Ja, vsi imamo dušo, ampak nekateri so pozabili kako jo uporabiti. Ne mislim sedaj tiste duše, ki zapustijo telo ob smrti. Mislim dušo in srce v človeku. Poslušam, gledam in berem in včasih ne morem verjeti koliko zlobe in skoraj hudobije je v nekaterih ljudeh. Skoraj orgazmično uživajo, ko vidijo da gre nekomu slabo,..o ja, še poteptali bi ga.

Hvaležna sem staršem, da so me vzgojili drugače. Dobrota se povrne kot bumerang, pa čeprav z malenkostjo. Ampak, da ne bo spet pomote, ne pomagam zaradi povračila..pomagam zato, ker je takrat meni pri duši toplo, ker se počutim dobro in veliko raje dajem kot sprejemam. Res drži, da te znajo nekateri poiskati samo ko so v težavah, ampak mene to ne moti. Zakaj bi me? Pomagam prostovoljno po svojih najboljših močeh in ne pričakujem, da bo nato ta oseba vsak dan klicala in se zahvaljevala....potem bi vse izgubilo pomen, vsaj zame.

Saj konec koncev ne vem kdaj bom spet jaz potrebovala pomoč. In takrat bom hvaležna, če mi bo kdo ponudil roko. Sem že bila hvaležna. Sedaj je vse vzajemno :) Res so redki takšni prijatelji, ki vedo da si v težavah se preden sploh poveš. Tudi jaz imam to srečo, da imam takšnega človeka ob sebi.

Poznam pa tudi osebke, ki samo čakajo da izvedo, da je kdo v težavah, da je brez denarja, da je izgubil službo,da se ločuje, da mu je otrok ušpičil kakšno resno zadevo. Takrat kar zažarijo in pametovanje se prične. Slabo mi je od takšnih ljudi, ki v vsakem iščejo samo napake. Najraje bi jim kupila metle in naj pometajo pred svojim pragom...kaj pragom, vso dvorišče si naj pometejo in ne bodo imeli časa trosit neumnosti ;)

Tudi jaz grem sedaj pometat pred svojim pragom, ampak samo sneg, ker imam hvala bogu čisto vest ;)