piše: Veronika Cukrov, mag. prava, pravnica v Odvetniški pisarni Cukrov in doktorska kandidatka s področja energetskega prava Znano je, da je človeštvo zaradi nujnosti podnebnih razmer s Pariškim dogovorom sprejelo zelo ambiciozne cilje glede zmanjšanja ogljičnih emisij, četudi njemu zelo podoben Kyotski protokol par let prej ni zares deloval; EU se je celo sama sebi dodatno zavezala, da bo do leta 2050 postala ogljično nevtralna. Nedvomno pa je za dosego tako visokega cilja potrebno veliko več kot zgolj pravna regulacija; če bi bila ta dovolj, bi zadoščalo že zelo nedvoumno »polluter pays« načelo, torej načelo onesnaževalec plača, ki ga ima EU že dolga leta uzakonjenega v svoji ustanovni Pogodbi o delovanju EU ter v številnih nižjih aktih. Globalno preteče onesnaževanje po mojem mnenju tako še naprej obstoji, ker vira onesnaževanja ni tako lahko opredeliti ter sankcionirati in ker onesnaževalec po mojem mnenju ni zgolj tisti, ki določene emisije neposredno proizvede; najlažje je sev