Ustavno sodišče Republike Slovenije, Bethovnova 10, 1000 Ljubljana

PODPISANI POBUDNIKI VLAGAMO

1. USTAVNO PRITOŽBO ZOPER ZAKON o Referendunu in ljudski iniciativi (ZRLI-EPA 1098-VIII), v DZ sprejet 7 aprila 2020

2. POBUDO ZA PRESOJO USTAVNOSTI USTAVNEGA AMANDMJA (4 odstavka 90 člena USTAVE R S), ki za uveljavitev izida referenduma predpisuje zavrnitveni kvorum ter 

3. POBUDO ZA UVELJAVITEV NOVEGA USTAVNEGA AMANDMAJA k 90 členu ustave, ki zaostruje odgovornost ZAKONODAJNE in IZVRŠNE VEJE OBLASTI do volje volivcev, ki se izraža na referendumu.

UVOD

Pritožba in dve pobudi se navezujejo na zelo pomemben, a povsem nerešen ustavno pravni problem, ki ga slovenska ustavnopravna stroka in pristojne institucije v Sloveniji, kljub številnim civilno družbenim pobudam, v celoti ignorirajo in ga nočejo niti pričeti obravnavati in reševati. Zato Ustavnemu sodišču predlagamo, da končno prične odpravljati kontradiktornosti ustave (ki izhajajo iz 3 člena Ustave RS v katerem je zapisano, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo). V RS to lahko stori edinole Ustavno sodišče RS. Od drugih vodilnih organov in institucij v državi – Vlade RS, Državnega zbora, Državnega sveta in predsednika države namreč tega dejanja ni pričakovati. US je edini organ v državi, ki to sme in zmore storiti. Ni res, da je US pristojno samo za odločanje o skladnosti zakonov in podzakonskih aktov z ustavo. Ono je edino, ki je to dolžno storiti !

Ugotavljanje neustavnosti ustavnih amandmajev in neskladnost ustavnih določb s temeljnimi načeli Ustave je sicer redka a najpomembnejša funkcija US ker ga v tej vlogi ne more zamenjati nihče drug. Sicer lahko pride do razpada ustavne ureditve in pristajanje na kaos.

To vlogo je US dolžno sprejeti, če pa te vloge US ne želi ali noče sprejeti, ga ne potrebujemo. Neenakost volilnega (referendumskega) glasu, je analogna neenakosti zaradi neorazmernih razlik v velikosti volilnih okrajev, katere odpravo je US z odločbo 17.11.2017 U-I-32/15-56 enkrat že zahtevalo.

Sledeč tej opredelitvi problema podpisniki vlagamo pritožbo na zakon in pobudo hkrati. Vloga vsebuje tri segmente reševanja problema : 1. ustavno pritožbo 2. pobudo za presojo ustavnosti spornega ustavnega člena in 3. Pobudo-predlog za razmislek za odpravo ne ustavnosti na osnovi obrnjenega razmerja oblasti do državljanov. .

1. USTAVNA PRITOŽBA na zakon ZRLI:

Predmet pritožbe: Ustavna pritožba se nanaša na uveljavitev zakona ZRLI sprejetega v Državnem zboru 7. aprila 2020. Nanaša se na tiste točke tega zakona, ki sledijo 4 odstavku 90 člena Ustave Republike Slovenije, ki uvaja koncept zavrnitvenega referenduma.

Roki za vložitev: dejstvo, da ustavno pritožbo na ZRLI vlagamo šele zdaj, to je po 7 letih od sprejetja ustavnih sprememb leta 2013, ima vzrok v tem, da je šele zdaj – s sprejetjem noveliranega ZRLI, sploh nastopila možnost pritožbe, ker proti zakonu, ki ne obstaja (in nikoli prej ni obstajal) se niti ni bilo možno pritožiti. Tako se je šele zdaj pojavila možnost pritožbe. S tega stališča, kljub 7 letni zamudi pritožniki in hkrati pobudniki ravnamo postopkovno povsem pravilno: v roku 14 dni vlagamo pritožbo na ZRLI o kateri mora US odločiti v 30 dneh. Obenem se ne U S ne pritožujemo kot na zadnjo ampak kot na edina instanco.

Zadržanja izvajanja zakona pa spričo kriznih epidemičnih razmer v Sloveniji ne predlagamo.

Poglavitni ustavnopravni pritožbeni argument proti noveliranemu ZRLI je sledeč: Zakon, ki temelji na neustavnem ustavnem amandmaju je tudi sam neustaven.

S tem pa že prehajamo v področje NEUSTAVNOSTI samega USTAVNEGA AMANDMAJA, katerega neustavnost DOKAZUJEMO z argumenti vsebovanimi v sami ustavi.

2. POBUDA ZA PRESOJO USTAVNOSTI

amandmaja iz leta 2013: Gre za 90 člen ustave s katerim je predpisan ZAVRNITVENI KVORUM, ki pomeni kršitev enakosti referendumskega oz. volilnega glasu glede na to ali je volivec glasoval za zakon ali je glasoval proti zakonu, o katerem se na referendumu odloča. Gre za za zelo pomembno neenakost, kajti vsi glasovi PROTI imajo dodatno zahtevo, to je 1 petinski kvorumom celotnega volilnega telesa.
KVOTA GLASOV PROTI zakonu je torej diskriminatorna z dodatno zahtevo ene petine (20 %) glasov celotnega volilnega telesa, to je vseh volivcev, KVOTA GLASOV ZA, pa je tega bremena prosta in je posledično torej 5 krat lažje dosegljiva kot KVOTA GLASOV PROTI.

Skratka gre za diskriminacijski koncept demokracije z neenako težo referendumskega glasu ZA in glasu PROTI, kar pa je v osnovi nedemokratično, nepošteno in diskriminatorno do šibkejše strani, to je do volivca, ki nastopa proti državi - vladi ali DZ (ki sta praviloma predlagatelja zakona) s tem je volivec, ki glasuje PROTI absolutno diskriminiran. Hkrati pa je volivec, ki je glasoval ZA, absolutno privilegiran.

Pojma diskriminacija in privilegiranost pa v ustavi, ki prisega na demokratičnost, nimata kaj iskati. Zavrnitvenim kvorumom je torej kršena (temeljna) pravica, to je pravica DO ENAKOSTI VOLILNEGA GLASU, ki je utemeljena v Ustavi in izhaja iz same narave stvari. Enakost volilnega glasu je torej pravica par exelance, pravica sama po sebi, ki v nobenem primeru ne bi smela biti omejena ali diskriminirana.

Menimo, da je s tem neustavnost instituta kvoruma dovolj dokazana in upamo, da je zatrjevana neustavnost dovolj prepričljiva tudi za US. Sicer pa velja, da z opisano neenakostjo volilnega glasu prihaja tudi do drugih kršitev ustavnih pravic državljana. Tudi katerekoli volitve bi bile brez upoštevanja tovrstne enakosti glasovalne pravice nemogoče.

Kvorumska ureditev referenduma je v nasprotju tudi z drugimi ustavnimi pravicami in načeli in sicer a) po Ustavi RS ima v Sloveniji oblast ljudstvo (3 člen) Volilna pravica je splošna in enaka (43 člen) in c) državljan ima pravico do upravljanja javnih zadev (44 člen).

3. POBUDA ZA UVELJAVITEV ODGOVORNOSTI PREDLAGATELJEV ZAKONA

Za odpravo neustavnosti pa je sicer možna pa tudi druga rešitev, ki jo podajamo US v razmislek.

Glede na povedano in upoštevajoč izkušnje iz več referendumov v RS, podpisniki predlagamo ureditev, ki bo stimulirala udeležbo na referendumih in bo strožja do predlagateljev zakonskih predlogov. To je ureditev, ki je diametralno nasprotna sedanji ureditvi s tem, da ZAHTEVO ZA ZAVRNITEV ZAKONA, SPREMINJA v ZAHTEVO za POTRDITEV ZAKONA – skratka od zavrnitvenega referenduma pridemo v potrditveni referendum in zanj poleg večine glasov zahtevamo kvorum 1 petino glasov vseh volivcev.

S spremembo treh besed v drugem odstavku 90 člena ustave (tako da zakon ni ZAVRNJEN ampak je ZAKON POTRJEN) dobimo povsem drug, demokratičen smisel omenjenega člena. Celoten tekst bi se tako lahko glasil: Zakon je na referendumu potrjen, če zanj glasuje večina volivcev, ki so veljavno glasovali, pod pogojem, da za zakon glasuje najmanj petina vseh volivcev.

Tako s pomočjo demokratičnega obrata iz zavrnitve pridemo v potrditev, dobimo demokratično soglasje ljudstva, katerega bistvo je v tem, da ljudstvo resnično dobi zadnjo besedo. Breme prepričevanja in iskanja legitimnosti zakona pa s tem preide na vlado, zahtevano nasprotovanje se spremeni v iskanje ljudskega soglasja v skladu s 3. členom ustave, ki pravi, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo. Iz abstraktne pravice dobimo konkretno pravico. S tem dobi pomen šibkejši partner, ki je pred tem že moral izpolniti dovolj težek vstopni pogoj to je 2.500 podpisov za referendumsko pobudo in 40.000 na upravnih enotah overovljenih podpisov za zahtevo za razpis referenduma.

Prednost tega predloga je večstranska in je med drugim tudi ta, da volilna abstinenca končno ni več v interesu oblasti. Oblast bo s tem zainteresirana k čim višji, ne kot do zdaj, k čim nižji referendumski udeležbi in problem nasprotovanja vladnih pravnikov pri vprašanju združevanja referenduma hkrati z volitvami, nenadoma odpade, saj bi bila tudi oblast zainteresirana za čim večjo, ne za čim manjšo udeležbo. Ne tako kot to počne zdaj, ko se oblast in njeni mediji iz referendumov norčujejo in odkrito nasprotujejo ter celo prek medijev agitirajo proti udeležbi na referendumu. Pobudnike referenduma pa medijsko stigmatizirajo kot tiste, ki kradejo energijo, čas in denar davkoplačevalcem. Skratka oblast – predlagatelj, bi se morala potruditi, da z boljšimi zakoni in prepričljivimi argumenti prepriča čim več (po dosedanjih izračunih najmanj 345.000) volivcev.

Nova ureditev bi terjala bistveno večjo odgovornost zakonodajalca

Dogmatično nasprotovanje predstavnikov oblasti in njenih pravnikov združevanju referenduma na isti dan z volitvami bi tako povsem odpadlo.

V prid predlaganemu pritrdilnemu kvorumu pa je tudi dejstvo, da je referendumsko vprašanje že zdaj obvezno vedno postavljeno tako, da volivca vedno sprašuje ali je za uveljavitev zakona ali ne, in ga torej ne sprašuje o tem ali zakonu nasprotuje. Zavrnitveni referendum je stranpot in huda deformacija demokracije, ne glede na večino, ki jo je v D Z dobil ob glasovanju leta 2013.

Seveda pa je možna tudi najbolj enostavna rešitev – povrnitev na stanje pred letom 2013 to je priznanje referendumskega rezultata z navadno večino glasov. To pa je ukinitev predzadnjega odstavka 90 člena ustave.

Posledice dosedanje neuveljavitve zakona ZRLI po spremembi ustave leta 2013.

Do sprejeta novele zakona ZRLI 2020 je v bistvu pravno veljal prejšnji zakon ZRLI iz leta 1994, ki zavrnitvenega kvoruma ni določal. Od vseh referendumov po letu 2013 zavrnitveni kvorum ni dosegel noben referendum, razen tisti o družinskem zakoniku.

Dva druga referenduma – referendum o arhivih in ponovljeni referendum o 2 tiru, pa bi za pobudnike sicer dosegla pozitiven izid, saj je več kot polovica volivcev glasovala proti, in bi po tedaj veljavnem ZRLI doseženi referendumski izid (cca 400 glasov večine) moral obveljati, oba zakona pa bi morala pasti.

Glede na vse to je pobuda za oceno ne-ustavnosti pravkar sprejetega zakona ZRLI, spričo neustavnosti ustavnega amandmaja iz leta 2013, edino možno pravno sredstvo, da končno pridemo do nujnega popravka neustavnega 90 člena ustave.

Nujna je javna seja Ustavnega sodišča in zaslišanje zainteresiranih prič

Podpisani pričakujemo razpis javne seje US, ki naj se izvede čim prej ko bo to možno. Zanimanje javnosti zanjo je veliko. Za čas po letu 2013 pa naj US uveljavi retrogradnost, tako da se uveljavi zakonitost po takrat veljavnem zakonu ZRLI, torej tudi za nazaj. To bi bistveno okrepilo ustavnost ter avtoriteto in ugled US RS.

Pobudniki pričakujemo celovito presojo ne-zakonitosti in neustavnosti dosedanjega stanja ter tehtanje in soočenje relevantnih ustavno pravnih argumentov za uveljavitev ustavnosti in zakonitosti tudi za nazaj. To, kot rečeno, pomeni, da naj se razveljavita 2 zakona - Zakon o arhivih in Zakon vlade o 2tiru. Pobudniku ponovljenega državljanskega davkoplačevalskega referenduma o 2tiru pa mora vlada povrniti materialne, oglaševalske druge stroške. Odgovornost za nastalo stanje naj ne bo samo politična, morala bi biti tudi materialna. Posebej še zato, ker je vlada 2017 nezakonito iz javnega denarja – iz proračuna financirala referendumsko kampanjo in je bil nato na osnovi odločbe US referendum razveljavljen in ponovljen. Kljub vsemu temu pa neustavno in nezakonito stanje še kar traja in nikomur v DZ niti na misel ne pride, da se stanje uredi in popravi. Odškodnino ne zahtevamo za osebno korist pač pa za financiranje pravnih mnenj in zakonodajnih aktov za utrditev ustavne demokracije, s posebnim ozirom na izrazito podhranjenost (neposredne ) referendumske) demokracije. V kolikor ne bo rešitve jih bomo v obliki peticije naslovili na EU parlament in druge EU institucije v času slovenskega predsedovanja svetu Evrope, saj je Slovenija edina država v EU v kateri velja neenakost volilnega (referendumskega) glasu.

Zgodovinski okvir sprejemanja sporne določbe 90 člena ustave

Zavrnitveni referendumski kvorum je plod politične trgovine vseh parlamentarnih strank v letu 2013, ko je bila takratna sporna sprememba ustave v DZ prejeta skoraj soglasno s 87:1 in je tedaj samo 1 poslanec glasoval proti - g. Ivan Vogrin (o trgovini z ustavnimi načeli je 7 let pozneje v razpravi v DZ 7.4.2020 v TV prenosu pričal poslanec Jani Moederendorfer. Avdio video posnetki tega pričanja so dosegljivi na RTVSLO in NOVA24TV).

Sicer pa se je referendumska zgodba v smeri odmika od temeljnih ustavnih načel začela leta 2012 z referendumom proti ustanovitvi Slabe banke, ki sta ga takrat napovedali Alenka Bratušek in kasnejša predsednica ustavne komisije Maša Kociper. V luči finančne krize je tedaj Ustavno sodišče pod predsedstvom dr. Ernesta Petriča referendum o Slabi banki prepovedalo, za kar je dr. Petrič postal tarča neverjetne medijske diskreditacije in fizičnih groženj.

Finančna kriza je k temu dodala svoje ob sprejemanju zlatega fiskalnega pravila, s katerim bi naj finančno krizo zajezili. Levo krilo parlamenta je zlato pravilo zavračalo in je njegovo sprejetje pogojevalo s soglasjem desnih poslancev za rigorozno omejitev (uničenje) referendumov. Skupaj so nato oboji to nedemokratično spremembo zmagoslavno podprli.

Pravna stroka kot servis politike za kršenje ustave !

Na pomoč je spet stopila slovenska »neodvisna« stroka, tokrat pravna. Koordinator strokovne koordinacijske skupine v ustavni komisiji DZ je bil tedaj ustavni pravnik dr. Miro Cerar, ki kljub številnim pozivom ni hotel sprejeti niti minimalnega dialoga s civilno družbo, same ustavne spremembe pa so bile potem v skupini z veliko lahkoto sprejete. In to celo s sklicevanjem na voljo ljudstva, ki je prav tedaj pred dvorano DZ proti temu glasno protestiralo.

Vsekakor leta 2013 ni šlo za neodvisno in ustavnopravno korektno odločanje v korist demokracije, pač pa za politično trgovino par exelance, katere žrtev so bili vsi referendumi po letu 2013.

Pripominjamo še, da je bila navidezna »poplava« referendumov pred temi dogodki, izključno posledica do takrat zelo lahkega dostopa poslancev do referenduma, ki so za referendum potrebovali zgolj 30 poslanskih glasov. Ukinitev tega privilegija politike smo sicer tedaj državljani podprli.

Zaradi podrobne osvetlitve tedanjega konteksta sprejemanja neustavnega omejevanja referendumov s strani politike, apeliramo na US, da pred odločanjem zasliši tedanje akterje iz politike, civilne družbe in pravne stroke med katerimi smo tudi nekateri podpisniki te vloge.

Opisani kontekst sprejemanja referendumskih omejitev je nujno upoštevati, da se ne ustvari napačen vtis o neodvisnem delovanju ustavno pravne stroke leta 2013. Takrat US v zadevo sicer ni bilo vpleteno, današnje dogajanje pa naravnost kliče po njegovi demokratični intervenciji v prid spoštovanja ustavnih načel. Predvsem pa temeljnega načela, en človek en glas in načela da vsak glas šteje enako. In da na to ne smejo vplivati nobene okoliščine. Demokracija je namreč trajna vrednota, ki ne sme postati predmet trgovine in žrtev trenutnih razmer.

Po 7 letih je zadnji čas za neobremenjen uvid v tedanjo kršitev temeljnih načel Ustave. Zadevo je mogoče zlahka popraviti s črtanjem predzadnjega odstavka člena 90 Ustave. Sicer bo ustavno pravna stroka padla na svojem zgodovinskem izpitu in se za vedno vtisnila v narodni spomin kot ponižna dekla politike. Zato je nastopil zadnji čas za spremembo.

Prosimo, da Ustavno sodišče preseka začarani krog neustavnosti in nezakonitosti, kajti zakonodajna veja oblasti to ne bo storila.

Ljubljana, 14.04.2020. Vili (Viljem) Kovačič

podpisniki:

Vili Kovačič, državljan K. pobudnik 3 referendumov (proti poroštvu države za TEŠ6 leta 2012 , referenduma proti zakonu o 2tir leta 2017, leta 2018 in kombiniranega poroštva leta 2020)
stanujoč: Na Straški vrh 26, 1000 Ljubljana

Janko Veber, nekdanji poslanec stranke S D, predsednik DZ v času ustavnih sprememb leta 2013
stanujoč : Mahovnik 75, 1330 Kočevje

Ivan Vogrin, neodvisni poslanec Državnega zbora, ki je glasoval proti spremembam ustave leta 2013 stanujoč: Zgornja Voličina 34, 2232 Voličina

Ingo Pasch Wallensberg, nekdanji odvetnik in minister, vlagatelj pritožb in pobude na US RS leta 2018 stanujoč: Stari trg 11 a, 1000 Ljubljana

Rastko Plohl, sindikalni aktivist, kandidat stranke Sloga na volitvah 2018 stanujoč: Lovska ulica 31, Dravski Dvor 2204 Miklavž na Dravskem polju

Tomaž Štebe, nekdanji poslanec SDS v D Z v mandatu 2004-2008 stanujoč: Hribarjeva ulica 35, 1234 Mengeš

Dr. Valerija Korošec, raziskovalka UTD Slovenija stanujoča: Ljubljana

dr. Anton Jeglič, upokojeni univ. profesor stanujoč : Soča 5232 Soča

Jiri Kočica, akademski kipar stanujoč: Kebetova25, 1000 Ljubljana