenjskih vzorcev so razdvajajoči, kateri pa podpirajo življenje kot celoto. Sleherni vzorec mojega odzivanja, s katerim povzročim konflikt in trenje v svoji notranjosti, ki se manifestira v obliki misli v moji glavi oziroma umu, potem pa tudi kot čustvene reakcije, kategorično, sistematično in brezpogojno zaustavljam. Zavezujem se, da spreminjam svoje odzivanje in se uskjajujem s principom tistega, kar je najboljše za vse.
Priporočene povezave na to temo:
Quantum Mind Reactions
My Life of Anger
Jan 08, 2015