Jože Mencinger je oče slovenske tajkunizacije Če bi leta 1990 v Sloveniji v celoti sprejeli takratni Mencingerjev privatizacijski predlog, bi prek notranjih odkupov podjetij (beri menedžerskih odkupov) že v prvih letih tranzicije doživeli rusko tajkunsko zgodbo. Ob sistemskem okolju je bil za brutalno tajkunizacijo Rusije značilen tudi razmah gospodarskega kriminala, ki ga je spremljalo neučinkovito delovanje ustanov pravne države. Prav Mencinger je bil tista slovenska "družbena avtoriteta", ki je v tranziciji javno spodbujal sporno privatizacijo. Za Gospodarski vestnik je leta 1996 izjavil: "Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi najbrž tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje." (GV, 41/1996) Druga Mencingerjeva samoumevnost, ki jo je treba preveriti, je trditev, da je Janševa vlada tajkunstvo omogočila s pospešenimi prodajami državnega in paradržavnega premoženja. Po letu 2004 sta bili med večjimi prodajami državnega premoženja izvedeni le prodaja Slovenske industrije jekla (SIJ) in delna privatizacija NKBM. Prvo je kupil ruski kupec in drugo številna množica tujih in domačih vlagateljev. Če sklepamo po Mencingerjevi razlagi tajkunizacije, so svetovno gospodarsko krizo menda povzročili kar tuji tajkuni, ki so nastali s prodajo SIJ in državnega lastništva v NKBM. V Financah sem v številnih člankih (glej denimo Pahorjevi prodajalci pod mizo 3/2009) objavil tudi podatke, da so bili v letih 2006 in 2007, ko je Janševa koalicija najbolj intenzivno prodajala paradržavno premoženje, prodani lastniški deleži Kada in Soda v približno 200 podjetjih, medtem ko je bilo v letih 1995-2005 prodanih kar okoli 2.400 lastniških deležev Kada in Soda v podjetjih. Ali z besedo: okoli desetkrat več! Z idejo o notranjih odkupih podjetij in javnim podpiranjem sporne privatizacije je Jože Mencinger že v začetku tranzicije postal resnični oče slovenske tajkunizacije. Stanislav Kovač, ekonomist Public enemy: Jože Mencinger je oče slovenske tajkunizacije https://www.finance.si/246044

Damjan Janković ima prav? DNEVNIK, 14. september 2019 »Politika lahko vedno spremeni zakon, če ne ustreza,« je Damjan Janković na nacionalni RTV povedal glede zakona, ki je omogočil odpis 29 milijonov evrov dolga Jankovićevi družini. Vlada Alenke Bratušek je v začetku leta 2013 predlagala zakon, ki je še do neke mere ščitil upnike. »Za sprejem zakona je glasovalo 84 poslancev DZ RS,« je povedala ministrica za infrastrukturo Alenka Bratušek v TV Dnevniku 6. septembra. Ministrica je še poudarila, da je tisti, ki izvaja zakone, ko vidi, da se zakon zlorablja, dolžan ukrepati. Ni pa povedala, da je konec istega leta ravno njena vlada predlagala usodno spremembo zakona, ki so jo potrdili poslanci vladne koalicije. Šele po tej spremembi zakona je bilo mogoče, da je sodišče lahko sklenilo, da so upniki v prisilni poravnavi dobili le pet odstotkov od terjatev in odpisali kar 29 milijonov evrov dolga Jankovićevi družini. Kaj je bil namen te spremembe? Še naprej ščititi dolžnike v breme upnikov, kot da smo še vedno v socializmu? V TV Dnevniku je bilo povedano, da je bila zaradi takšne odločitve sodišča v državnem zboru okrogla miza Temelji pravne države, na kateri so se predstavniki vseh treh vej oblasti spraševali, ali smo pred zakonom res vsi enaki. Udeležila se je tudi ministrica za pravosodje Andreja Katič. Nakazala je, da na ministrstvu razmišljajo o spremembi zakona. Dejala je:« »Mi ves čas spremljamo, ali pri izvajanju zakonodaje prihaja do kakršnih koli anomalij v praksi, in dajemo predloge in pobude za spremembe. Zanimivo je mnenje predsednika vrhovnega sodišča Damjana Florjančiča, ki je dejal: »Ni vprašanje enakosti pred zakonom, če sodišče izvaja zakon, kot je napisan. V tem kontekstu ima sodišče pravico, da ga interpretira.« Janković je tako lahko izkoristil zakon za odpis večmilijonskega dolga v treh podjetjih. Ali smo res vsi enaki pred zakonom? Ali ni sodišče, ki izvaja takšen zakon in vidi, da se zakon zlorablja, dolžno ukrepati, kot pravi ministrica Alenka Bratušek? Ali torej niti sodišče niti ministrstvo za pravosodje ni zaznalo, da se zakon izkorišča in se oškoduje upnike? Zakaj politika ni pravočasno ukrepala in spremenila zakona, da bi zaščitila upnike in podizvajalce? Damjan Janković ima prav: »Politika lahko vedno spremeni zakon, če ne ustreza.« Zakaj ne stori tega? Franc Mihič, Ribnica https://www.dnevnik.si/1042908050/mnenja/odprta-stran/damjan-jankovic-ima-prav

Družbeni sistem cenimo po skrbi za delavce DNEVNIK, 30. maj 2018 Na prvem predvolilnem soočenju predsednikov strank na nacionalni TV je bilo soglasno ugotovljeno, da je stanje zdravstva in zdravje naroda prva politična tema. Prioritetna naloga nove vlade po volitvah je zato reforma zdravstvenega sistema. Dr. Peter Jambrek pa je isti večer v Odmevih na TV, 7. maja, menil: »Stopnja izkoriščanja slovenskega delavca je tako visoka, kot še ni bila. Visoko izkoriščani delavci vzdržujejo neučinkovito državo. Izkoriščanje delavcev omogoča uspešnost gospodarstva in razsipno državo.« To bi morala biti prva ključna politična tema predvolilnih soočenj predsednikov strank, ki želijo dobiti mandat za oblast. Inštitut za produktivnost je že leta 2015 opozoril: »Slovenski delavci so preobremenjeni in bistveno bolj pod stresom kot delavci v Evropi. V Sloveniji je po nekaterih raziskavah pogosto pod stresom kar 70 do 80 odstotkov delavcev. Glavna vzroka sta pretirana delovna obremenitev in negotovost delovnega mesta. Pridni, a neproduktivni. Delo v slovenskih podjetjih očitno ni dobro organizirano. Delati bi morali manj, a pametneje. Zaradi stresa smo ob dobro milijardo na leto.« Stanje zdravja naroda je resen problem, še večji pa je vzrok, to je visoka stopnja izkoriščanja zaposlenih. Uspešnost in učinkovitost, ne izkoriščanje, je cilj demokratične države. »Družbeni sistem cenimo po skrbi za delavce,« je nedavno zapisal dr. Stane Granda, član SAZU. To je stara resnica, ljudje od »vekomaj« cenijo državo, družbeni sistem ali podjetja predvsem po tem, »koliko ljudem daje kruha in kakšnega kruha«. Tudi kakšne bodo pokojnine. Žal je »Vprašanje predsedniku DZ dr. Milanu Brglezu«, objavljeno v Dnevniku že 10. aprila, ostalo povsem brez odziva, kar je žalostno sporočilo zaposlenim bodočim upokojencem, ki bodo imeli tudi zato nižjo pokojnino, čeprav so jo zaslužili. Znanje in ne garanje ter pošteno plačilo bi morala biti prva predvolilna tema medijev in politikov, ki naj bi po volitvah vodili državo. Franc Mihič, Ribnica https://www.dnevnik.si/1042823867/mnenja/odprta-stran/druzbeni-sistem-cenimo-po-skrbi-za-delavce-180529

Sodniki so pomembnejši kot politiki, sodniki porotniki tudi! V nekdanjih »diktaturah« mora biti na prvem mestu vladavina prava, demokracija šele na drugem. Pošteni in neodvisni sodniki so namreč vplivnejši kot politiki, ki so bili izvoljeni z množično podporo. Srečne so tiste države, ki imajo tako ene kot druge. Naj jih gojijo in varujejo, pravi filozof Karl Popper. Pri nas nimamo te sreče, sodstvo nima zaupanja med državljani, ni učinkovito, ne daje vtisa pravičnosti in nepristranskosti ter seveda ne odgovornosti. Sodniki so pogosto bolj birokrati kot kritični sodniki. So tudi izjeme. (več na povezavi) DNEVNIK, 26. april 2017 https://www.dnevnik.si/1042770060/mnenja/odprta-stran/sodniki-so-pomembnejsi-kot-politiki-sodniki-porotniki-tudi Slaba kvaliteta vladavine prava zavira demokracijo in državo REPORTER, 15. maj 2017 V nekdanjih »diktaturah« mora biti na prvem mestu vladavina prava, demokracija šele na drugem. Pošteni in neodvisni sodniki so namreč vplivnejši kot politiki, ki so bili izvoljeni z množično podporo. Srečne so tiste države, ki imajo tako ene kot druge. Naj jih gojijo in varujejo, pravi filozof Karl Popper. Pri nas nimamo te sreče, sodstvo nima zaupanja med državljani, ni učinkovito, ne daje vtisa pravičnosti in nepristranskosti ter seveda ne odgovornosti. Sodniki so pogosto bolj birokrati kot kritični sodniki. So tudi izjeme. Nerazumljivo je pogosto ravnanje tožilcev, ki so odločilni, da pride »krivica pred sodnika«, da se ne ohrani praksa:«Kadija (ne)tuži, kadija (ne) sudi!« Novi generalni državni tožilec Drago Šketa je v nedavnem intervjuju dejal: »Delavci so podvrženi malodane sužnjelastniškim razmerjem. Tožilci se ukvarjajo tudi s sistemskimi kršitvami, ki so unikum naše družbe. Zakaj imamo osem tisoč ovadb zaradi kršitev pravic delavcev? To vprašanje je treba urediti.« Kdo bo in bi moral odgovoriti delavcem na to vprašanje in ga urediti? Kdo je odgovoren, da je po 25 letih samostojne demokratične RS takšno stanje? Bo kdo odgovoril generalnemu tožilcu in delavcem, zakaj imamo osem tisoč ovadb zaradi kršitev pravic delavcev? Kdo mora torej urediti vprašanje, da delavci ne bodo v sužnjelastniškem razmerju? Politiki v DZ RS! Generalni državni tožilec še ugotavlja: »Jasno je, da pravosodni organi v javnomnenjskih raziskavah precej nizko kotirajo. Zakaj, ne vem, morda zaradi velikega števila zadev na sodišču ali pa je morda krivo tudi pomanjkljivo obveščanje javnosti. Ne le strokovna, tudi laična javnost bi morala dobiti več informacij o posameznih primerih, delovanju tožilstva. To bi povečalo preglednost delovanja.« Preglednost delovanja je potrebno zvišati, a to ni dovolj za dvig kvalitete in odgovornosti delovanja, ki ne deluje, če vsak samo sebi odgovarja, kar je lahko parodija. V Sloveniji imajo namreč tudi tožilci trajen mandat, a samo državnotožilski sveti letno ocenjujejo delo vsakega tožilca. Torej »kolegi ocenjujejo svoje kolege«? Udobno, saj velja:«Vrana vrani nikoli oči ne izkljuje!« Pred leti je Dr. Ernest Petrič, kot predsednik US, na javni TV dejal: »Menedžerski »odkupi podjetij brez lastnega denarja in neplačevanje prispevkov je goljufija!« To je največja sramota za slovensko pravo in politiko, ko je načrtno skozi zakonodajo izvajala krajo, delavcev in državljanov. Na slovenskem trgu dela imajo še številni delavci težave, ker jim delodajalci ne izplačujejo plač in ne plačujejo prispevkov. Predsednica Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Ana Jaklič, pa te dni pravi: “Če se ugotovi, da neki delodajalec ne plačuje delavcev, je to vendar kaznivo dejanje, mar ne? Zdaj so sicer začeli preganjati take delodajalce, ki ne plačujejo prispevkov, a dolga leta so celo  tožilci trdili, da to ni kaznivo dejanje. Če bi vsem tem podjetnikom in direktorjem, ki tako ravnajo z zaposlenimi, onemogočili nadaljevanje opravljanja dejavnosti, če bi jih kaznovali, ne vem, če bi si to še upali početi.” Ali je generalni državni tožilec in seveda državnotožilski svet le slišal mnenja obeh sodnikov in bo kaj ukrepal? Kaj pa o tem meni DZ RS, pozicija in opozicija, poslanci? Kaj meni predsednik države Borut Pahor? Tožilci in sodniki pa delujejo v imenu in za račun ljudstva. V ZDA volijo tožilce, šerife, lokalne vodje policije in ponekod tudi sodnike, da ti delujejo v korist ljudstva. Sodniki pa imajo pri nas trajni mandat. V našem sodnem sistemu so tudi sodniki porotniki, ki imajo petletni in obnovljivi mandat ter enake pristojnosti odločanja kot predsednik senata. Ta dejstva se v praksi močno zanemarja. To zanemarjata politika in zainteresirana javnost. Potencial zamenljivih sodnikov porotnikov torej obstaja, a se ga ne uporablja. Splošno pravilo, ki pa še danes velja v zakonu, je, da se za kazniva dejanja s predpisano kaznijo 15 let zapora ali strožjo sodi v senatu petih sodnikov, torej dveh, za katera je to poklic, in treh sodnikov porotnikov. Za lažja kazniva dejanja pa v senatu treh sodnikov, torej enega poklicnega in dveh laičnih sodnikov porotnikov. Ali se to zakonsko pravilo redno uporablja? Kako je bilo pri sojenju Milku Noviču? Predsednik okrožnega sodišča v Ljubljani Marjan Pogačnik pravi: »Biti sodnik porotnik je pri nas častna funkcija.« To menda ne more biti častna funkcija, temveč je lahko usodno odgovorna, zlasti ko se presoja sum in sprejme sodba, ali je nekdo dokazano kriv ali nedolžen. Predsednik Marjan Pogačnik govori o sodnikih oziroma o sodnikih porotnikih, in sicer v prispevku Vloga sodnika porotnika se zmanjšuje, ne pa tudi pomen (Siol.net, 21. avgusta 2016). V njem navede resne pomanjkljivosti in pove osebno mnenje, da je sistem porotnikov nekoliko preživet. Vlada pa ima drugačno mnenje. V odgovoru vlade v zvezi z odstopi s položaja sodnikov porotnikov, gre za primer odstopa porotnika Franca Mihiča, ki ga je Vlada Republike Slovenije sprejela na 124. redni seji dne 2. marca 2017, pa je navedeno: »Veljavna zakonodaja sodnikom porotnikom daje velik pomen in težo, saj enakopravno s predsednikom senata odločajo tako o dejanskih kot tudi o pravnih vprašanjih.« Moje izkušnje kot sodnik porotnik so podobne, kot jih navaja predsednik sodišča Marjan Pogačnik. Zato sem odstopil, ko sem ugotovil, da nisem bil zadosti podučen o pristojnostih in načinu dela sodnikov porotnikov ter ne morem več opravljati te odgovorne funkcije sodnika porotnika na način in v razmerah, kot sem jih doživel na okrožnem sodišču v Ljubljani na obravnavah. O tem je več napisanega v članku Porotnik protestno odstopil med odmevnim sojenjem (Večer, 27. januarja 2017, dostopno tudi na spletni strani vecer.com). Menim, da ni odgovorno in verodostojno od vlade, ko trdi, da zakonodaja daje sodnikom porotnikom velik pomen in težo, saj se v praksi očitno dogaja tudi povsem drugače. Sodnike porotnike na okrožnih sodiščih imenuje predsednik višjega sodišča na območju okrožnega sodišča na predlog občine ali interesne organizacije, ki so kot društva ali združenja registrirana in delujejo na območju okrožnega sodišča. Mandat sodnikov porotnikov traja pet let. Trenutni mandat se izteče januarja 2021. Dokler bo sodstvo delovalo s sodniki porotniki, ki imajo enake pristojnosti kot predsednik senata, je nujno treba zaostriti oziroma natančneje opredeliti pogoje za kandidate sodnike porotnike ter način imenovanja oziroma način njihove izvolitve in ponovne izvolitve na volitvah. To vendar terjata njihova velika pristojnost in temu ustrezna odgovornost. Sicer bodo sodniki porotniki pogosto odveč, farsa sodstva, figov list sodnega senata. Državljani pričakujejo dvig kakovosti dela sodstva, tožilstva in policije, saj ti delujejo v imenu ljudstva in za ljudstvo. Kdo vse to vidi in nič ne ukrene? Politiki in pravna stroka. Ne nazadnje so na vrsti volivci, če nočejo biti še naprej ovce, ki pa žal na volitvah nimajo prave izbire. A politika jim odreka pravico do osebne izbire poslanca, ker ne dopusti spremembe volilnega sistema, v prid volivcev, ki imajo pravico do osebne odgovornosti poslancev. Franc Mihič, Ribnica 2017-01-27

Državni tožilec Drago Šketa "Delavci so podvrženi malodane sužnjelastniškim razmerjem« »V zvezi s kritikami dela SDT (specializiranega državnega tožilstva) pa je pomembno poudariti tudi, da smo zadnji v jugovzhodni regiji vzpostavili tak organ. Do leta 2014 in kadrovske okrepitve s 30 tožilci je imela ta enota vsega 11 tožilcev, kar je zelo malo glede na količino zadev, ki jih je obravnavala. Počasi se bodo začeli kazati tudi sadovi dela tega organa. Državno-tožilski sveti letno ocenjuje delo vsakega tožilca. Če podajo negativno oceno, tožilcu preneha funkcija. Hkrati z oceno podajajo tudi predlog za napredovanje. Tisti tožilci, ki ne izkažejo takšne stopnje produktivnosti, kot bi jo lahko, ne napredujejo. Če je tožilec v disciplinskem postopku, se mu lahko tudi zniža plača. V določenih delih pa se tožilci ukvarjajo tudi s sistemskimi kršitvami, ki so unikum naše družbe. Zakaj imamo osem tisoč ovadb zaradi kršitev pravic delavcev? To vprašanje je treba urediti. Delavci so podvrženi malodane sužnjelastniškim razmerjem. Podobno je pri sistemu javnih naročil in bančni kriminaliteti. Potrebujemo varovalke, da se kazniva dejanja ne bodo dogajala. Jasno je, da pravosodni organi v javnomnenjskih raziskavah precej nizko kotirajo. Zakaj, ne vem, morda zaradi velikega števila zadev na sodišču ali pa je morda krivo tudi pomanjkljivo obveščanje javnosti.  Ne le strokovna, tudi laična javnost bi morala dobiti več informacij o posameznih primerih, delovanju tožilstva. To bi povečalo preglednost delovanja. Smo v obdobju interaktivnih tehnologij in pričakujem, da bodo tudi na posameznih tožilstvih sledili tej politiki. Menim, da bi lahko začeli že s spletnimi stranmi posameznih tožilstev, ki jih še vedno nimamo. Že od leta 2011 velja tudi zakon, da bi morali imeti stran tožilstva v italijanskem ter madžarskem jeziku za potrebe narodne skupnosti, a je nimamo.« Tako Državni tožilec Drago Šketa, pred imenovanjem na mesto generalnega državnega tožilca. Mariborčan Drago Šketa je v 22 letih prehodil pot od pripravnika na sodišču in strokovnega sodelavca na tožilstvu do položaja vodje mariborskega okrožnega tožilstva, na katerem je leta 2010 nasledil Elizabeto Györkös, mamo notranje ministrice Vesne Györkös Žnidar.  Lani je Šketa dobil nov šestletni mandat, a se je hkrati podal v tekmo za položaj prvega tožilca v državi. http://siol.net/novice/slovenija/najverjetnejsi-novi-vodja-tozilstva-gospodarski-kriminal-bo-prioriteta-vseh-prioritet-434012 Moj komentar: "Delavci so podvrženi malodane sužnjelastniškim razmerjem. Tožilci se ukvarjajo tudi s sistemskimi kršitvami, ki so unikum naše družbe. Zakaj imamo osem tisoč ovadb zaradi kršitev pravic delavcev? To vprašanje je treba urediti." Tako državni tožilec tik pred imenovanjem na mesto generalnega državnega tožilca. Delavci so torej podvrženi malodane sužnjelastniškim razmerjem, a kandidat za generalnega državnega tožilca zgolj javno apelira, da je to vprašanje treba urediti. Kdo mora torej urediti vprašanje, da delavci ne bodo v sužnjelastniškem razmerju? Samo državno-tožilski sveti letno ocenjuje delo vsakega tožilca. Tožilci in sodniki pa delujejo v imenu in za račun ljudstva. V ZDA volijo tožilce, ponekod tudi sodnike, a delujejo v imenu ljudstva. Kdo vse to vidi in nič ne ukrene?Politika ali tožilstvo, pravna stroka in država oz. vlada, volivci? Franc Mihič 2017-03-18

Delavci v sužnjelastniških razmerjih Dnevnik, 4. april 2017 Novi generalni državni tožilec Drago Šketa je v nedavnem intervjuju dejal: »Delavci so podvrženi malodane sužnjelastniškim razmerjem. Tožilci se ukvarjajo tudi s sistemskimi kršitvami, ki so unikum naše družbe. Zakaj imamo osem tisoč ovadb zaradi kršitev pravic delavcev? To vprašanje je treba urediti.« To je nazoren odraz minulega (ne)dela oblasti in ignorance državljanov. Sramoten odraz neodgovornosti vseh vej oblasti, predvsem vodstev političnih strank, ki skrbijo le za »naše«, kar je plemenska kultura, ne pa demokracija. Kdo bo in bi moral odgovoriti delavcem na to vprašanje in ga urediti? Kdo je odgovoren, da je po 25 letih samostojne demokratične RS takšno stanje? Bo kdo odgovoril generalnemu tožilcu in delavcem, zakaj imamo osem tisoč ovadb zaradi kršitev pravic delavcev? Kdo mora torej urediti vprašanje, da delavci ne bodo v sužnjelastniškem razmerju? Slovenski narod je trpežen, a si bo moral priboriti nov politični razred. Ta politični razred so sedaj partije, ki o tem »suženjstvu« molčijo kot grob. Brez spremembe volilnega sistema to ni mogoče, a vsem strankam stanje ustreza, vladajo v imenu ljudstva, a ljudstvo nima izbire, komu osebno lahko podeli mandat za oblast, kar sicer terja tudi ustava. Generalni državni tožilec še ugotavlja: »Jasno je, da pravosodni organi v javnomnenjskih raziskavah precej nizko kotirajo. Zakaj, ne vem, morda zaradi velikega števila zadev na sodišču ali pa je morda krivo tudi pomanjkljivo obveščanje javnosti. Ne le strokovna, tudi laična javnost bi morala dobiti več informacij o posameznih primerih, delovanju tožilstva. To bi povečalo preglednost delovanja.« Da, za to bi bil že skrajni čas. Vendar le javna preglednost delovanja ni zadostna za odgovornost in za kvaliteto delovanja tožilstva ter sodstva, ki že dolgo nizko kotira in državi odžira ugled. V RS namreč samo državnotožilski sveti letno ocenjujejo delo vsakega tožilca. Tožilci in sodniki pa delujejo v imenu in za račun ljudstva. V ZDA volijo tožilce, ponekod tudi sodnike, da ti delujejo v imenu ljudstva. Kdo vse to vidi in nič ne ukrene? Politiki in pravna stroka. Ne nazadnje so na vrsti tudi volivci, če nočejo biti ovce. Franc Mihič, Ribnica https://www.dnevnik.si/1042767819/mnenja/odprta-stran/delavci-v-suznjelastniskih-razmerjih

Kdo ima prav? Ministrica brani poslanstvo pravosodja, predsednik Vrhovnega sodišča pa kolege. »Državljani morajo imeti zaupanje v vladavino prava oziroma v pravno državo. Temeljno poslanstvo pravosodja je dobrobit državljank in za neustrezna ravnanja in nepravilnosti odgovornost nosita sodstvo in tožilstvo sama, saj mora biti pravosodje učinkovito in pravično. »Izhajati moramo iz tega, da moramo vsi imeti, ne glede na spol, raso in druge okoliščine enake pravice, da smo vsi enaki pred zakonom«, pravi Ministrica za pravosodje Andreja Katič. »Ali smo vsi enaki pred zakonom?« Predsednik Vrhovnega sodišča, Damijan Florjančič, branil kolege. Ne morem dojeti, da je predsednik vrhovnega sodišča Damjan Florjančič lahko izjavil:»Ni vprašanje enakosti pred zakonom, ali sodišče izvaja zakon, kot je napisan. V tem kontekstu ima sodišče pravico, da ga interpretira.« Damijan Janković pa je v tem kontekstu lahko izkoristil zakon in izbrisal 29 milijonov evrov dolga v treh podjetjih in sodišče je to potrdilo. Damijan pa ima še vedno prav, ko pravi: »Politika lahko vedno spremeni zakon, če ne ustreza.« Berem dalje izjave predsednika Vrhovnega sodišča Damijana Florjančiča: »Vsak poseg v neodvisnost sodstva je treba razumeti kot poseg v sam temelj njegovega delovanja in ključno slabitev položaja sodne veje oblasti. Tega si ne bi smela dovoliti nobena od drugih vej oblasti, ker se s spodkopavanjem tega temelja zamaje celotna zgradba pravne države, na kateri rasteta tudi demokratično vzpostavljeni drugi veji oblasti. Prav tako se mu zdi neprimerno parlamentarno ugotavljanje politične odgovornosti sodnikov, saj sodniki niso politični funkcionarji. Sodstvo je vedno tisto, ki na koncu požre rezultate delovanja drugih vej oblasti,” je kolege branil predsednik vrhovnega sodišča, Damijan Florjančič, ko je beseda nanesla na insolvenčno zakonodajo v luči odpisa dolga podjetjem družine Janković. Florjančič je poudaril, da sodišče lahko le izvršuje zakon, ne more pa ga interpretirati mimo temeljne vsebine. Ministrica za pravosodje, Andreja Katič, pa izpostavlja vprašanja odgovornosti posamezne veje oblasti za delovanje pravne države. Dejala je:»Namen porazdelitve moči je predvsem v varovanju posameznika v razmerju do države«. Poudarila je, da je potrebno neustrezna ravnanja in nepravilnosti učinkovito preprečevati, a odgovornost za to pa nosita sodstvo in tožilstvo sama, saj mora biti pravosodje učinkovito in pravično. Pravna orodja da so, v primerjavi s tehničnimi, toliko bolj odvisna od interpretacije in znanja uporabnikov.  Predlogi sprememb morajo uživati zadostno podporo strokovne javnosti. Vse v korist državljanov, naših končnih uporabnikov O insolvenčni zakonodaji je za medije spregovorila tudi ministrica Andreja Katič ter poudarila, da na ministrstvu deluje implementacijska skupina, ki spremlja, kako so različni zakoni zaživeli v praksi, in predlaga morebitne spremembe Tožilstvo bolj skrbi lastna neodvisnost kot kaznovanje davčnih goljufov. Ali je poslanstvo pravne države oziroma tožilstva predvsem to, da skrbi za svojo neodvisnost, a ne poskrbi za kaznovanje goljufov? Ministrica Alenka Bratušek je edina vprašala sodnike in ministrico za pravosodje, ali ni tudi tisti, ki izvršuje zakone, ko vidi, da se zakon zlorablja, dolžan ukrepati. Bo dobila odgovor ? To je prvovrstno politično vprašanje, tudi za Marjana Šarca, predsednika vlade. https://www.casnik.si/tozilstvo-bolj-skrbi-lastna-neodvisnost-kot-kaznovanje-davcnih-goljufov/

Je naše sodstvo samostojna veja oblasti? DNEVNIK, 16. februar 2017 Janez Krnc https://www.dnevnik.si/1042762921 Pri delitvi oblasti po ustavi RS (3. člen) pripada sodstvu enak položaj kot zakonodajni in izvršilni veji oblasti. Vendar je formalna, z ustavo podeljena oblastna pristojnost in odgovornost eno, polno izvrševanje oblasti pa je nasprotno zahteven in zapleten proces. Razkorak med pravno ureditvijo na eni in družbeno prakso na drugi strani je najbolj očiten prav pri sodstvu. Pred leti sem si tudi sam zastavil vprašanje, kakšna je »resnica« o našem sodstvu. Da bi pridobil verodostojne odgovore, sem obdelal podatke iz sodne statistike za obdobje 29 let (od 1979 do 2007). Pokazalo se je, da je kar 936 nekončanih sodnih zadev »dočakalo« več kot 33 let. Neverjeten rekord ima pravda za zemljišče v izmeri 16 kvadratnih metrov, ki je od leta 1955 trajala polnih 48 let z 71 sodnimi naroki. Je to sploh še sodna oblast? Problem ni le »neskončno« trajanje sodnih zadev. V prvi vrsti je to odsotnost kakršnega koli uporabnega sistema za spremljanje poteka posameznih zadev in nadzor nad njim. Primer založenih oziroma nerazglašenih oporok (945 od 1991 do 2016 in do 1991 celo 4384) razkriva skoraj popolno dezorganizacijo dela sodišč. Podatek, da je Slovenija po številu sodnikov z 48 na 100.000 prebivalcev (evropsko povprečje je 15,6) prva v EU, veliko pove o našem sodstvu. Sodna statistika razkrije, da se je v nekaj letih (2004–2007) število sodnikov povečalo za 303 brez utemeljitve za takšno ravnanje. Še bolj presenetljivi so podatki, da se je v obravnavanem obdobju od 1979 do 2007 število letno novo sprejetih sodnih zadev povečalo za 47,3 odstotka (s 440.500 na 648.806), število sodnikov za 2,43-krat (s 447 na 1083) in število ostalega sodnega osebja kar za 2,66-krat (s 1128 na 3000). Toda vse »krivde« ne moremo naprtiti sodstvu, čeprav to počnemo. Največji problem (poleg nekonsistentne zakonodaje) je namreč prepirljivski, pravdarski značaj Slovencev. Slovenija je namreč takoj za Portugalsko na vrhu držav po številu pripada sodnih zadev. Menda se pravda skoraj vsak drugi Slovenec. Zgledovati bi se morali po Ircih. Irska z dobrimi 6 milijoni prebivalcev deluje le s 3,2 sodnika na 100.000 prebivalcev. Glede na Irsko ima Slovenija 15-krat več sodnikov in očitno kljub temu slabo sodno oblast. Za pravdarsko naravo prebivalcev Slovenije naša sodna oblast res nima nobenih »zaslug«. Lahko pa bi posredno vplivala na razumnejše reševanje sporov. V mislih imam oblike alternativnega reševanja sporov (ARS) namesto dolgotrajnih, dragih in za udeležence manj učinkovitih postopkov pred sodišči. Sodni oblasti, seveda pa tudi izvršilni in zakonodajni, lahko upravičeno očitamo togost in neprilagodljivost zaradi počasnega uveljavljanja alternativnih postopkov. Zakon o ARS smo dobili šele leta 2008. Družbeni pravobranilci so že v začetku 90. let v gospodarskih sporih zaradi divje privatizacije uveljavili alternativno reševanje sporov. Razlog so bili neskončno dolgi postopki pred sodišči in sodne odločbe (tri od štirih) v prid avtorjem divje privatizacije. Sporazumno brez tožbe je bilo rešenih 113 revizijskih primerov, 167 primerov pa z mediacijo po vloženi tožbi. Doseženi so bili znatni učinki v ohranjanju vrednosti družbenega kapitala. Toda sodna in izvršilna oblast se na takšno prakso uspešnega reševanja gospodarskih sporov sploh nista odzvali. Delovali sta tako, kot da se učinkovito varovanje družbenega kapitala z ARS njiju ne tiče. Polno in učinkovito uresničevanje oblasti je odvisno od tega, ali odločevalci, na primer sodna uprava, v realnem času razpolagajo z verodostojnimi podatki. Takšne podatke lahko zagotavlja le stalen nadzor, ki je zato ključ sleherne oblasti, tudi sodne. Videti je, da ne sodna ne izvršilna oblast teh pravil ne razumeta. Nasprotno, pristojno ministrstvo (minister Goran Klemenčič) namerava nadzor sodne veje oblasti organizirati kar v okviru izvršilne veje oblasti. Medvedja usluga sodstvu! Če bo to obveljalo, bomo o samostojni sodni oblasti še vedno samo sanjali. Tudi zato, ker zgolj neodvisnost sodnika pri upravljanju sodniške funkcije (25. člen ustave) brez učinkovite sodne uprave (zlasti nadzora) sama po sebi ne bo povečala nizkega zaupanja državljanov v nepristranskost in neodvisnost sodstva. Janez Krnc, Litija

Pozabljeno načelo delitve oblasti dr. Jernej Letnar Černič izr. prof. za pravo človekovih pravic, Fakulteta za državne in evropske študije jernej.letnar@googlemail.com 22.11.2019 Načelo delitve oblasti je temelj za uresničevanje vladavine prava v slovenski ustavni demokraciji. Omogoča medsebojno nadzorovanje in samoomejevanje treh vej državne oblasti s ciljem preprečevanja zlorab. Ali slovensko Ustavno sodišče ustrezno varuje in uresničuje delitev oblasti ter preprečuje razkroj vladavine prava? Ustavno sodišče RS je v zadevi U-I-214/19-17 in Up-1011/19-16 z dne 12. 11. 2019 zadržalo »izvrševanje Zakona o parlamentarni preiskavi (Uradni list RS, št. 63/93) in Poslovnika o parlamentarni preiskavi (Uradni list RS, št. 63/93 in 33/03)« (1. točka izreka) glede ugotavljanja politične odgovornosti državnih tožilcev in »Akta o odreditvi parlamentarne preiskave za ugotovitev politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij« v zadevi Kangler enako glede delovanja državnih tožilcev (2. točka izreka). Pričujoči sklep Ustavnega sodišča terja poglobljen premislek o načelu delitve oblasti kot temelju vladavine prava. Delitev oblasti omogoča delovanje ustavne demokracije, ker z različnimi normativnimi mehanizmi preprečuje koncentracijo moči v eni politični stranki oziroma osebi. Hkrati preprečuje delovanje različnih vej oblasti brez nadzora preostalih vej oblasti, raziskovalnega novinarstva in civilne družbe. Če se pojavi dvom v ustavnost in zakonitost dela katere izmed vej državne oblasti, ne le lahko, temveč morata ostali veji posredovati in sprožiti ustrezne mehanizme za uveljavljanje različnih načinov odgovornosti. V tej luči je parlamentarna preiskava eno izmed par excellence orodij, ki jih ima zakonodajna veja oblasti v razmerju do izvršilne in sodne veje oblasti, pri čemer ji omogoča nadzor nad ostalima izmed oblasti. 93. člen Ustave RS jasno določa, da »Državni zbor lahko odredi preiskavo o zadevah javnega pomena, mora pa to storiti na zahtevo tretjine poslancev državnega zbora ali na zahtevo državnega sveta. V ta namen imenuje komisijo, ki ima v zadevah poizvedovanja in preučevanja smiselno enaka pooblastila kakor pravosodni organi.« Mozetič v zaključku svojega komentarja 93. člena zapiše, da »DZ uresničuje s parlamentarno preiskavo eno svojih nadzornih funkcij širšega družbenega nadzora, ki ga izvaja prek posebne preiskovalne komisije.« (M. Mozetič v M. Avbelj (ur.), Komentar Ustave RS, Nova univerza, 2019, str. 157). Preiskovalne komisije so torej vitalni organ za učinkovito uresničevanje načela delitve oblasti, kjer se pojavljajo dvomi v ustavno skladno in zakonito delo organov države. Njihova vloga je še posebej potrebna, ko se pojavijo domneve oziroma hipoteze o umazani povezanosti pravosodnih organov in ko se oglasijo žvižgači znotraj institucij. Ustavno sodišče je v obrazložitvi zgornjega sklepa zapisalo, da »Izvajanje parlamentarne preiskave, ki se nanaša na ugotavljanje politične odgovornosti konkretnih državnih tožilcev v konkretnih sodnih postopkih, namreč lahko do te mere trči v ustavno načelo delitve oblasti (druga poved drugega odstavka 3. člen URS) in samostojnost državnih tožilcev (prvi odstavek 135. člena URS), da lahko povzroči nepopravljivo škodo za neodvisnost in samostojnost državnega tožilstva.” (8. odstavek sklepa). Kar bode v oči v obrazložitvi pričujočega sklepa Ustavnega sodišča je, da nikjer ne najdemo omembe 93. člena URS o parlamentarni preiskavi, kaj šele obrazložitve, zakaj je večina na Ustavnem sodišču menila, da je bilo dovoljeno stvarnoupravičeno poseči v njene ustavne pristojnosti. Ustavno sodišče je svojo pozornost neprepričljivo usmerilo le v samostojnost državnega tožilstva, pri čemer ni pretehtalo vlogo instituta parlamentarne države v ustavni demokraciji. Slovenski javnosti pa je tako poslalo nenavadno sporočilo, ko je zadržalo preiskovalno delo komisije o domnevni umazani povezanosti slovenskih pravosodnih organov. Sam sklep Ustavnega sodišča je z vidika sodne ideologije zagotovo avtokratski, saj je zavarovalo interese državne institucije, pri čemer ni ustreznega varstva namenilo varstvu vladavine prava kot instrumenta nadzora državnih oblasti. Zakaj so štirje od ustavnih sodnic in sodnikov glasovali tako kot so, vedo najbolje oni sami. Res pa je, da je sklep Ustavnega sodišča brati v luči pritožb, ki jih pogosto slišimo iz vseh treh vej oblasti zoper nadzor ostalih dveh. Sodna veja oblasti pogosto meni, da bi morala sama imenovati sodnike, pri čemer izvršilna veja oblasti spoštuje sodbe rednih sodišč in Ustavnega sodišča le, ko ji to ustreza. Takšno razmišljanje in prakse so v ustavni demokraciji, ki temelji na vladavini prava izjemno nevarne, saj načenjajo vladavino prava in kažejo, da institucije slovenske in demokratične države še niso ponotranjile varstva človekovih pravic in vladavine prava. Soglašati je treba z odklonilnim ločenim mnenjem sodnika Šorlija, ki je zapisal, da »načelo neodvisnosti in samostojnosti tožilca ni poklicni privilegij, ampak le zagotavlja učinkovito izvajanje tožilske vloge. Načelo neodvisnosti in samostojnosti tožilca ne more varovati, kadar dela nezakonito ali če zlorablja svojo funkcijo.« (Odklonilno ločeno mnenje sodnika Šorlija, str. 2). Pritrditi je treba sodniku Jakliču, ki je pravilno ugotovil, da »če bi preiskovanje zlorab v pravosodju prepovedali ali zadržali, bi s tem ukinili nič manj kot enega od predpogojev za delovanje svobodne demokratične družbe.« (Odklonilno ločeno mnenje sodnika Jakliča, str. 2). Po drugi strani pa sodnik Knez v svojem ločenem mnenju zapiše, da »... ni mogoče izključiti, da posamezne parlamentarne preiskave ne bi bile protiustavne. Če pa je temu tako, potem je, ker smo na zelo senzibilnem področju tehtanja nadzora in ravnovesij med posameznimi vejami oblastni, lahko že sama protiustavnost ...  povzroči težko popravljive posledice.« (Pritrdilno ločeno mnenje sodnika Kneza, str. 2). S sodnikom Knezom se lahko strinjamo, da ni sporno, da je mogoče presojati ustavnost parlamentarne preiskave predvsem z vidika učinkovitega varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin (glej zadevo U-I-244/99, 15.6.2000, 14. odstavek), a zadržanje njenega dela je mogoče le na podlagi prepričljive ustavnopravne argumentacije in razlage. Parlamentarne preiskave sicer ne ugotavljajo kazenskopravne, civilnopravne in disciplinsko pravne odgovornosti, temveč izvajajo družbeni nadzor nad delovanjem oblasti. Podatke, ki jih zberejo, lahko med ali po koncu svojega delovanja predajo pravosodnim organom, ki niso zavezani slediti njihovim ugotovitvam. A vredno je dopustiti možnost ustavnosodne presoje vsaj rezultatov preiskovalne komisije z vidika človekovih pravic, a v tem primeru je potrebno prepričljivo argumentirano obrazložiti zadržanje dela preiskovalne komisije. Drugi stavek citata iz pritrdilnega ločenega mnenja sodnika Kneza pa je še posebej neprepričljiv. Ustavno sodišče v sklepu, niti sodnik Knez v sklepu o zadržanju parlamentarne preiskave niso opravili »senzibilnega tehtanja« med pristojnostmi vseh treh vej oblasti, da se medsebojno nadzorujejo niti niso ugotovili in vzpostavili razmerja med relevantnimi ustavnimi določbami. Zanemarili so 93. člen URS, njegovo pravno naravo, ustavno moč in vlogo v razmerju do ustavne določbe o samostojnosti državnih tožilcev iz prvega odstavka 135. člena URS. Če bi Ustavno sodišče opravilo vsaj malo poglobljen razmislek in tehtanje med razmerjem med obema določbama, bi bil njegov sklep vsaj majčkeno bolj prepričljiv kot je v tem trenutku. Prav pomanjkljiva obrazložitev sklepa je sprožila številne upravičene kritike o delovanju Ustavnega sodišča v tej konkretni zadevi. Obrazložitev pričujočega sklepa Ustavnega sodišča zagotovo ne opravičuje tako daljnosežnega posega v ustavno zavarovan položaj preiskovalne komisije kot je zadržanje njenega dela. Načelo delitve oblasti je srčika uresničevanja vladavine prava v slovenski ustavni demokraciji. Parlamentarna preiskava v njej nikoli ne more nadomestiti dela pravosodnih organov pri pregonu domnevnih kaznivih dejanj. Je predvsem orodje, ki omogoča zakonodajni veji oblasti, da zavaruje vladavino prava, s tem ko opozarja na problematične prakse v različnih vejah javne oblasti. Institut parlamentarne preiskave omejuje zlorabe vsakokratnih interesnih koalicij v vseh treh vejah oblasti. Prihodnost slovenske ustavne demokracije je v veliki meri odvisna od tega, ali bo znova našla in ustrezno zavarovala učinkovito načelo delitve oblasti in preprečila različne načine zlorabe državne oblasti. Ustavno sodišče bi moralo biti kot varuh ustavnosti prvo, ki bi vladavino prava znalo na podlagi Ustave RS ustrezno uresničevati in zavarovati tudi s spoštovanjem ustavne določbe iz 93. člena o parlamentarni preiskavi. https://www.iusinfo.si/medijsko-sredisce/kolumne/253542

Tožilstvo bolj skrbi lastna neodvisnost kot kaznovanje davčnih goljufov Ali je poslanstvo pravne države oziroma tožilstva predvsem to, da skrbi za svojo neodvisnost, a ne poskrbi za kaznovanje goljufov? Mar je prav, da bodo oškodovani delavci imeli nižje pokojnine, če ne znajo in ne zmorejo sami izterjati prispevkov? Javno sprašujem aktualne politike, ali to skrb države za »delovanje socialnega zavarovanja«, kot piše v ustavi? Državno tožilstvo pa sprašujem, kateri pogoji so potrebni za dokaz o tem, da je podjetnik neplačnik storil kaznivo dejanje, in kdaj ga tožilec lahko preganja. https://www.casnik.si/tozilstvo-bolj-skrbi-lastna-neodvisnost-kot-kaznovanje-davcnih-goljufov/

Minister se zelo moti?! DEMOKRACIJA,Torek, 02 junij 2020 Napisal  Franc Mihič Simbolična fotografija. / vir: Twitter »Minister za notranje zadeve policijo razume kot aparat, ki mu minister lahko daje navodila. Težko bi se bolj motil,« tako piše Ali Žerdin, urednik Sobotne priloge Dela, v kolumni »Kolesa na trgu«, 22. maja. Seveda to leti na ministra Aleša Hojsa. Ali je res prav in sprejemljivo za demokracijo, da je nadrejeni policiji, -to je minister za notranje zadeve-, lahko le tajnik policije in figov list za eventualne probleme, naše suverene policije? Minister sme poskrbeti le za neodvisnost policije in za ustrezno opremo za njeno delovanje, ne sme pa nadzorovati in nikakor ne usmerjati policije, čeprav je policiji nadrejeni, torej odgovoren tudi za rezultate njenega dela. Dalje berem:»Slovenske zastave, ki so se znašle v kolesarski množici, morda pripovedujejo o tem, da v levoliberalnih civilnih omrežjih ljudem ni vseeno, če predstavniki oblasti državo blatijo v tujini.» To pa Ali Žerdin očita dr. Anžetu Logarju, ministru za znanje zadev. Ali gre res za blatenje države, ko zunanji minister na povabilo EU in za od nje izbrano področje, v tem primeru je to pravosodje, pripravi opis stanja oz. oceno stanja in jim ga posreduje? Ali je res to sprejemljivo za dvig kvalitete stanja pravosodja, da to sicer samo sebi daje dobro oceno, čeprav ga ljudstvo zelo nizko ceni, bolj ceni gasilce. Zato je ljudsko liberalna desnica nezadovoljna z rezultati dela pravosodja, posebno tožilstva. Vsa tradicionalna levica, ki pa še ceni vrednote revolucije, pa je zadovoljna z rezultati dela pravosodja, čeprav saj je to ocena  sebe samega(?) pravosodja, katerega absolutno nedotakljivost že vseskozi z vsemi močmi ščiti ravno levica. Mar so za Delo in podobne medije stanje in rezultati dela pravosodja povsem v redu, a ljudstvo mu daje slabo oceno. Komu že služijo novinarji? Blatenje ni, ko govoriš resnico, hinavsko pa je molčati resnico! To me spominja na enoumni režim SFRJ, ki se je obdržal na oblasti tudi zato, ker se je sam samo hvalil doma in v tujini. Propadel je tudi zato, ker ni povedal resnico o stanju države, ne doma, ne v tujini, pa ni moglo priti do terapije za ohranitev države, čeravno tudi s pomočjo tujine. Vendar, ali je EU res za nas tujina, ali ni to tudi naša skupnost, kjer se lahko problemi članic lahko rešujejo skupno. Franc Mihič, Ribnica http://www.demokracija.si/prejeli-smo/minister-se-zelo-moti.html

Jankovićevo norčevanje: Naziv častnih meščanov podelil zagovorniku tajkunizacije in zagovornici ugrabitve koroških dečkov! 9. 5. 2020 Ljubljanski župan Zoran Janković zopet razburja slovensko javnost. Naziv častnega meščana sta dobila zagovornik tajkunizacije in strokovnjak za managerske prevzeme Jože Mencinger ter zagovornica ugrabitve koroških dečkov, profesorica za “dodatke stalne pripravljenosti” in družinska prijateljica Milana Kučana, Gabi Čačinovič Vogrinčič. Vrhunec norčevanja iz slovenskih državljanov pa je bila podelitev mestnih plaket partizanskemu filmskemu zmazku Preboj in društvu Parada ponosa. Oče tajkunov dr. Jože Mencinger je postal častni občan Ljubljane, glavnega mesta države, kjer tudi župan Zoran Janković ceni tajkune, enako kot vsa družboslovna in kapitalska rdeča elita. Kar je posmeh vsem, ki so skandirati, »Delu čast in oblast«, a delovna raja je ostala brez kapitala, ob nizkih plačah in mizernih pokojnina! Dr. Jože Mencinger je zagovornik divje privatizacije naše skupne družbene lastnine, katero je leva politika podarila svojim lojalnim direktorjem, največ članom Kučanovega Foruma 21 in jim omogočila prevzem podjetij brez vložka lastnega denarja . To je bil rop stoletja, a dr. Mencinger je postal častni občan glavnega mesta Ljubljana. Jankovićevo norčevanje: Naziv častnih meščanov podelil zagovorniku tajkunizacije in zagovornici ugrabitve koroških dečkov! | Nova24TV nova24tv.si

Tožilstvo se ne sme vprašati?! Kaj se sme in kaj ne? Vprašanje, ki je značilno za mlado in razvijajočo se demokracijo, a je sila pomembno v življenju vsake skupnosti, ki teži k redu. Vsakodnevno poslušamo, kako je pomembna suverenost države. Enako velja tudi za vse tri veje oblasti; zakonodajno, izvršno in pravosodno, ki so temelj demokratične države. Življenje pa vedno znova prinese vprašanje, do kje je še smotrna absolutna suverenost pravosodja oz. sodnikov in tožilcev, katerim je policija funkcionalno podrejena. Mar je nad njimi res samo modro nebo in nihče drug? Tožilstvo pravi, da je za njihovo delo pomembna njihova suverenost, ne pa nadzor, kot je to običajno. Nadzor naj bi bil ključ za delovanje države oz. temelj odgovornosti. Te dni smo zopet priča sporu politikov, ali smejo preiskovalne komisije DZ RS opraviti nadzor, ko politika oceni da obstaja sum nesprejemljivega ravnanja organov pregona. Nedavno je na TV govoril profesor prava dr. Rajko Pirnat. Dejal je, da preiskovalna komisija državnega zbora lahko tožilstvo vse vpraša glede delovanja policije na primeru, komisija ne sme čisto nič vprašati tožilstvo o njihovem delu. Meni to nikakor ni razumljivo, saj so tožilci vendar prvi odločilni, da ugotovijo ali je neka zadeva le »velika svinjarija« in ne sum kaznivega dejanja ki ga pravna država menda preganja po službeni dolžnosti. Njihova zmota je že v startu usodna. Primerov, ko je bil sum, da tožilstvo ni opravilo svojega dela, ni malo, meni tudi politika. Vendar je tožilstvo vedno zavrnilo vsak nadzor parlamentarne komisije, kar je vedno podprla politična levica in tako ostaja, da je nad tožilstvom, ki je v okviru vlade in ministrstva za pravosodje, le modro nebo, brez vsakega sumljivega oblaka, kar me spominja na pravljično deželo samih poštenih ljudi. Mar res?Generalni državni tožilec Drago Šketa je ob prevzemu  svoje funkcije dejal: »Jasno je, da kotirajo pravosodni organi v javnomnenjskih raziskavah precej nizko. Zakaj, ne vem, morda zaradi velikega števila zadev na sodišču ali pa je morda krivo tudi pomanjkljivo obveščanje javnosti. Ne le strokovna, tudi laična javnost bi morala dobiti več informacij o posameznih primerih, delovanju tožilstva. To bi povečalo preglednost delovanja.« Delitev oblasti omogoča delovanje ustavne demokracije. Ko se pojavi dvom v ustavnost in zakonitost dela katere izmed vej državne oblasti, ne le lahko, temveč morata ostali veji posredovati in sprožiti ustrezne mehanizme za uveljavljanje različnih načinov odgovornosti. Zakonodajni veji je omogočen nadzor nad ostalima izmed oblasti, 93. člen Ustave RS jasno določa, da »Državni zbor lahko odredi preiskavo o zadevah javnega pomena, mora pa to storiti na zahtevo tretjine poslancev državnega zbora ali na zahtevo državnega sveta. V ta namen imenuje komisijo, ki ima v zadevah poizvedovanja in preučevanja smiselno enaka pooblastila kakor pravosodni organi.« Zakaj potem lahko obvelja le lastna ocena pravosodja, in zlasti tožilsva, da dobro dela?

Sprašujem se, zakaj ljudje v Sloveniji to dopuščajo Ko govorim s Slovenci, zaznavam, da prevladuje splošen občutek prevaranosti – da so bili oropani. To slišim od mnogih iz vseh političnih strank. Najbolj se bojim reakcije ljudi, da bi se odtujili, ko bi vsak poskrbel le zase, za svojo družino ali podjetje, in da jih okolica ne bi preveč zanimala. Mogoče je to naraven človeški odziv na krizo, a je tudi zelo problematičen. Vzemimo za primer bankirje, ki so povzročili velike težave v bančnem sistemu, a kljub temu še vedno prejemajo velike denarne dodatke in imajo hiše v eksotičnih krajih, preostali pa moramo pokrivati bančne izgube. To vzbuja občutek jeze in nepravičnosti. Če politika ne najde pravih odgovorov in rešitev, bodo ljudje še bolj jezni in prestrašeni, politiki pa bodo plačali ceno za to. Prebivalci Slovenije so veliki pesimisti zaradi slabega stanja gospodarstva. Razumem, da je večina današnjih težav dediščina neuspele privatizacije, zato so prisotne dileme, kaj bi bilo, če v zadnjih dveh desetletjih ne bi naredili vseh teh napak, da jih ne bi plačevale sedanje generacije. Vse to so občutljive politične teme, ker ni jasno, kako se z njimi spopasti in jih rešiti. letih prejšnjega stoletja. Splošno znano je, da Slovenija potroši več denarja, kot ga ima. Pri razumevanju države blaginje je treba biti pazljiv. Ta ne pomeni, da lahko prideš v državo, nič ne delaš in prejemaš denar za nedelo. Solidarnost se na neki točki konča. Evropski model je na pravi poti, a ga drugi ne bodo posnemali, če bodo Evropejci revni. Lousewies van der Laan Nizozemska političarka in podpredsednica liberalne evropske stranke ALDE, ki si je v Ljubljani ustvarila začasni dom. https://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/lousewies-van-der-laan-slovenska-politika-je-kot-danska-serija-oblast.html https://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/lousewies-van-der-laan-slovenska-politika-je-kot-danska-serija-oblast.htmletja.

Država skrbi le za bogate in vplivne dolžnike, ne za oškodovane državljane. Država, ki jo že desetletja, večino časa, vodi slovenska levica, ob podpori njenih privržencev, ki vsi vede ali nevede skrbijo le za bogate, vplivne politike, npr. za privilegirane vplivne dolžnike, a za oškodovane navadne državljane, »Smrtnike«, pa jim ni mar? Kredite, na primer menedžerjev za prevzeme podjetij, če ne gre drugače, pa poravna država. Država ščiti premetene dolžnike in opehari upnike. Prevladal je neoliberalizem, proces osebnega okoriščanja na račun javnega, kot pravi dr. Igor Masten. Čisto nasprotje liberalizma in države prava. »Politika lahko vedno spremeni zakon, če ne ustreza,« je na nacionalni RTV Damjan Janković povedal, politikom in pravni državi, strokovni javnosti , volivcem, davkoplačevalcem, kaj, celo on kot veliki dolžnik, meni glede zakona, ki je omogočil odpis v višini 95 % vrednosti dolga, to je 29 milijonov evrov dolga, njemu oz. Jankovićevi družini. Vsi poklicani so vse storili, da se ni nič zgodilo, poslanci in tudi tožilstvo in pravobranilstvo. Pri izgradnji »STOŽIC«, športno in kulturno zabavnega ter trgovskega centra glavnega mesta oz. župana MOL- a, so marsikateri podizvajalci ostali brez plačila. Tudi podjetnik podizvajalec g. Smrtnik ni dobil plačila za opravljeno delo zaradi nedelovanja pravne države. G. Smrtnik pa je kljub vsemu pokazal empatijo do stiske svojih zaposlenih. Poznal je svojo odgovornost do njih, ki so svoje delo opravili in so pričakovali plačilo. Kot podizvajalec, je pričakoval, da bo le dobil plačilo. Zato je vzel kredit, da je delavcem izplačal zasluženo plačilo. Ker na koncu kot podizvajalec ni dobil plačila, je »bankrotiral« in zbolel še za Parkinsonovo boleznijo. Kako je mogoče, da ni investitor MOL oz. da župan ni poskrbel, da se na projektih financiranih z javnimi sredstvi, ne bi dogodilo kaj tako krivičnega in tragičnega. Ali da bi župan MOL-a, kot investitor, vsaj poskrbel, da se čim prej sanira takšne primere? Tednik TV Slovenije je l. 2017 prikazal ta nerešen problem podjetnika g. Smrtnika, ki je zaradi mobinga države zbolel za Parkinsonov boleznijo. Potem pa vse tiho je bilo!? Kako je mogoče, da državna politika, civilna družba, kultura ne reagira ob takih primerih, ko se na javnih investicijah, ki so vsem na očeh, goljufa delavce – sodržavljane? Saj to je posmeh osnovni kulturi in državi prava. Sramota za Slovenijo. Ne spomnim se, da bi na to sramoto kakorkoli reagirali častni občani Ljubljane, glavnega mesta države. Župan g. Janković ima pravico, da ga pravna država korektno obravnava, a ne samo njega in podobne, velike dolžnike. Zakaj torej ne poskrbi, da enako velja za vse državljane, tudi za navadne podjetnike »Smrtnike« in njihove zaposlene. Politična elita in kulturna elita, ne »častni občani« Ljubljane, pa niti komentirajo tega absurdnega primera in stanja. Kje je humana civilna družba oz. kultura? So važne samo igre, zabava, umetniški in športni užitki, na katere župan vabi v Stožice, ne glede na opeharjene Smrtnike? Opomba: Tednik TV Slovenije l. 2017 prikazal problem podjetnika g. Smrtnika, sedaj tudi bolnika s Parkinsonovo boleznijo. http://4d.rtvslo.si/arhiv/tednik/174449571 Kakšen je epilog zadeve »Smrtnik«, nisem zasledil v nobenem mediju. Leta 2014 je Banka Celje opozorila na nenamensko porabo sredstev na projektu Stožice:«Kljub utemeljitvi kreditojemalca, da je bila poraba sredstev v skladu s SRS, banka meni, da poraba kredita ni bila namenska. Po mnenju banke stroški na temelju predloženih računov (predvsem sponzorska sredstva in reprezentanca) ne morejo biti in ne bodo usredstveni in amortizirani. Navedeno po mnenju banke predstavlja znake kaznivega dejanja zoper premoženje oziroma/in zoper gospodarstvo." Logarjeva preiskovalna komisija je ugotovila, da je nedokončan projekt Stožice v slovenskih bankah povzročil 135 milijonov evrov veliko luknjo, 30 milijonov evrov pa je dolg do podizvajalcev, ki jih je na projektu delalo okoli sto. Državni tožilec se je vendar dolžan odzvati na medijske objave. Pravosodna ministrica Andreja Katič pravi, da je državni tožilec po zakonu dolžan sprožiti postopke pregona tudi za sume, ki jih izve iz medijev. Pismena ovadba torej ni vedno obvezna. Enako sporoča Vrhovno državno tožilstvo. Oboje je bilo objavljeno v tisku. Mar niso državni tožilci tisti, ki morajo skrbeti, da zatirajo kriminal, kot jim velevajo zakoni? Žal ni zaslediti nobenega odziva na to pomembno sporočilo, niti pri pristojnih inštitucijah pravne države, ne sindikatov, niti državnih medijev, medijev, npr. RTV SLO. Vsi poudarjajo, pravna država je temelj demokracije, a hkrati tarnajo da pravna država ne deluje. Seveda, saj inštitucije, sodstvo, tožilstvo in policija samo sebe nadzoruje in ocenjuje. Nikjer nisem zasledil, da je državni tožilec za gornje primere po službeni dolžnosti začel postopek preverbe suma storitve kaznivega dejanja? Posledice take obravnave se prenašajo tudi v tujino in so sramota državi Sloveniji. Primer, kako je slovensko podjetje v Nemčiji bosanskim delavcem tlakovalo pot v bedo. Nemška javnost je bila zgrožena nad izkoriščanjem delavcev prek slovenskih podjetij nabiralnikov. V bavarskem mestu je 28 delavcev ostalo brez trimesečnega plačila. Ostali bi tudi brez hrane in strehe nad glavo, če ne bi v razmere posegli tamkajšnji mediji in mestne oblasti. Njihovo nesrečo je odkrila novinarka bavarskega javnega radia Bayerischer Rundfunk in o njej obvestila mestne oblasti. Te so vsakemu od delavcev za najosnovnejše potrebe takoj namenile 20 evrov in jim kasneje v tem tednu zagotovile prehrano v javni kuhinji. »Čeprav to ni naša obveznost, je za skupnost povsem samoumevno, da jim skušamo čim bolj pomagati,« je povedal župan mesta Klaus Heilinglechner in dodal, da se s takšnim primerom srečujejo prvič. Slovenske oblasti pa ob takih primerih »mencajo«, že desetletja! Kdaj bodo slovenska javnost, civilna družba, častni občani Ljubljane obsodili takšne primere? Kdaj bodo, podobno kot v Nemčiji, tudi pri nas ukrepali, župani, poslanci, politiki, ko vendar že leta beremo in gledamo številne primere ogoljufanih slovenskih državljanov, delojemalcev, ki so jim bile kratene lastninske pravice, kot je to ugotovilo ustavno sodišče? Slovenska inertnost, da te zmrazi! Ne razumem in ne morem pozabiti ravnanja Tožilstva ob pojavu takih primerov. Generalni državni tožilec Drago Šketa ob nastopu na funkcijo v intervjuju dejal: »Delavci so podvrženi malodane sužnjelastniškim razmerjem. Tožilci se ukvarjajo tudi s sistemskimi kršitvami, ki so unikum naše družbe. Zakaj imamo osem tisoč ovadb zaradi kršitev pravic delavcev? To vprašanje je treba urediti.« Vendar se ve menda kdo? Pa je kdo, očitno ne! V Nemčiji skrbijo za sredstva državljanov, saj imajo tudi zakonsko regulativo za neplačevanje pokojninskih prispevkov za zaposlene. Zakon med drugim pravi:« Delodajalec, ki pristojnemu zavodu ne plača prispevkov za socialno zavarovanje vključno s prispevki za delovno dobo, se ne glede na to, ali je bila plača izplačana ali ne, kaznuje z zaporno kaznijo do pet let....... Pri nas pa so podjetja, tudi državna, ko so zašla v finančne težave, imela zakonito pravico zadržati pokojninske privilegije zase, da, ko so v težavah, smejo kar po zakonu zadržati zaslužene prispevke za pokojnine svojih zaposlenih, niso dolžni svojim zaposlenim niti povedati o njihovem »prikritem prisilnem kreditu« ter so svojim delavcem lagali in goljufali, njih in državo, saj so na plačilnih listah mnogi delodajalci prikazovali, da so prispevki. Poznan je primer Steklarne Rogaške, ko so tožilci prizadetim zaposlenim zavrnili pregon kaznivega dejanja goljufanja in oškodovanja zaposlenih in države,, češ da zaposlenemu pripada samo neto plača, plačilo prispevkov pa je lahko le darilo. Mar je res dopustno tožilcem zagovarjati da so prispevki za delavce lahko le darilo, ne pa zakonita obveza plačila dela plače za bodoče pokojnine? Koliko prispevkov, sredstev zaposlenih, ki bi morali biti vplačani državi. ZPIZu je tako poniknilo pri neuspešnih podjetnikih, lastnikih kapitala, na račun oškodovanja zaposlenih in države? Tak zakon je uveljavil mag. Anton Rop, ko je vodil vlado, ta zakon je po 13 letih veljave popravilo US, a se je goljufanje zaposlenih nadaljevalo, ker na sodišču tožilci niso uspeli dokazati naklepa kršitve pravic, niti ne goljufije zaposlenih, ne oškodovanja prizadetih in države. Pa to ni edini primer oškodovanja državljanov. Vendar tudi pri tako nezaslišanem ravnanju tožilcev ni bila sprožena revizija primera, kar je kaže na veliko neodgovornost in nedotakljivost tožilstva. Kako je mogoče, da ni nobenega odziva, ne poslancev oziroma strank, ne sindikatov, celo ne večine medijev, na javna pisma o problem goljufanja zaposlenih, o neplačevanja pokojninskih prispevkov ter o reagiranju tožilstva? Častna izjema je Dnevnik, ki je objavljal moja vprašanja in odgovore Ministrstva za pravosodje in Vrhovnega tožilstva. Zelo žalostna je kultura in odgovornost za skupno dobro, ko ni bilo nobenega odziva celo na pismi vrhovnega državnega tožilstva in ministrice za pravosodje, kjer piše: »Državni tožilec se je dolžan odzvati na medijske objave. Pravosodna ministrica Andreja Katič namreč pravi, da je državni tožilec po zakonu dolžan sprožiti postopke pregona tudi za sume, ki jih izve iz medijev. Pismena ovadba torej ni vedno obvezna. Enako sporoča vrhovno državno tožilstvo.« Oboje je bilo objavljeno v Dnevniku…. https://www.dnevnik.si/1042931609/mnenja/odprta-stran/mar-je-brezbriznost-nasa-vrednota Mar politike skrbijo le za uslužbence pravne države, ne pa za pravice zaposlenih v realnem sektorju, ki so tako kot njihovi izdelki na trgu, kar ne velja za (ves) javni sektor. Mar ni nikogar sram?

Kdaj odgovornost za rezultate dela v imenu in za račun ljudstva? To se sprašujem pod vtisom vroče razprave na izredni seji DZ RS o delovanju pravosodja v ponedeljek 13. maja. Že leta državljani malo zaupajo pravosodju in tožilcem, najbolj zaupajo gasilcem. »V bivših "diktaturah" mora biti na prvem mestu vladavina prava, demokracija šele na drugem. Pošteni in neodvisni sodniki so namreč bolj vplivni kot politiki, ki so bili izvoljeni z množično podporo. Srečne so tiste države, ki imajo tako ene kot druge. Naj jih gojijo in varujejo«,pravi znani evropski filozof Karl Popper. Na spletni strani ministrstva za pravosodje piše:«Evropska komisija je objavila pregled stanja na področju pravosodja v članicah Evropske unije. Pregled stanja pravosodja je del orodja EU za krepitev vladavine prava s spodbujanjem reform pravosodja in spoštovanjem standardov vladavine prava v vseh državah članicah. Spoštovanje vladavine prava, pomembno vpliva na odločitve o poslovnih naložbah in s tem na gospodarsko rast. Neodvisno ocenjevanje s strani Evropske komisije skozi predstavljene podatke priznava napore slovenskega sodstva, vlade, ministrstva za pravosodje ter državnega zbora za uspešno krepitev slovenskega pravosodja ter izvajanje sodne oblasti. Slovenija pa še vedno ostaja med državami EU, kjer je nižje zaupanje v neodvisnost sodstva. Ministrstvo za pravosodje podpira vse napore sodstva, da z osveščanjem javnosti in zagotavljanjem kakovosti sodnih odločb pripomore k spremembi te percepcije«, itd. V razpravi na tej zgodovinski izredni seji DZ so predlagatelji seje opozorili na pritiske na sodnike in druge anomalije pravosodja in da, ne tožilstvo ne pravosodje, nima pravega nadzora, delujejo »samoupravno«. V Tožilskem, enako v Pravosodnem Svetu, imajo »nadzirani« tožilci in sodniki prevladujoč vpliv in tako nadzorujejo sebe. Demokratično državo vodi najvišji organ oblasti v parlamentarni demokraciji, to je DZ RS, ki postavlja cilje in merila. Za to sprejema oz. »proizvaja zakone« tudi za delovanje obeh drugih oblasti. Zakoni so njegovi izdelki. Pravično je, da vsak odgovarja za kvaliteto delovanja svojih proizvodov, zato mora nadzorovati njihovo uporabnost in učinke. »Nobena oblast ali moč – politična, sodna, zdravniška, finančna, akademska, kulturniška, cerkvena – ne sme ostati brez nadzora; vedno je odgovorna republiki – državljanom. Predsedniki, ministri in tožilci se ne smejo nadzorovati sami; sploh pa se ne smejo bankirji, biznismeni in kleriki …Boj za nadzor zahteva veliko svobode – osvobojenosti strahu – vseh v republiki; mora ga zagotoviti oblast. Zato imamo državljani politične pravice – govoriti, protestirati, objavljati – in kritizirati vse oblasti. Ker vse oblasti – tri veje in vsi organi, predsednik države – samo služijo uresničevanju ustave, so avtonomni samo v zakonitosti. In to velja za vse univerze, cerkve, društva – za kogar koli v republiki«, pravi Iztok Simoniti, nekdanji diplomat. Strinjam se. »Sodni svet je ustavna institucija. Trenutni položaj v praksi, pa po moji oceni v celoti ne omogoča kakovostnega in odgovornega dela. Sodni svet odloča o najpomembnejših predlogih za funkcije v sodstvu«, pa je v svoji odstopni izjavi opozorila profesorica za evropsko pravo na Dunaju, v Ljubljani in Mariboru dr. Verica Trstenjak, nekdanja generalna pravobranilka na Sodišču EU. Odstopila je, da opozori pristojne organe na neprimeren status, način dela, organizacijo ter materialne in druge pogoje za delo Sodnega sveta in ker ne more prevzeti odgovornosti za odločitve in ne more niti posredno vplivati na izboljšanje stanja v sodstvu, niti ne more prispevati k krepitvi zaupanja v sodstvo. Tudi sam sem kot sodnik porotnik, - ki ima enako pristojnost kot profesionalen predsednik sodnega senata-, odstopil iz podobnih razlogov in namenom. Odločitev o odstopu je bila ena najtežjih v mojem življenju. Opozorila so ostala brez odziva. Vroča razprava na izredni seji DZ RS je bila potrebna. Boj za nadzor zahteva veliko svobode – osvobojenosti strahu – vseh v republiki; mora ga zagotoviti oblast«. Predlagatelji izredne seje DZ RS, zlasti poslanka Anja Bah Žibert in poslanec dr. Anže Logar i.p., so si to svobodo tokrat izborili z argumenti. Čestitam. Nacionalna RTV te razprave skoraj ni zaznala. Žalostno. Kdaj bo oblast poskrbela za odgovornost in nadzor vseh, ki delujejo v imenu in za račun ljudstva, da bo zorela demokracija na temeljih pravične države prava? Franc Mihič

Vsak bi se moral zamisliti nad pravosodjem Vsak bi se moral zamisliti, v kakšni državi živimo, ko prebere aktualno mnenje o primeru »dr. Novič« novinarke Brigite Ferlič Žgajnar, Delo 13. septembra. Vredno ga je ponoviti:«V letih, odkar je bil zaprt, sem se neštetokrat vprašala, kako je mogoče, da človeka v državi, ki je po ustavni ureditvi pravna, lahko obsodijo, čeprav dokazi govorijo, da ni kriv. Mislila sem, da so ti časi že davno minili in da so zaznamovali preveč življenj, da bi se jih drznili ponavljati. Srh me je spreletel, ko sem ugotovila, da se motim. Podtaknejo ti dokaze, sodnik ne upošteva strokovnih mnenj, zato boš do smrti za rešetkami. Ne, to ni država, v kateri bi si želeli živeti. Mnogo je bilo torej neodgovorjenih vprašanj. Jamnikova mati ni verjela v Novičevo krivdo. Ne zatrjujemo, da ta ni mogoča. Je pa nedvoumno, da nihče ni kriv, dokler mu krivda ni dokazana v preglednem, strokovnem, neodvisnem in poštenem postopku. Ta je pri Noviču umanjkal, pa so mu vseeno vzeli prostost. Če so sodniki po krivem obsodili človeka na 25 let zapora, imamo vsi velik dvojni problem: prvič, ker to lahko doleti vsakega, in drugič, ker je pravi storilec na prostosti. Če so krivega izpustili, imamo spet večkratni problem; morilca na prostosti in sodstvo, ki ga ni zmožno spraviti za zapahe«. Vsekakor torej ostaja sivina, za dolgo časa in za več generacij. "Naši sodniki in javni tožilci nimajo osebnega poguma, ker nimajo avtonomne drže. Problem sodnikov je pred leti aktualiziral tudi dr. Andrej Berden, v prispevku o liku (slovenskega) sodnika, pod naslovom "Nedotakljivi in omahljivi". Med drugim je zapisal in problem sodnikov ponazoril z besedami Cankarjevega hlapca Jerneja: "Ne prerekajte se s pravico, kakor je; ljudje so jo ustvarili, ljudje so ji dali silo in oblast. Kadar vas biča, upognite hrbet in zaupajte v Boga..." Ali so res volivci ustvarili takšno "pravico" in ji dali silo in oblast? Ali bo ostal strah "pozitiven" izraz za varnost? Ali bo pravna država ostala samo pobožna želja? Sami si volimo svoje postave in oblast! Ali res? Dr. Ciril Ribičič, profesor za ustavno pravo, je na to temo zapisal v Dnevniku 4. avgusta, in sicer: »Odprava trajnega mandata sodnikov ni sprejemljiva, saj pomeni grob poseg v neodvisnost sodstva, ki ni skladen z evropskimi demokratičnimi standardi. Iščejo se rešitve za disciplinski nadzor nad obsegom in kakovostjo delovanja vsakega sodnika in vseh skupaj. Bistveno je namreč, kdo ocenjuje, ali je sodnik v poskusnem obdobju deloval kakovostno in si zato zasluži trajni mandat itd.« Skrajno resna in aktualna tema. V Sloveniji pa v kazenskih zadevah in na delovnem sodišču pri sojenju sodelujejo tudi sodniki porotniki. Veljavna zakonodaja daje sodnikom porotnikom velik pomen in težo, saj enakopravno s predsednikom senata odločajo tako o dejanskih kot tudi o pravnih vprašanjih. Sodniki porotniki lahko torej preglasujejo sodnike v senatu in ta sprejme sklep po njihovem spoznanju. Velja pravilo, da se za kazniva dejanja s predpisano kaznijo 15 let zapora ali strožjo sodi v senatu petih sodnikov, torej dveh, katerima je to poklic, in treh sodnikov porotnikov. Za lažja kazniva dejanja pa v senatu treh sodnikov, torej enega poklicnega in dveh laičnih sodnikov porotnikov. Po novem lahko ena od strank, torej tudi obramba oziroma obdolženec, izbere senat brez sodnikov porotnikov. Sodniki imajo torej trajni mandat, sodniki porotniki, ki so v senatih v večini in enakopravno s predsednikom senata odločajo tako o dejanskih kot tudi o pravnih vprašanjih, torej so enako pristojni kot sodniki, pa imajo petletni mandat, ki se lahko ponovi. Vendar nihče ne reagira na neživljenjsko prakticirano vlogo sodnikov porotnikov v senatih, kjer bolj »spremljajo obravnave kot samostojno odločajo«. Nihče tudi ne problematizira zelo neustrezen način njihove izvolitve glede na to, da so po zakonu enakovredni predsedniku senata. Kaj se dogaja v praksi? Primer, kjer sem bil sam sodnik porotnik, a sem zaradi razmer pri sojenju odstopil. Na sojenju hudodelski združbi na okrožnem sodišču je sodil senat s petimi sodniki, dva sodnika in trije sodniki porotniki in še dva sodnika porotnika sta bila na obravnavah prisotna kot rezerva. V tem primeru sta bila od dvanajsterice obsojena le dva, na pet let in šest mesecev zapora oziroma šest let in šest mesecev zapora. V primeru obsodbe Milka Noviča zaradi umora direktorja Kemijskega inštituta pa je obsodbo na 25 let sprejela le ena sodnica na okrožnem sodišču. V obeh primerih je očitno glavni problem, da je tožilstvo v obtožbi predlagalo dokaze, ki so (lahko) sporni, a jih je sodišče upoštevalo in ni sledilo zagovoru obrambe. Zaradi izločitve dokazov v prvem primeru in zato, ker po mnenju sodišča tožilstvu ni uspelo dokazati vpletenosti vseh obtoženih, sta od dvanajsterice obsojena le dva. Tožilstvo je predlagalo sto let zapora, pa je ostal le drobiž. Razlog: spornost dokazov. V primeru dr. Noviča pa je bila sodba 25 let zapora. Seveda kot posledica dokazov, ki so za mnoge sporni, kot to ugotavlja tudi bivši ustavni sodnik Matevž Krivic. Nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic ni prepričan, da je primer Novič nekaj običajnega za delujočo pravno državo. V oddaji Tarča je izjavil: »Ti dve sodbi, ki sta očitno razveljavljeni, morda sicer nista najslabši v zgodovini slovenskega sodstva, ker je čisto možno, da so kakšni nedolžni ljudje še bolj nastradali kot gospod Nović, ampak nekvaliteta, teh dveh sodb, je tako neverjetna, da na vprašanje ali je to poraz ali zmaga pravne države, lahko rečem samo, hud poraz. Popravni izpit, bo tokrat sodstvo naredilo in bo narejen že v okviru rednega sodstva, torej vrhovnega sodišča, ne šele ustavnega, kot je to bilo v zadevi Patria. Kaj bo pa s tem recimo popravnim izpitom, bomo pa še videli … ampak jaz sem dosti natančno te stvari preštudiral, ne vidim in si ne znam predstavljati, kako bi po vsem tem sploh še lahko obtoženca, ponovno pozvali na tri ali petletno psihično mrcvarjenje.« Ko novinarka vpraša Krivica, zakaj ga je zmotil v sodbi stavek „Da je vrsta, obseg in kvaliteta zbranih dokazov takšna, da kaže, da je prav obtoženec umoril oškodovanca“, ji odgovori: »S tem stavkom se je višje sodišče, torej trije sodniki, ki so si to upali napisati, obsodilo v mojih očeh, sami sebe, ker oni dobro vedo, da lahko obsodijo človeka ali potrdijo njegovo obsodbo samo, če zbrani dokazi dokazujejo njegovo krivdo. Ta njihov stavek, ki ni spodrsljaj, je očitno dobro pretehtan in premišljen in z njim so si skušali na pol oprati roke, češ, saj vemo, da dokazov ni. Ni dokazano, da je obtoženec to storil, samo dokazi kažejo na to. Manjka samo beseda, kažejo, da je prav morda on, morda pa tudi kdo drug. … samo ta stavek je zadosti, da bi po mojem resna kontrolna inštanca morala ne samo sodbo razveljaviti, ampak tudi uveljaviti sankcije, ustrezne, zakonite proti takim sodnikom.« Dr. Novič je sedaj na prostosti in bo moral še dokazovati nedolžnost in uveljavljati svoje dokaze. Če sodnik oziroma senat ne upošteva strokovnih mnenj in ne upošteva pravih dokazov, boš lahko za rešetkami tudi do smrti. Kdo si želi živeti v taki državi? Ne pozabimo, kar pravi znani filozof Karl Popper: «Pošteni in neodvisni sodniki so namreč bolj vplivni kot politiki, ki so bili izvoljeni z množično podporo. Srečne so tiste države, ki imajo tako ene kot druge. Naj jih gojijo in varujejo.« To velja za sodnike in tudi za njim enakovredne sodnike porotnike, da ne bodo ti pogosto le figov list senata na sodiščih, kar je moja izkušnja. Predsednik okrožnega sodišča v Ljubljani Marjan Pogačnik pravi: »Biti sodnik porotnik je pri nas častna funkcija.« To menda ne more biti častna funkcija, temveč je lahko usodno odgovorna funkcija, ko se presoja sum in sprejme sodba, ali je nekdo dokazano kriv ali nedolžen. Predsednik Marjan Pogačnik govori o sodnikih porotnikih, in sicer v prispevku Vloga sodnika porotnika se zmanjšuje, ne pa tudi pomen (Siol.net, 21. avgusta 2016). V njem navede resne pomanjkljivosti in pove osebno mnenje, da je sistem porotnikov nekoliko preživet. Vlada pa ima drugačno mnenje. V odgovoru vlade v zvezi z odstopi s položaja sodnikov porotnikov, gre za primer mojega odstopa kot porotnika, ki ga je Vlada Republike Slovenije sprejela na 124. redni seji dne 2. marca 2017, pa je navedeno: »Veljavna zakonodaja sodnikom porotnikom daje velik pomen in težo, saj enakopravno s predsednikom senata odločajo tako o dejanskih kot tudi o pravnih vprašanjih.« Moje izkušnje kot sodnika porotnika so podobne, kot jih navaja predsednik sodišča Marjan Pogačnik. Zato sem odstopil, ko sem ugotovil, da nisem bil zadosti podučen o pristojnostih in načinu dela sodnikov porotnikov ter ne morem več opravljati te odgovorne funkcije sodnika porotnika na način in v razmerah, kot sem jih doživel na okrožnem sodišču v Ljubljani na obravnavah. O tem je več napisanega v članku Porotnik protestno odstopil med odmevnim sojenjem (Večer, 27. januarja 2017, dostopno na spletni strani: https://www.vecer.com/porotnik-protestno-odstopil-med-odmevnim-sojenjem-6247620 Na tem sojenju hudodelski združbi na okrožnem sodišču je sodil senat s petimi sodniki, dva sodnika in trije sodniki porotniki ter še dva sodnika porotnika, ki sta bila na obravnavah prisotna kot rezerva. Ker kot sodnik porotnik v vsem času nisem slišal nobenega pravega dokaz v prid v obtožbe, sem odstopil, saj za senat to ni bil problem, ko je, razen mene, zavrnil odpravo pripora in odredbo hišnega pripora, saj so bili osumljenci že zelo dolgo v priporu. Epilog pritrjuje mojemu mnenju o pomanjkanju dokazov oz. problemu številnih neuporabnih dokazov s strani tožilstva. Na koncu procesa letos sta bila od dvanajsterice obsojena le dva obtoženca, na pet let in šest mesecev zapora oziroma šest let in šest mesecev zapora. Glavni problem, da je tožilstvo v obtožbi predlagalo dokaze, ki so bili sporni. Zaradi izločitve dokazov, ker po mnenju sodišča tožilstvu ni uspelo dokazati vpletenosti vseh obtoženih, sta od dvanajsterice obsojena le dva. Tožilstvo je predlagalo sto let zapora, pa je ostal le drobiž. Razlog: spornost dokazov med številnimi navedenimi. Menim tudi, da ni odgovorno od vlade, ko trdi, da zakonodaja daje sodnikom porotnikom velik pomen in težo, saj se v praksi očitno dogaja tudi povsem drugače. Sodnike porotnike na okrožnih sodiščih imenuje predsednik višjega sodišča na območju okrožnega sodišča na predlog občine ali interesne organizacije, ki so kot društva ali združenja registrirana in delujejo na območju okrožnega sodišča. Mandat sodnikov porotnikov traja pet let. Trenutni mandat se izteče januarja 2021. Dokler bo sodstvo delovalo s sodniki porotniki, ki imajo enake pristojnosti kot predsednik senata, je nujno treba zaostriti oziroma natančneje opredeliti pogoje za kandidate sodnike porotnike ter način imenovanja oziroma način njihove izvolitve in ponovne izvolitve na volitvah. To vendar terjata njihova velika pristojnost in temu ustrezna odgovornost. Sicer bodo sodniki porotniki pogosto odveč, farsa sodstva, figov list sodnega senata. Državljani pričakujejo dvig kakovosti dela sodstva, tožilstva in policije, saj ti delujejo v imenu ljudstva in za ljudstvo. Nerazumljivo je pogosto ravnanje tožilcev, ki so odločilni, da pride »krivica pred sodnika«, da se ne ohrani praksa:«Kadija (ne)tuži, kadija (ne) sudi!« Novi generalni državni tožilec Drago Šketa je v intervjuju dejal: »Delavci so podvrženi malodane sužnjelastniškim razmerjem. Tožilci se ukvarjajo tudi s sistemskimi kršitvami, ki so unikum naše družbe. Zakaj imamo osem tisoč ovadb zaradi kršitev pravic delavcev? To vprašanje je treba urediti.« Generalni državni tožilec ugotavlja: »Jasno je, da pravosodni organi v javnomnenjskih raziskavah precej nizko kotirajo. Zakaj, ne vem, morda zaradi velikega števila zadev na sodišču ali pa je morda krivo tudi pomanjkljivo obveščanje javnosti. Ne le strokovna, tudi laična javnost bi morala dobiti več informacij o posameznih primerih, delovanju tožilstva. To bi povečalo preglednost delovanja.« Preglednost delovanja je potrebno zvišati, a to ni dovolj za dvig kvalitete in odgovornosti delovanja, ki ne deluje. V Sloveniji imajo namreč tudi tožilci trajen mandat, a samo državnotožilski sveti letno ocenjujejo delo vsakega tožilca. Torej »kolegi ocenjujejo svoje kolege«? Udobno, saj velja:«Vrana vrani nikoli oči ne izkljuje!« V prispevku Nevarnost »discipliniranja« sodne oblasti, 2. (Dnevnik, 1. septembra), je opisan primer (suma) oškodovanja in vzroka propada velikega podjetja Velana Ljubljana. https://www.dnevnik.si/1042838118/mnenja/odprta-stran/nevarnost-discipliniranja-sodne-oblasti-2 Berem »Po reviziji nekdanje SDK je revizijo podjetja opravila še Agencija za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij, ki je ugotovila velika oškodovanja, ter revizijsko poročilo poslala pravni osebi, Agenciji za prestrukturiranje in privatizacijo, družbenemu pravobranilcu, okrožnemu državnemu tožilstvu, Ministrstvu RS za notranje zadeve, uradu kriminalistične službe. Generalna državna tožilka Zdenka Cerar je javno zapisala, da zadeva zahteva prioritetno obravnavo in da jo ima v rokah tožilka Barbara Zobec Hrastar. Zgodilo pa se ni nič. Revizijsko poročilo uradne državne institucije ni bilo nikoli uporabljeno kot podlaga za akcijo tožilcev.« Ali so torej bile državne inštitucije, SDK in Agencija za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij in njihove ugotovitve o oškodovanju podjetja res nestrokovne, neverodostojne, torej neustrezne in odveč, da jih je lahko zanemarilo tožilstvo in posledično še pravosodje? Ali to napaka tožilstva? Politika vse to bere. Vse to se je dogajalo pred očmi političnih strank, zakonodajne in izvršne oblasti. Ali ni to mogoče le primer suma, da je tožilstvo zatajilo? Kdo vse to vidi in nič ne ukrene? Politika!. Pismo, ki sem ga poslal predsedniku sodišča, kjer sem podal, zakaj sem se počutil ne kot sodnik porotnik, temveč le kot figov list na sodišču, sem 15. januarja 2018 poslal tudi aktualni zakonodajni in izvršni oblasti, tudi Varuhu RS. Poslal sem ga torej tudi Ministrstvu za pravosodje in nekaterim poslancem. http://www.vecer.com/porotnik-protestno-odstopil-med-odmevnim-sojenjem-6305473 Nobenega odziva. Ni nobenega problema, ko odstopi sodnik in nakaže, kaj je problem? Po objavi prispevka v VEČERU, je javnost upravičena, da oblast in politične stranke seznanijo javnost, kaj so njihovi zaključki obravnave primera odstopa sodnika porotnika. Vendar o tem primeru nikjer nobenega javnega sporočila kaj menijo stranke oz. oblast in tudi mediji so o tem povsem tiho. Vsi pa podarjajo, kako pomembna je država prava. Kdaj in kako bo torej Slovenija postala boljša država prava, ki je temelj demokracije? Franc Mihič, Ribnica 2018-10-01

»Državni zbor lahko odredi preiskavo.« Komu v državi je to nevarno? Vrhovno državno tožilstvo želi, da se politična sfera ne bi vpletala v delo pravosodja, torej nihče, ne iz ivršne oblasti, ne zakonodajne, to pomeni, da je nad »pravosodjem samo še »modro nebo in nihče drug« Berem pa, da delitev oblasti na tri veje omogoča delovanje ustavne demokracije. Ko se pojavi dvom v ustavnost in zakonitost dela katere izmed vej državne oblasti, ne le lahko, temveč morata ostali veji posredovati in sprožiti ustrezne mehanizme za uveljavljanje različnih načinov odgovornosti. Zakonodajni veji je omogočen nadzor nad ostalima izmed oblasti. 93. člen Ustave RS jasno določa, da »Državni zbor lahko odredi preiskavo o zadevah javnega pomena, mora pa to storiti na zahtevo tretjine poslancev državnega zbora ali na zahtevo državnega sveta. V ta namen imenuje komisijo, ki ima v zadevah poizvedovanja in preučevanja smiselno enaka pooblastila kakor pravosodni organi.« Ustava torej pravi: »Državni zbor lahko odredi preiskavo.« Komu v državi je to nevarno? Vrhovno državno tožilstvo, pa nasprotno temu, še vedno želi, da bi politika, to sta obe veji oblasti, spoštovali prizadevanja vrhovnega državnega tožilstva za avtonomno delo državnih tožilcev, kar je predpogoj za njihovo strokovnost. Mar je res za strokovnost državnih tožilcev pri njihovem delu, predpogoj suverenost delovanja državnih tožilcev? »V Sloveniji sodniki in tožilci v nobenem primeru ne morejo kazensko odgovarjati za opravljeno delo. Tudi ne, če se izkaže, da so bile njihove presoje neskladne z nadrejenimi pravnimi presojami problematike oziroma se ugotovi, da so temeljile na pristranskih oziroma izkrivljenih interpretacijah zakonov, ker so apriorno dobronamerni.« Tako berem v Delu, oktobra l. 2017. Ali je to res? Pred časom je v DZ RS potekala okrogla miza »Temelji pravne države«, kjer se je spraševalo, ali smo vsi enaki pred zakonom. Izrečene so bile obetavne besede, kakor vedno. Praksa pa jih žal ne potrjuje. »Namen porazdelitve moči je predvsem v varovanju posameznika v razmerju do države. Neustrezna ravnanja in nepravilnosti je potrebno učinkovito preprečevati, a odgovornost za to pa nosita sodstvo in tožilstvo sama, saj mora biti pravosodje učinkovito in pravično. Izhajati moramo iz tega, da smo vsi enaki pred zakonom«, pove tedaj pravosodna ministrica Andreja Katič. V Dnevniku, februar 2017, pa berem:« Pri delitvi oblasti po ustavi RS (3. člen) pripada sodstvu enak položaj kot zakonodajni in izvršilni veji oblasti. Vendar je formalna, z ustavo podeljena oblastna pristojnost in odgovornost eno, polno izvrševanje oblasti pa je nasprotno zahteven in zapleten proces. Razkorak med pravno ureditvijo na eni in družbeno prakso na drugi strani je najbolj očiten prav pri sodstvu«. V Delu še berem: »Za sodne postopke velja, da je v okviru presoje odločitev sodnika vedno pravilna. Če bi ta pojem protipravnosti o tej bistveni značilnosti sodnikovega dela razumeli drugače, bi posegli v pravico do neodvisnosti sodnika, ki jo zagotavlja ustava. Sodniki so sicer sankcionirani prek disciplinskih postopkov. V zadnjih letih ni bilo razrešitve sodnikov. Na ministrstvu za pravosodje pa komentirajo, da informacije, ki bi kazale na neučinkovitost postopkov, katerih vzrok bi bil normativne narave, od pristojnih organov do zdaj niso prejeli. Leva politična opcija, ki v samostojni RS prevladuje na oblasti, vztrajno ocenjuje, da v RS pravna država deluje v redu in pravično. Desna politika in državljani pa menimo drugače, saj bolj cenimo gasilce? Mar je res demokratično in pravično, ko ne pravosodje in celo ne tožilstvo, nimata pravega nadzora, delujeta kolegijalno zaščitniško. V tožilskem, enako v tudi v pravosodnem svetu, imajo »nadzirani« tožilci in sodniki prevladujoč vpliv in tako nadzorujejo sami sebe. Take privilegije, glede poklicne odgovornosti, nima noben poklic. Mar so le sodniki in tožilci apriorno dobronamerni in zato lahko brez posledic delajo napake? Oblast, tudi pravosodno, če je razlog, sicer lahko vsi kritiziramo vsi. Toda celo Minister za pravosodje, na primer, ne sme reči nobene o delu in rezultatih dela tožilcev, le vpraša jih lahko, kaj jim manjka za boljše delo. Pravosodna ministrica je tedaj pojasnila, da je državni tožilec po zakonu dolžan sprožiti postopke pregona tudi za sume, ki jih izve iz medijev. Pismena ovadba ni vedno obvezna. Ali so samo sodniki in tožilci apriorno dobronamerni in kljub napakam nedotakljivi in suvereni? Mar je to temelj države prava? Upam, da ne!