Ivo Belec, eden od pionirjev filmske kamere, se šali, da je izumil slike na biciklu.

Avtor: Vesna Tripkovič

Prvi človek, ki ga je videlo slovensko občinstvo v kinematografih v prvem slovenskem zvočnem celovečercu, je bilIvo Belec. Bilo je 21. novembra 1948 v kinu Union v Ljubljani, ko so bile izrečene tudi prve besede v slovenskem filmu: »Glej jo, našo grapo.« Sledile so stoječe ovacije, naslov filma je bil Na svoji zemlji, posnet po scenariju Cirila Kosmača, v režijiFranceta Štiglica, direktor fotografije pa je bil Ivan Marinček.

Belec je v tem legendarnem filmu sodeloval v dveh vlogah – imel je epizodno vlogo partizana, zanj bolj pomembna pa je bila vloga snemalca (poleg Srečka Pavlovčiča). Vse odtlej je Belčeva pot tekla za kamero pri kultnih slovenskih filmih in trajala dvajset let, vse do leta 1966, ko se je posvetil televiziji. Iva Belca, ki bo 15. avgusta star 86 let in je te dni postal častni občan občine Dobrova-Polhov Gradec, smo obiskali na njegovem domu na rodni Babni Gori, od koder se je podal na svojo dolgo in ustvarjalno pot.

Dolgo tudi v dobesednem pomenu, saj je kot rosno mlad fantič obiskoval šolo v Ljubljani, v katero se je moral po prašni cesti, če je hotel pravočasno priti k pouku, pozimi odpraviti že ob štirih zjutraj, malo laže je bilo poleti, ko se je lahko peljal s kolesom. Spomnimo, da takrat ceste še niso bile asfaltirane, cesto Ljubljana–Polhov Gradec so asfaltirali, kot je bilo v tistih časih običajno, šele, ko se je po njej imel namen zapeljati takratni predsednik Tito. To pa je bilo okoli leta 1962.

Filme razvijal kar s kolesom

Eden od pionirjev filmske slike je bil rojen v sicer revnih krajih, v katerih pa je veliko ustvarjalnega duha. Tako je že kot desetletni deček opazoval starejšega soseda, ki je bil, kot pravi Ivo, »pravi taužentkunstler«, med drugim je izdelal leseno kolo, in pri njem se je prvič seznanil s fotografijo. Že med vojno je kot najstnik slikal partizane, a ko je film videl takratni profesionalni fotograf Mancini, se je zgrozil: »Fant, kaj počneš, saj nas bodo Italijani zaprli!« in mu ni želel več razviti nobenega filma.

Ivo teh posnetkov, žal, nima več, saj jih je takrat slabo zaščitil in zakopal v zemljo, ta pa je opravila svoje. Pozneje jih je razvijal sam, in sicer kar s pomočjo kolesa, ki ga je poganjal njegov brat. Elektrike takrat na Babni Gori namreč ni bilo, ta je prišla šele okoli leta 1952. Postopek je bil preprost: dinamo na kolesu je proizvajal tok za žarnico in Ivo je lahko na ta način film osvetlil ter iz negativa dobil pozitiv.

»Če je Janez Puhar izumil slike na steklu, sem pa jaz slike na biciklu,« se pošali Belec in opisuje potek: »Ves moj filmski laboratorij sta predstavljali dve posodi. Hitro sem stekel do razvijalca, nato je sledilo fiksiranje, vse skupaj seveda ob svetlobi petrolejke, ki sem jo zastrl z rdečim filtrom.«

Belec ima izjemen, fotografski spomin. Tako se spomni, da je njegov prvi fotoaparat, ki ga je kupil še v Karađorđevićevi Jugoslaviji pri Gregoriču, znani trgovini s fotomaterialom, stal devet dinarjev, film pa osemnajst, bil je torej dvakrat dražji. Tudi višino šolnine na prvi državni gimnaziji v Vegovi – študij je nadaljeval po vojni – si je zapomnil, znašala je 600 dinarjev, za primerjavo – štruca kruha je stala dva. Ko je obiskoval gimnazijo, so na učiteljišču organizirali večerni tečaj za snemalca ozkega filma (16 mm, op. p) pri Triglav filmu, kar je bil tudi Ivov prvi stik s filmom. »Ko sem to končal, sem se po šestih letih gimnazije prijavil za asistenta kamere pri Triglav filmu. Prelomni trenutek pa se je zgodil, ko so me kot asistenta dodelili Ivanu Marinčku pri filmu z delovnim naslovom V srcu Evrope, pozneje so ga preimenovali Na svoji zemlji,« pripoveduje Belec. To je bil tudi začetek dolgega in plodnega sodelovanja z režiserjem Francetom Štiglicem. In od takrat se je vse odvijalo kot v filmu.

K televiziji

Ivo Belec se je tako znašel v svobodnem poklicu in mu posvetil dvajset let, sodeloval je pri snemanju legendarnih slovenskih filmov v petdesetih in šestdesetih letih, pri Jari gospodi, Ne čakaj na maj, Dobrem, starem pianinu, Veselici, Tistega lepega dne, Kekčevih ukanah, Luciji, Ne joči, Peter, Amandusu, pri prvem slovenskem barvnem filmu Srečno, Kekec idr. Delal je s številnimi domačimi in tujimi režiserji, med drugimi omenimo le Františka Čapa, Jožeta Galeta, Jožeta Babiča, Bojana Stupico - Bučo. Mnogo jih je, ki jih Belec omenja v svojih spominih, med drugim tudi odličnega režiserja, sicer montažerja po poklicu, s katerim sta sodelovala v Bosni, Slavka Vorkapića, prav tako zagrebškega režiserja Angela Miladinova, mentorja Metoda Badjure... V obdobju, ko je zapustil film in odšel na televizijo, pa poudarja svoje sodelovanje z novinarjem in urednikom Jožetom Hudečkom in Sandijem Čolnikom. Po letu 1966 se je Belec namreč posvetil televiziji, kjer je svoje znanje in talent razdajal v mnogo dokumentarcih, dramah, nadaljevankah, problemskih oddajah in oddajah, ki raziskujejo slovensko kulturno dediščino, kot je na primer v ciklusu Domače obrti.

Otroci v filmu

Belec se rad spomni tudi kakšne anekdote. Bolj ali manj prijetne. Tako, denimo, pove, kako težko je bilo najti statista, v katerega naj bi v filmu Na svoji zemlji streljal Stane Sever. Nihče ni hotel biti ta vojak, saj slepih nabojev niso imeli in so uporabljali prave. Naposled so vzeli nemškega ujetnika, ki se je javil, ko so mu obljubili, da bo lahko šel prej domov. Spomni se tudi primera, ko je Lojze Potokar po nesreči skoraj zadel »voznika« kamere. Na srečo jo je skupil samo njegov zimski plašč. Prijetnejše so zgodbe otrok, s katerimi je po besedah Belca imel največjo srečo ravno Štiglic. »Vsi otroci iz filma Tistega lepega dne so izvrstno in profesionalno odigrali svoje vloge. Enako tudi pri Dolini miru. Zanimivo je, da sprva sploh ni bilo videti, da bodo te vloge kaj posebnega, a izkazalo se je ravno obratno. Tako je bilo tudi s Petrčkom v filmu Ne joči, Peter. Kakšen dan se je spomnil, da preprosto ne bo igral (smeh). Spomnim pa se tudi prizora lulanja, ko je vsa ekipa nestrpno čakala, kdaj bo. In Peter je večkrat zavpil: 'Zdele bo!', potem pa ni bilo nič. Srčkan fant...«