Članek
Dan 207: Motiviranje motivatorja
Objavljeno Jul 28, 2015

Včeraj sem bil na predavanju dekana zasebne podjetniške šole, ki je razložil svojo življenjsko zgodbo in kako postati uspešen vodja. Njegova spoznanja so bila, da imajo le redki srečo, da so rojeni v družini uspešnih vodij, da se lahko naučijo teh veščin od svojih staršev. Kako biti uspešen vodja, se je seveda možno tudi naučiti, toda za to je potrebna motivacija in želja po tem. Večina ljudi je vzgojena v poslušne sledilce, saj so jim starši stalno govorili, kako morajo ubogati in narediti tisto, kar se jim reče. Redki pa so vzgojeni v družini, ki jim je dopuščala kreativno razmišljanje in dovolj motivacije, da se se v kasnejšem življenjskem obdobju naučili veščin vodenja. Ugotovitev dekana je bila tudi ta, da po je po določenem letu starosti zelo težke oziroma nemogoča prevzgoja sledilcev v voditelje, saj se vedenjski vzorci zakoreninijo preveč pregloboko.

S tovrstnimi izzivi se soočam tudi v svojem življenju. Sprašujem se, ali sem že prestar, da bi se spremenil dovolj in ali je smiselno, da razvijam voditeljske veščine. V kakši meri se je moja osebnost razvila kot sledilec in v kakšni meri sem vodja? Po eni strani sem po srednji šoli takoj začel delati v našem družinskem podjetju, kjer sem delal tisto, kar mi je bilo naročeno. Po drugi strani pa se je od mene pričakovala tudi kreativnost in samoiniciativnost. Pred 14 leti sem začel lastno uspešno podjetniško pot, vendar sem delal večinoma delal samostojno. Za sebe sem vedno znal dovolj dobro poskrbeti, ko pa razmišljam o vodenju večje organizacije, pa vsekakor nimam dovolj znanja ter izkušenj. Iz tega razloga se pogosto udeležuje predavanj in delavnic, mrežim se z uspešnimi vodji in se od njih učim.

Kar sem opazil glede tega je to, kako pomembno je zastavljati vprašanja. Specifična vprašanja. Kako je znanja povsod dovolj, vendar ga dobiš samo, če ga želiš prejeti. Vsekakor dojemam, da se bom moral spremeniti, vendar se mi dozdeva, da se mi bo s povečanjem obsega dela in velikosti organizacije popolnoma spremenilo življenje, kot sem ga navajen doslej in mi je tudi zelo všeč zaradi številnih osebnih ugodnosti. Ni se mi potrebno kaj dosti prilagajati drugim, počnem tisto kar želim, takrat ko želim in tam kjer želim. Sem prilagodljiv in hitro se odzovem na spremembe. Pomanjkljivost takšnega življenja pa je zapadanje v lenobo, pomanjkanje stimulacije in motivacije, kar prinaša skope poslovne ter finančne rezultate.

Vodenje se začne pri vodenju samega sebe. Kljub domišljanju, da se sam odločam o stvareh, ko delam sam, pozabljam na notranjega nasprotnika. Premalo se še zavedam, kako me um oziroma umskozavestni sistem dejansko neprestano sabotira s proizvajanjem misli in čustvenih energij. To so zelo subtilni dejavniki, ki jih je težko pravočasno prepoznati, saj jih dojemamo kot nekaj naravnega in samoumevnega. Doživim občutek teže in potem sledim temu občutku in grem počivat, namesto da bi raziskal, kakša misel ga je povzročila. Energije se tako zelo spretno prevarjajo, da so nekaj naravnega in da je negativna energija, ki povzroči občutek teže, v bistvu zgolj gravitacija. Enako seveda lahko pretentajo pozitivne energije, ki ustvarijo očitek lahkotnosti. Rešitev je torej v osvobajanju kakršnih koli umskih energij, ne glede na njihovo lastnost in učinek.

Odpustim si, da sem sprejel in dopustil prepričanje, da je vseeno ali do zaključkov pridem z razmišljanjem v svojem umu ali z glasnim govorjenjem ter pisanjem. Zavedam se, da je um nestabilna energijska entiteta, ki mi ne omogoča stabilnosti pri samousmerjanju. Ko želim priti do nekega spoznanja, um pa takoj začne s proizvodnjo misli glede tega, se ustavim in diham. Nato začnem na glas izgovarjati misli, se pogovarjati sam s seboj, ali pa vzamem v roke blok in pisalo ali se usedem za računalnik ter s pisanjem pridem do končnega zaključka.

Odpustim si, da sem razvil navado delovanja, ko mi je najbolj prijetno, če mi nekdo drug naroči, kaj naj naredim. Zavedam se, da dokler bom poslušen služabnik drugim, ne bom mogel uresničti svojih življenjskih ciljev, saj bom vedno odvisen od motivacije iz strani drugih oseb. Ko želim nekaj narediti in mi um proizvede misel, da potrebujem neko osebo, ki mi bo dala navdih in motivacijo, se ustavimin diham. Nato si napišem cilje, načrt do tja, razdelim pot v obladljive etape in nato se dosledno vsakodnevno fizično premikam po začrtani poti proti zadanemu cilju.

Odpustim si, da sem sprejel in dopustil slediti mislim, ki povzročijo občutek teže ter nato bežati v akivnosti, kot so gledanje akcijskih filmov. Zavedam se, da z ignoriranjem vzrokov za občutek teže ter gledanjem filmov samo zapravljam svoj čas in življenjske potenciale. Ko vidim, da zapadam v proces razmišljanja o dogodkih v prihodnosti, um pa mi nato zaradi preobremenjenosti povzroči občutek odpora in teže, se ustavim in diham. Nato nemudoma z uporabo pisanja ozavestim, kakšne misli in skrbi imam glede prihodnosti ter se čustveno stabiliziram. Po tem nadaljujem z opravili korak za korakom, saj je samo s premikanjem po obladljivih delim možno realizirati kakršni koli projekt.

Priporočen audio posnetek v zvezi s tem:
The Internal Battle with Pleasing Others