Nekega sončnega dne se Rok, prej ves zdolgočasen in tarnajoč »nevemkajbidelal«, domisli, da je imeniten dan za igro Lov za zakladom. Navdušeno prinese list papirja, zelen (vedno mora biti zelen!) flomaster in se spravi k delu. Pridno riše in ustvarja in čez nekaj minut naznani: »Tako, načrt je pripravljen!«

In spravimo se dogodivščinam naproti: Rok, vodja odprave, ter midva z Mihijem, trije lovci na zaklad. Pot je silno zapletena, kot se za pravi zaklad spodobi. Najprej dol mimo hiš, pa gor čez cesto do ograde z ovčkami in kozami, ki nas veselo pozdravljajo in si zaman obetajo posladka – danes ne bo nič, imamo pomembnejše delo. Nato levo navzdol do spodnje vlake in končno v gozd. Po nekaj korakih Rok nenadoma obstane in pomembno oznani: »Tukaj nekje mora biti!« In, kdo bi verjel, povsem v skladu s trenutno gobarsko norijo, se natanko pred nami smehljajo štirje postavni jurčki! Z Mihijem sva povsem navdušena, nabereva naš zaklad in hvaliva vodjo Roka. On pa se nekam grenko prit

Izteka se mi drugi mesec na novem delovnem mestu. Službo kakovostnice v avtomobilski industriji sem zamenjala s kmetovanjem. Stres zaradi reklamacij, presoj ter raznih neskladij in drugih težav je nadomestil stres, ki ga prinaša kmečko življenje: Ali ni ta velika ovčka nekam smrkava? Je to plevel ali roža? Zakaj ena koklja nese nekam mehka jajčka? Se brokoli sadi na dan za list ali dan za plod?... Mnogo je tega! J

Skratka, večino dni preživim daleč od ponorelega sveta, v objemu narave. Dandanes povsem nenavaden občutek, ko imaš naenkrat čas iti po otroke v vrtec, božati ovčke, saditi rože, okopavati vrt, brcati žogo, nabirati divje rožice...

Seveda se pozna tudi na domačiji – vrt smo že povečali in ogradili z novimi lesenim plotom, kot je bil včasih, koza Žuža in njena kompanija se pretegujejo na novem pašniku, putke ponosno nesejo jajčka v novem kurniku, hišo obdaja precej več rož kot lani. In končno se tudi tekaški kilometri veselo kopičijo, na biciklu pa se ne nabira več prah

V decembru sem postajala vse bolj osupla nad dejstvom, da si bom konec januarja nadela četrti križ, ko pa še tretjega nisem v celoti sprejela. Prav tako me je zaskrbelo, da se spodobi tako življenjsko prelomnico bučneje obeležiti, sama pa nikoli nisem rada slavila svojih rojstnih dni. Nato me prešine ideja, da si želim ta dan preteči en lep maraton, saj že od lanskega junija, ko sem se namatrala na GM4O, trpim pomanjkanje.  Sledilo je brskanje po Internetu, pa sta se našla le nek vaški maraton blizu Rima ter eden na Kanarskih otokih. Slednjega mi je ubranil materinski čut, prvega misel na cijazenje čez pol Italije. Po debati s prijatelji na FB pa me je prešinila imenitna zamisel, organiziram si ga sama. Mitja je bil seveda navdušen, mi takoj ponudil podporo, brez težav sva si zamislila 40 kilometrov po naši okolici, jih premerila, Mitja ga je tudi pretekel v enem kosu in naredil detajlni GPS zapis. Ustvarila sem dogodek na FB in nanj povabila svoje tekaške prijatelje. Ti so se nemudoma

Na predvečer Silvestrovega spraviva otročke spat pri noni in jo mahneva pod Krn. Ob devetih zvečer se že čudiva lepemu novemu parkirišču na planini Kuhinja, kjer kaniva prenočiti v našemu kombiju Joškotu. Sploh nisva edina, tudi nemška trojica se spravlja spat v Joškotovemu bratrancu. Še pivce v spokojnem večeru in zlezeva v spalki.

Budilka zvoni ob običajni delovni uri, ob petih. Malo okorna sva, prav hude vročine ni, ampak ko zadiši po kavi, sva v hipu naravnana za akcijo. Tokrat sva se odločila za planinsko varianto, ruzak in gojzarji, prav silno se ne ženeva, ampak mirno zagrizeva v klanec. Čelki osvetljujeta znano stezico, pomaga jima botra luna. Kmalu tlačiva bundi v nahrbtnik, vendarle ni tako mrzlo. Prav kmalu se tudi na vzhodu sluti porajajoč dan.

Tam pod Kožlakom malo popiha, ampak višje je spet mirno. Vse je tiho, samo midva in stezica. Na vsakem od dvaindvajsetih desnih ovinkov po krnski plošči se nama bolj smeji, takrat se namreč pot usmeri proti jugovzhodu, proti najlep

Zgodba, ki ni tekaška, niti plezalna, je pa resnična

Včasih se sprašuješ, pisati ali ne, objaviti ali ne, potem pride trenutek, ko narediš vse hkrati, in zraven se ti še zvali kamen od srca.

Kar dolgo je že od zadnjega »uradnega« teka, še mnogo več od zadnje plezarije, malo manj od zadnjega reševanj, zgodilo pa se je mnogo, mnogo več.

Življenje gre pač svojo pot in tokrat je res zavilo nekam v svojo smer. V zadnjih dveh mesecih se je zgodilo več, kot marsikomu v celem življenju. Včasih se vprašaš Kaj mi je tega treba?, a kmalu ugotoviš, da smo nekateri pač taki, da rabimo neko aktivno dogajanje. In res, selitev na drugi konec naše male državice, nove službe, novi vrtci, novi izzivi, nove želje, nove težave, ……ni konca (na srečo)

Z Vanjo sva enostavno sprejela izziv in se podala na novo, nekoliko drugačno pot. Razlogov zanje je bilo več. Poleg moje »državne« službe, ki se je izkazala kot neprimerna za izzivov in energije polnega človeka, prazna in res lepa koroška kmetija pa še kaj,

Včeraj zjutraj, ravno so se jesenske meglice poslavljale po gozdnih vogalih, sva se z možem po dolgem času sama podala na tek. Od naše domačije po lepem makadamu, po gozdu in mimo sosedov, proti najinemu večnemu cilju, Strojni.

Pomenkujeva se, veliko si imava povedati, ogromno se nam dogaja. Poldrugi mesec je minil odkar smo spakirali preveč krame in se preselili na idilično Oskrdovo kmetijo. Dober mesec je, odkar sva oba začela hoditi v novi službi, fantka v novi vrtec. Ni bilo lahko, veliko sprememb, skrbi, nervoze.

Kar upeha me, ker toliko govorim, na srečo pa se že počutim bolje kot v zadnjih mesecih, bolj sem spočita. Odkar smo se preselili, spimo. Spimo! V zadnjih štirih letih in pol sva oba z Mitjem vsako, prav vsako noč lovila minute spanja, mešalo se nama je od premalo spanja. Sedaj pa fanta čudežno spita. Nor občutek!

Z ravnine zagrizeva v klanec proti Trotovemu križu, dohitiva skupino avstrijskih planincev, delam se spočito, za ovinkom pa lovim sapo, smejiva se.

Pri kri

Lavaredo ultra trail je za nami in, čeprav nisem tekla, sem še vedno polna vtisov.

V petek sva z Mitjem prišla v Auronzo di Cadore že okrog 15. ure, ko so ravno odprli prireditveni prostor in začeli s prevzemom štartnih številk. Prireditveni prostor je bil v dvorani, sicer namenjeni drsanju, sedaj prijazno spremenjeni v tekaški prostor, ki je na enem mestu nudil štart/cilj teka, restavracijo, oder z obvezno kuliso Treh Cin ob sončnem zahodu, nekaj ponudnikov opreme, štant z vinom in še vsem, kar sodi na takšno prireditev. Organizatorji so takoj naredili odličen vtis s svojo prijaznostjo, zelo pozitivno pa so naju presenetili s plačilom štartnine. Februarja sva namreč ob prijavi izvedla tudi plačilo preko spleta (takrat sem bila tudi jaz med prijavljenimi), ampak se je nakazilo sfižilo, banka pa nama je vrnila le 80 od plačanih 100 evrov (štartnina za enega je znašala zgolj 50 evrov!). Že takrat so organizatorji poslali prijazno opravičilo, čeprav niso imeli z zapletom ničesar, ter pred

Nekaj najinih zapisov, ki so bili objavljeni na spletni strani AO Nova Gorica

Pohajanje po Julijcih, 2007

Sumljiva napoved za soboto nas je odvrnila od visokoletečih alpinističnih podvigov, vseeno pa se hribom nismo odrekli in smo jo že v petek mahnili v Lepeno. V sobotno jutro smo zamežikali že zelo rano, ob 6. uri in 15 minut pa zapustili Musolinija v Zadnjici in se podali proti Kriškim podom. Ko smo se mulatjere že dodobra naveličali, smo končno primahali do koče in jo mahnili naprej proti sedlu Sovatne in do Bovškega Gamsovca. Tam smo si vzeli čas za obilno malico in se razgledovali po okoliških očakih. Do Luknje smo se spustili mimo precej številne družine kozorogov, ki so se lenobno pretegovali v dopoldanskem soncu, okoli njih pa so švigali navihani svizci. Čez Plemenice smo občudovali slavno Steno, še posebej veličastno Sfingo. Tako smo se povzpeli na slavni Triglav, kjer smo bili proti vsem pričakovanjem na vrhu popolnoma sami. Po skromnem kosilcu, fotografiranju in telovadenju

Zapis iz julija 2009:

Končno sem postala članica kluba prijateljev GM4O!  K temu me je najbrž spodbudila tudi letošnja odpoved maratona, pa želja po konkretnejšemu treningu, preizkusu fizičnega delovanja, ko navadno spim,... No, gremo po vrsti.

Že sredi tedna sem poklicala Jožkota, ki je s svojim navdušenjem, vzpodbudo in praktičnimi nasveti odbil vse dvome in sva se odločila, da greva. Jožko, hvala!

Z Mitjem sva se že v petek zapeljala na Petrovo brdo in nekaj po deveti zvečer v avtu legla k počitku. Že kar malo smešno je bilo, ko je ob 23:30 zvonila budilka in sva se brez težav oblekla v tekaška oblačila, nadela nahrbtnik in točno opolnoči štartala. V začetku je bila zelo gosta megla, ampak sva verjela napovedim, ki so obetale jasno noč. Res sva se kmalu dvignila nad meglo, vstala je tudi luna in začela se je pravljična noč. Do sedla pod Črno prstjo je šlo lepo, razen mojega padca, ko sem se kar lepo zavalila po tleh in potolkla obe koleni (sem velik talent za spotikanje). K sreči ni

Sem našla zapis iz septembra 2012:

V ŠD Elektro Primorska se vsake toliko podamo na kak tek čez mejo, tako je Mitja v začetku leta izbrskal Baroko maraton sredi češke pustinje v majhnem mestecu Plasy, ki razen starega samostana ne nudi prav dosti več. Razpis za tek je bil idealen: kar nekaj različnih dolžin (420m, 4,2km, 10km, 21km in 42km), trase pa prav idilične – gozdne potke, travniki ob rekah, skozi majhne vasice, čez prostrana polja… In prav nič ravninsko, saj recimo maraton nabere kar 700 metrov navkreber! Minus pa seveda skoraj 700km od Nove Gorice do Plasyja. Ampak, kot je rekel prijatelj Jožko, če hočeš kam prit, se moraš peljat. In smo šli.

Po devetih urah smo se v četrtek zvečer pricijazili do Kralovic, 10km naprej od Plasyja, kjer smo se nastanili – naša družina v kampu, ostalih 6 soborcev v luštnem penzionu sredi mesteca. Že isti dan smo okusili največjo češko znamenitost, ki je poleg tega, da je odlična, še izredno poceni (bo treba narediti zaloge za domov…).

V petek na

Naš leteči cirkus se je v Kaprunu pojavil sredi sončnega četrtka, dan pred štartom. Kar v kamp, postavimo hiško, peš v center po štartno številko, na Salzburgerplatz, kjer bo štart, pojemo sladoled, spijemo pivo. Lep kraj, čudimo se mimoidočim, niso podobni tipičnim prebivalcem ali turistom v alpskih vaseh. Nazaj v kamp, ob plohi si privoščimo dobro večerjo. V petek imamo čas in se odpravimo v sosednjo dolino, dobre pol ure vožnje stran, nato pa z žičnico na 2.300 metrov nad morjem do lepega Belega jezera (Weisssee), malo pohajkujemo, lepi kraji. Z Mitjem tuhtava, ali ne gre ravno tod nekje tek (kasneje ugotoviva, da je to res)? Še štrudelj na Rudolfshutte, pa nazaj v dolino, kjer nas na velikem parkirišču čaka zvesti kombi Joško.

Ko pridemo v kamp, se odpravim na tek, srečam 3 mladeniče, ki označujejo zadnje kilometre traila, sledim oznakam, naredim luštnih 8km. V kampu pa so že ostali soborci – Kristi, Barbi in Miha. Uživam v opazovanju bolj ali manj mirnih priprav na tek, po eni s

Tokrat o teku s klasičnim začetkom in popolnoma drugačnim koncem. Plani so se že dva tedna pred začetkom teka spremenili. Namesto na dopust v Švico in Vanjine udeležbe na Eiger ultra trailu smo končali s tri dnevnim čofotanjem na hrvaški obali. Potem smo se le odpeljali v Kaprun, kjer se je začenjal 1. Ultra trail okoli Grossglocknerja. Seveda se je tiste 3 dni med morjem in hribi dogajalo še marsikaj – oddajanje hiše v najem, pakiranje, vročina, urejanje vseh selitvenih obveznosti (ki jih sploh ni malo), služba, 1 dan sva se klatila po hribih,…

Vse skupaj se še nekako da in start teka je prav prijeten, sploh ob dejstvu, da kljub napovedi ne dežuje. A že po dobrih 20ih kilometrih, po prvi okrepčevalnici, ko je nastopila sicer prijetna noč, so se stvari začele odvijati v drugačno, vendar dokaj logično smer. Telo ni in ni hotelo delati kot navadno na takih tekih in za to sploh ni bila kriva »običajna« kriza. Enostavno je moje trupelce dalo jasno vedeti, da je tokrat vsega preveč, da rab

Kot je že Mitja napisal, sem se jaz v soboto podala na Gorski maraton štirih občin. Ni bilo prvič, tale krogec sem opravila že večkrat, enkrat sva z Mitjem zaokrožila celo dvakrat v enem dnevu, nazadnje pa leta 2010, ko sta bila štart in cilj še na Petrovem brdu. Trenutno imamo doma precej stvari na urniku, od selitve, iskanja služb, do običajnega družinskega življenja, kamor skušamo stisniti čimveč tekaških kilometrov, zato se s svojim tekom nisem prav dosti ukvarjala. Po eni strani je to dobro, po drugi pa…

Po tem, ko se ultraši podajo na Pušeljc, imam dve uri ljubega miru, da se pripravim na svoj štart. Leteči štart je zelo fajn pogruntavščina, nobene gneče, tak miren in lep začetek teka. Ko se pot obrne navzgor, pa kmalu vidim, da ni moj dan. Ne gre. Ne vem, kaj točno mi manjka, ampak gre počasi. Vsaka stvar je za nekaj dobra, tako imam več časa za kramljanje s sotekači, prav luštno se imamo. Verjamem, da se bom bolje počutila, ko se bomo začeli spuščati s Črne prsti, pa ni tako.

Po tem, ko je Vanja odtekla vipavskih 107 km in sem  jaz istočasno skoraj pustil dušo na 50 km, otroka pa sta brez težav preživela noč brez staršev, je bilo jasno, da sem jaz na vrsti za naslednjo stotko, Vanja pa za kaj krajšega. In GM4O je bil idealna rešitev: Jaz na 100 km, Vanja na 42 km, otroka pa za 2 noči k noni in nonotu – to pa se bere že skoraj kot neka znanstvena fantastika – po štirih letih bova lahko istočasno tekla , pred in po teku pa tudi v miru spala,…. Se kaj takega sploh še da?  In je šlo J

Če me je v Vipavi ubijala vročina, se je v Baški grapi obetalo idealno vreme. Že v petek zvečer sva prišla v Podbrdo in v miru prespala v kombiju. Zjutraj dvignem številko, v nahrbtnik dam še dodaten čip, ki bo sproti kazal moj položaj in takoj je ura 6 – start. V jutranjem hladu se umirjeno dvigamo proti Črni prsti, ljudje počasi prihajajo na okrepčevalnice, ki bodo namenjene maratoncem in po dveh urah se pot obrne nazaj v dolino, proti Hudajužni. Čuti se, da je pred nami še do

Spet en lep vikend v Istri in spet en lep tek je za mano. Tokrat je kalkuliranje z Vanjo prineslo odločitev, da bom v Istri tekel jaz, Vanja pa bo kilometre nabirala v Vipavi. Ker sem se tokrat odpravil na »samo« 110 km dolg tek, se mi je vse skupaj zdelo precej enostavno, brez kakega cmoka v grlu pred startom, hkrati sem pa kar malo razočarano gledal tekače, ki so se odpravljali na najdaljšo, skoraj 170 km dolgo traso. Start ob 11. uri zvečer, napoved dež, dež, dež,….dejansko pa prav prijetna noč na Učki in njeni okolici, edina ovira je gosta megla, zaradi katere, kljub odlično označeni progi, nekajkrat zalutam.

Odločim se, da bom ponoči užival v počasnem tempu, dan bo pa že prinesel svoje. In res pridem v Buzet, ki je nekje na polovici, prav dobre volje. Privoščim si daljši počitek, preoblačenje, hranjenje,…. In začnem z drugim, lažjim delom poti. Res je prav luštno, ko začneš prehitevati druge tekače in vidiš, da se tudi drugi »martrajo«, trpijo, eni imajo krizo, drugi žulje,…vsak

To je zgodba o zarečenem kruhu. Ravno te dni sta namreč minili natanko dve leti, odkar sem odtekla svojo prvo in tudi zadnjo stotko (100 e Lode). Vsaj tako sem bila povsem prepričana, maratoni so zadosti in podobne marnje. Par dni po tisti stotki sem še zanosila in počivala skoraj celo nosečnost. Po porodu sem počakala predpisanih 6 tednov (no, ja, malo sem golfala) in počasi spet stekla. In hkrati s pretečenimi kilometri so se oglasile znane želje, srčna hrepenenja, sršeni v riti, mravljinci v tačkah, oziroma tisti pač, ki je kriv, da se oziram v tekaške daljave. Že 4 mesece po porodu sem odtekla polovičko v Plitvicah, dva meseca kasneje pa še gorski maraton okrog 3 Cin. In, evo, ambicije so zrasle in v hipu sem bila prijavljena na dve stotki v tem letu, obe v tujini. Potem so začeli kapljati razpisi za ultre pri nas, tako da sva z Mitjem nekaj čarala in menjala prijave, imena, kombinirala… Skratka, hotela sem biti tudi na štartu 100 UTVV (žal se za Pušeljc nobeno kombiniranje ni izšl

Pozimi sva z Vanjo imela obdobje navdiha in hitro poskrbela, da bo leto 2015 tekaško dobro zapolnjeno. Prijave so kar letele in da si slučajno nebi premislila sva se takoj »vrgla v stroške« in startnine.  Za začetek sem bil na vrsti jaz z Ultrabericusom, ki ga je Vanja že pretekla. 65km in nekaj več kot 2000m vzponov ni ravno nek tekaški presežek, klanci so kratki (jih je pa mnogo), razgledi ne segajo v neke višave, saj se vse dogaja v okolici italijanske Vicenze,  je pa zaradi italijanske dobre organizacije in prijaznosti vreden udeležbe. Da so »sosedje« mnogo bolj »Ultraško« razviti kot mi kaže dejstvo, da se je bilo kar 1000 startnih številk že nekaj mesecev pred startom razprodanih.

Start teka je v centru Vicenze ob prijetni 10. Uri in asfalt se prav kmalu umakne lepim gozdnim stezicam. Proga je označena, zato ni dvomov kam in kako je treba it. Na sicer številnih prečkanjih cest ni dvoma, da imamo tekači prednost , za kar skrbi ogromno prostovoljcev, 4 okrepčevalnice na trasi so

Vanja:

V lanskem letu sva si oba z Mitjem želela odteči še kak (daljši) tek in Goricatlon je pomenil logistično najenostavnejšo izbiro. Zraven pa je seveda še zelo lep občutek, da nekomu pomagaš. Tek je namreč dobrodelne narave, zbrana sredstva so letos  namenili Varstveno delovnemu centru Nova Gorica. Tek traja 12 ur, teče se v slab kilometer dolgem krogu. Tečejo ekipe, ki jih sestavlja do 12 članov, letos se je nabralo kar 33 ekip! Z Mitjem sva se prijavila kot svoja ekipa, vsak za polovico časa, najin sponzor pa je bil Elektro Primorska.

Štartali smo ob osmih, v pravem zimskem jutru, ko je veter s Trnovskega gozda prinašal vabljiv vonj po snegu. Kmalu je dodal še sneg in prav luštno je snežilo. Prvo uro in pol sva krožili skupaj s Sonjo, ki je tekla kar vseh 12 ur, s katero sva si imeli ogromno za povedati. Sonja je taka zlata oseba, ki te prav napolni s pozitivno energijo. Nato nas je prišel pozdravit Mitja, rečeva par besed in šibam dalje. Od tu naprej tečem bolj ali manj sama, ka

Mitja se je po trenutnem vzgibu pred kakim mesecem prijavil na znani polmaraton v Palmanovi. In spet smo imeli kupe možnosti, kako bi stvar izpeljali. Ker pa se je obetalo slabo vreme, je še v soboto zvečer obveljala varianta, da gre Mitja v Palmanovo sam, mi pa bomo doma preganjali deževno nedeljo. 

V nedeljo zjutraj pa najbolj kristalno jutro v zadnjem mesecu. Preučimo še radarsko sliko padavin, hitro spremenimo načrte in spakiramo vse (razen psa). Vso pot se čudimo bleščečemu sončku, kot lansko leto naredimo napako in obtičimo v gneči na izhodu z avtoceste, parkiramo 200 metrov od štarta, poberemo številko za Mitja, preučujemo ponudbo opreme (kot ponavadi super čeveljci za 60, 70 evrov) in čakamo na štart. Kakih 8 minut pred štartom pa se glede na toplo sonce in zaspanega Mihca, ki najraje spi v vozičku med tekom, pa še na Mitjeve povsem neambiciozne cilje, v hipu odločimo, da gre na pot tudi Miha. Hitro ga nahranimo in že je start!

Z Rokom sva uživala na sončku z jagodnim sladoledo

Vsaj enkrat letno se spodobi, da pretečem razgibanih 100 milj po kar se le da lepih hribih. No, letošnje leto se je začelo »nekoliko drugače« in prav tako nadaljevalo. Začetek leta nam je namreč prinesel novega člana in s tem povezano prilagajanje. In Miha še kar kroji usodo našega (ne)spanja, kar prav pošteno vpliva na našo voljo do teka in vseh ostalih aktivnosti. Prav tako je poškodba pete moja zvesta spremljevalka in me spodbuja k samogovorom med tekom. In na tak način smo doma nekako prikrevsali do meseca septembra, ko se sezona raznih ultra, mega, pa ne vem kakšnih dolgih in lepih gorskih tekov končuje, v meni pa je vse bolj rasla želja po dolgem »odklopu« od vsakdanjega življenja in dolgočasnih sodobno-življenjskih ceremonij. 100 milj istre, UTMB, Irontrail,… vse se je že končalo in vedno težje sem se upiral izzivu, ki se je obetal skoraj pred domačim pragom – Magredi mountain trail. 158km teka, 7700m vzpona, dokaj poceni  startnina, tek brez velikega pompa.

Za razliko od moj