Z drogo nad statistiko življenja! To je moje geslo, ki ga prispevam v zakladnico demokratičnih socialističnih misli Luke Mesca iz Združene levice in Milana Kučana iz Murgel. Gre za veliko akcijo tudi proti klerikalizmu v smislu »religija je opij ljudstva«. Zato naj bo v demokratičnem socializmu marihuana tista, ki bo opijat najrevnejših slojev dežele. Kokain je, kot vemo, rezerviran za družbeno nadstavbo – politike, direktorje, utrujene rokerje ter pesnike in pisatelje.

Če na primer bereš poezijo Vena Tauferja, so verzi morali nastati v prisotnosti kakšnega opijata, ker v normalnem stanju kaj takšnega ne moreš napisati. Sicer pa se Taufer drogira s sovraštvom do Janše in je neprestano zadet. Enako Ivo Svetina, Manca Košir pa je zasvojena s seksom in Titovo spalnico. Potem imamo na primer Zorana Jankovića, ki je videti tak, kot da bi vsak dan vdihaval lepilo, Zvonko Fišer pa je po mojem na kakšnem arhetipskem psihedeliku in je zato učinkovit generalni tožilec. A to so naši iz družbene nadstavbe, treba pa je poskrbeti tudi za narod.

Ni vseeno, kako in s čim narediš ljudstvo zasvojeno. To je v svoji akciji »gremo k maši« že ugotavljal že naš profesor doktor Igor Lukšič, tisti, ki ima rdeče srce (domobranci imajo zagotovo belega – op. p.), kot je govoril, ko je bil še šef naše komunistične stranke. Njegovi študentje so imeli vaje po slovenskih cerkvah, kjer so morali dobro prisluhniti, kaj kler – to so duhovniki – govori svojim ovčicam. Rezultatov končne raziskave nismo nikdar izvedeli. Resnici na ljubo pa se v številnih krajih verniki po svetih mašah res čudno obnašajo – berejo rumeni Nedeljski dnevnik namesto Družine in volijo nas, prenovljene komuniste. Mamkam pa je zelo všeč Luka Mesec, ki je »tako fleten« in bo menda iz njega še nekaj nastalo. To pa pomeni, da se ta del vernega občestva drogira na drug način, ne z opijem in religijo. In to v glavnem v stilu »saj je pisalo v časopisih in na TV je to povedala ona Gobec.« Škoda, da ta del populacije ne bere Dela in Sobotne priloge, ker bi potem na primer lahko prebrali, da je bil bivši režim demokratičen, saj je zmagala socialna demokracija, v njem so se utrdile človekove pravice. Avtor tega medijskega opija za ljudstvo je naš Janez Markeš (smrt fašizmu, svoboda narodu, tovariš Janez!), ki je prepešačil težek dolgi pohod od ultra desničarja prek teologa do ultra levičarja.

Ne me zdaj spraševati, ali je to mislil resno, ali pa je v ozadju vsaj malo marihuane, čeprav je bolj verjetno, da je bil na kakšni trdi drogi. Bolj pomembno je, kako bomo v to, kar je napisal, prepričali klerikalce, desničarje in domobrance. V to, da je bil trdi komunizem v resnici socialna demokracija, človekove pravice pa so se delale v humanih prevzgojno izobraževalnih zavodih tipa Teharje, Huda jama in Goli otok in z nujnimi likvidacijami še na pragu tiste grozljive osamosvojitve. Sicer so pa tudi naše proslave 70. obletnice osvoboditve izpod nacizma in fašizma izzvenele zelo elesdejevsko (LSD), ko so naši tovariši in tovarišice v glavnem napadali sveto Katoliško cerkev in domobrance. Zgodovinsko gledano – vprašajte Pirjevca in Repeta – so to bili hujši sovražniki kot pa fašisti in nacisti. Ker pa je zgodovina zmagovalcev tako in tako halucinacija, zagotovo Pirjevec in Repe uživata čudežne, to je nore gobe, ki pa niso jurčki.

Protidržavno je, če se danes kdo pri polni zavesti sprašuje, kdo je zmagal. Zmagali so osvoboditelji, ki se jim reče partizani. A vam moram res spet v dokaz ponuditi Hudo jamo, če nam ne verjamete na besedo? In ker vsak čas zahteva svojo drogo, so takrat naši tovariši knojevci – ki so morali opraviti ekološko čiščenje – iz fondov nove oblasti dobivali na hektolitre slivovke. Za to drogo je značilno, da ne povzroča trenutnih travm. Če berete črne kronike in piše»večkrat je zaklal ženo, potem pa mirno povečerjal«, veste, da je bila na delu slivovka. No, tako nekako so naši knojevci poskrbeli za rast komunizma v socializem s človeškim obrazom.

Začel sem seveda z marihuano, ki je zdaj na seznamu dedičev knojevcev in komunizma – se pravi od slivovke prek opija, Kučana, medijev, Janeza Markeša, Repovža in drugih opiatov. Marihuano bi naša mavrična koalicija rada legalizirala, kar je zelo primerno. V deželi imamo več kot 210.000 tistih, ki živijo pod mejo revščine, se pravi nimajo nič, pa še tisto jim davki požrejo. Potem imamo še nekaj več kot 290.000 tistih, ki so na meji revščine, se pravi nekaj imajo, pa še tisto jim davki požrejo. Če si pa lačen, si ful drugačen. In nevaren. Ropi, umori, zakoli in podobno tudi pri nas niso novost.

Večina ljudstva iz gornje statistike pa ne krade po trgovinah, ampak je lakoto vzela kot del družbenopolitičnega sistema. In so nam vseeno zvesti. Volijo nas. Zato je prav, da se jim oddolžimo vsaj z marihuano po diskontnih cenah. Znano je namreč, da po treh cigaretah lakote ne čutiš več, to bi pomenilo tudi manjšo željo po hrani, ker je kmetijstvo v krizi od Kardelja in Pučnikovega agrarnega vprašanja naprej, zlasti pa pod Židanovimi komunisti. Vsi zadeti, vsi lačni, vsi enakopravni.

Droga je pač naše življenje. Borut Pahor se drogira z red bullom, čeprav v glavnem daje vtis, kot da je na koki. Za mojega predsednika vlade Mira Cerarja pa ni mogoče ugotoviti, kaj jemlje! Možno pa je, da je samo dislektik – reformo je očitno zamenjal s formo.

P. S.: Simona Vida Kustec Tomšič (SMC) je o novih ministricah govorila tako, kot da gre za pogreb in ne za inavguracijo – o mrtvih vse najlepše.