Včeraj sem imel večurni pogovor z osebo, ki je zelo znan govorec in s svojo sposobnostjo prepričevanja si je v zadnjih letih ustvaril tudi zelo veliko denarja. Na začetku svoje kariere je preizkusil delo v poklicih, za katere je bil strokovno izučen, vendar mu niso prinašali niti osebnega zadovoljstva, niti dovolj velikih zaslužkov. Zato se je odločil za drugačno pot in vsekakor so rezulatati njegovih prizadevanj sedaj več kot dovolj vidni. Ugotovila sva, da imava precej podobne življenjske vizije, imava pa vsak drugačne življenjske izkušnje, predizpozicije, razumevanje delovanja sveta in tudi trenutne rezultate. Vsekakor mi je za velik vzgleda, kajti tudi jaz si želim podobnih rezultatov, kot jih dosega on in kot vidim, se bom moral še bistveno bolj spremeniti ter spremeniti svoj pristop do drugih ljudi, da bom dosegel izmenjavo storitev, informacij ter denarja.

Skratka, ugotovil sem, da sem pri pridobivanju podpore za svoje projekte premalo prepričljiv. Ne potrudim se dovolj in zato ne pride do prodaje. Zdi se mi, da nekako ne želim preveč razširiti projektov zaradi bojazni, da bi postali preveliki in zame neobladljivi. Kar nekako bi najraje ostal v nekem skromnem in samotnem okolju, kjer bi me ljudje pustili na miru. Toda če pogledam druge ljudi, ki vodijo velike organizacije, lahko vidim, da je vendarle možno biti na čelu obsežnega kolektiva, hkrati pa živeti neko življenje z obvladljivo stopnjo stresa. Kako je to možno doseči, je zame še precejšnja skrivnost in tega se bom moral naučiti. Vsekakor je ena od komponent osebni razvoj, torej povečevanje lastnih voditeljskih sposobnosti, druga svar pa je delegiranje oziroma razdeljevanje opravil med sodelavce. Opažam, da mi manjka discipline, natančneje, volje do samostojnega postavljanja in uresničevanja ciljev. Vzrok za to je seveda v številnih letih dela v podrejeni vlogi, kjer sem najbolje shajal, če sem počel točno in samo tisto, kar mi je bilo naročeno. Če sem ubogal, je bilo poskrbljeno za moje potrebe in takšnen odnos je globoko izoblikoval moj karakter. In ker sem bil na delovnem mestu prekomerno izkoriščan, sem se naučil upirati z uporabo samopomilovanja. Igranje žrtve oziroma smiljenje samemu sebi je postala glavna strategija za to, da sem se zaščitil in poskrbel za svoje potrebe.

Glede pomnjenja imam izjemno priložnost uporabe učne tehnologije, ki omogoča povečevanje sposobnosti dolgoročnega pomnjenja, katero pa premalo uporabljam. Eden izmed izgovorov je, da s tem samo povečujem čas, ki ga prebijem za računalnikom, kajti že tako in tako prebijem številne ure za njim. Nekaj je seveda projektno delo, več ur na dan pa tudi za dozdevno sproščanje oziroma naslajanje z gledanjem filmov, zlasti akcijskih in vojaških. Čudno je, da po eno strani zagovarjam mir ter sožitje, po drugi strani pa uživam v gledanju krvavih spopadov. Po eni strani s tem skušam razumeti človeško norost in razloge za bojevanje, po drugi strani pa s tem doživljam čustva razburjanje in navidezne sprostitve, kar je vsekakor po volji mojemu umu. Opažam, da še vedno želim preveč hiteti, kar je tudi posledica dolgoletnega dela z računalnikom, kajti v programih je možno vse takoj narediti hitro in brez bistvenega fizičnega napora. Torej obstajajo številne točke, ki so zaslužne za to, kar trenutno sem in za stanje, v katerem sem. Precej stvari še nisem ozavestil ter preobrazil, kajti izogibal sem se pisanja. Res da vsak dan posnamem video dnevnik, toda kot vidim, to še zdaleč ni dovolj. Pisanje bo resnično moralo postati moja stalnica, če bom želel doseči potrebne spremembe v svojem življenju.

Odpustim si, da sem sprejel in si dopustil mnenje, da sem pri svojih 40 letih že preveč star za kakršne koli bistvene življenjske spremembe. Zavedam se, da bi bilo takšno razmišljanje lahko realno glede na trenutno povprečno življenjsko dobo prebivalstva, kjer bi sedaj ravno malce presegel polovico pričakovane dolžine življenja. Dolžina življenja pa ne da se samo zmerno povečuje, temveč si lahko po zaslugi integracije z lastnim fizičnim telesom obetam izjemno dolgega življenja. Zavezujem se, da v primeru, ko želim izboljšati svoje osebne sposobnosti in mi um ponudi misel, da je takšno početje nesmiselno, ker sem že preveč star, nemudoma usmerim pozornost na svoje dihanje in preneham slediti takšni misli. Nato si naredim načrt samoizpopolnjevanja in ga dosledno uresničujem.

Odpustim si, da sem sprejel in si dopustil obupovati nad količino informacij, ki jih moram obdelati vsak dan. Zavedam se, da za to ni krivo pomanjkanje časa, temveč moja brezbrižnost in beg v razne kratkočasne aktivnosti, kot je gledanje filmov. Zavezujem se, da v primeru, ko imam pred seboj nalogo proučiti in razvrstiti določene informacije in mi um proizvede misel, s katero me prepričuje, da je informacij preveč in da naj raje počnem kaj, da si vzamem pavzo in se sprositi, takoj preusmerim pozornost na svoje dihanje. Nato se zbrano po obladljivih delčkih lotim procesiranja informacij ali pa naloge delegiram in jih posredujem v obdelavo drugim osebam.

Spletne vsebine v zvezi s tem:
A Master Manipulator