V šole, vrtce in bolnišnice moramo pripeljati še več domače lokalno pridelane hrane
V Državnem svetu RS je, 17. 3. 2017, potekal posvet Od vil do vilic: krajšanje poti do lokalno pridelane hrane, našega zdravja in trajnostne oskrbe, ki ga je organiziral evropski poslanec dr. Igor Šoltes skupaj z Varuhom odnosov v verigi preskrbe s hrano dr. Jožetom Podgorškom in Visoko šolo za upravljanje podeželja GRM Novo mesto. Namen posveta je bil predstaviti prednosti kratkih pridelovalnih verig med pridelovalci in končnimi potrošniki ter odgovoriti na vprašanja, ali je lokalno pridelana hrana boljše kvalitete od globalne ponudbe, kako povečati delež slovenske hrane v javnih prehranskih obratih, katere so najpogostejše nepravilnosti pri oskrbi slovenskih javnih prehranskih obratov, kako izvajati učinkovit nadzor na poreklom in sledljivostjo prehrane in katere priložnosti za zmanjšanje potrate hrane bi veljalo bolje izkoristiti.

Govorci v prvem delu posveta so bili enotni, da je lokalno pridelana hrana bolj kakovostna, varna in zdrava ter omogoča ohranjanje domačih delovnih mest. Njena pridelava prispeva k dvigu lokalne samooskrbe, poseljenosti podeželja in ohranjanju krajine. Pridelava in predelava hrane v Sloveniji zaposluje preko 90.000 ljudi. Javni prehranski obrati pri tem predstavljajo pomemben segment potrošnikov. Poudarili so, da šole in vrtci porabijo za okoli 140 milijonov evrov hrane letno, bolnišnice za okoli 220 milijonov, če k tem dodamo še druge porabnike, je skupna vrednost okrog 0,5 milijarde evrov letno.

Predsednik Državnega sveta Mitja Bervar je v pozdravnem nagovoru dejal, da gre za zelo pomembno multidisciplirano tematiko, ki narekuje ključne usmeritve za trajnostno naravnano gospodarjenje. Poudaril je pomen lokalne samooskrbe, ohranjanje podeželske krajine. Vse to so razlogi, da država na vseh ravneh podpre lokalno pridelano hrano.

Minister za kmetijstvo mag. Dejan Židan je v uvodnem nagovoru izpostavil, da obstaja velika verjetnost, da bo Skupščina Združenih narodov še letos formalno razglasila 20. maj za Svetovni dan čebel. Od čebel kot od ključnih opraševalcev je odvisna vsaka tretja žlica hrane.

Je lahko slovenska proizvodnja hrane tudi zmagovalec, se je vprašal minister? Podatki od leta 2010 kažejo, da se je tedaj začela spreminjati miselnost znotraj državnih organov, politike in nato tudi širše javnosti glede pomena lokalne oskrbe. Proizvodnja hrane je gospodarska panoga, a ima dodatne funkcije. Najbolj pomembno je, da ima razvit trg povpraševanja. Trije trgi so ključni, je dejal: prvi je izvozni trg, pomemben zaradi razpršene prodaje. Izvoz slovenske hrane se je v obdobju od 2010-2015 povečal za 35 %. Več kot četrtino vse hrane, ki jo pridelamo, izvozimo in to po relativno dobrih cenah, kot je to primer vinarstva, kjer se je povprečna izvozna cena podvojila. Drugi trg je zavedanje slovenskega potrošnika, ki se je od 2010, ko je le tretjina državljanov iskala lokalno, dvignila v petih letih na 2/3 kupcev, ki želijo lokalno hrano. Akcije Izbrana kakovost Slovenije in podobne, so s strani države financirane v višini okrog 1 mio evrov, v Nemčiji pa na primer kar 250 mio evrov. Odnos med lokalnim kupcem in lokalno hrano mora biti čvrst in v ozaveščanje je treba investirati mnogo več, je prepričan minister. Tretji trg pa je trg javnega naročanja v javnih zavodih. Naročanje v javnih zavodih je včasih potekalo le po principu cene, zato se je zakonodaja večkrat spreminjala, v tem trenutku je naša zakonodaja že bolj pozitivno diskriminatorna, kot je bila in omogoča naročanje v kratkih verigah ter kakovostnejšo prehrano za najbolj ranljive skupine.

Evropski poslanec dr. Igor Šoltes je poudaril, da moramo povečati delež lokalno pridelane hrane na naših krožnikih. »Pridelava lokalne hrane ima multiplikativne učinke za številne področja. Prispeva k varovanju okolja, ohranjanju delovnih mest, dvig samooskrbe za 1 % v Sloveniji ustvari celo do 1000 novih delovnih mest. Ne pozabimo tudi na turizem, kjer se Slovenija vse bolj uveljavlja kot prvovrstna turistična destinacija. S krajšanjem prehranskih verig prispevamo tudi k boljšemu zdravju, večji kakovosti življenja in vzdržnosti zdravstvenih sistemov,« je povedal.

V nadaljevanju je dr. Šoltes predstavil pobudo za izvzetje živil iz sistema javnih naročil: »Vse te učinke bomo lahko spravili v realnost le, če bomo prehrano za bolnišnice, šole in vrtce izvzeli iz sistema javnih naročil. Sistem javnih naročil ni namenjen samo konkurenčnosti, ampak lahko s tem varujemo tudi socialni vidik, okolje, vplivamo na demografsko sliko, krepimo tudi javno zdravstveno sliko našega prebivalstva. Če postavimo na tehtnico konkurenčnost in zdravje, enostavno moramo dati prednost zdravju. Če so lahko na primer nepremičnine izvzete iz sistema javnih naročil, mislim, da moramo izvzeti tudi zdravje. Če smo v Sloveniji vpisali pravico do vode v ustavo, je lahko tudi to model za celo Evropo.«

Varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano dr. Jože Podgoršek je uvodoma izpostavil posebnosti slovenskega kmetijstva, kjer je povprečna velikost kmetijskega gospodarstva le 6,8 ha kmetijskih površin, parcele so razdrobljene in pogoji kmetovanja pogosto oteženi. Češka denimo ima povprečno velikost kmetije 106 ha. Slovenija ne bo nikdar povsem konkurenčna nizkocenovnim pridelovalcem po svetu, a ko načrtujemo sistemska izhodišča, se tega moramo zavedati. Pomen kratkih oskrbovalnih verig s hrano z vidika razvoja družbe zajema predvsem ohranjanje delovnih mest (pridelava, predelava, logistika, trženje hrane v Sloveniji zaposluje kar 90.700 ljudi) in odpiranje novih kakovostnih delovnih mest (dvig samooskrbe za 1 % v Sloveniji spodbudi 800 do 1000 novih delovnih mest). Tradicionalni slovenski postopki pridelave in predelave so lahko velika prednost, saj so nemalokrat pridelki in izdelki zato bistveno bolj kakovostni. Raziskava dr. Aleša Kuharja iz Biotehniške fakultete je pokazala, da je delež potrošnje hrane domačega izvora leta 2010 znašal 44%, leta 2013 pa 40 %. Imamo najmanjšo rabo antibiotikov na populacijo v prireji mesa. Nepoštenih praks v agroživilski verigi bo manj, ko bomo imeli poštena izhodišča pri trgovanju. Sistem javnega naročanja se vendarle mora še nekoliko prilagoditi, da bo še več hrane slovenskega porekla v slovenskih javnih zavodih.

Irena Simčič iz Zavoda RS za šolstvo je povedala, da se v slovenskih vzgojno izobraževalnih ustanovah dnevno pripravi več kot 680.000 obrokov. »Podpiram idejo izvzetja živil iz javnega naročanja in želim si, da bi se po 20 letih udejanjila. Se pa mora pri tem vzgojno-izobraževalnim ustanovam ponuditi tudi ustrezno strokovno podporo, učitelji namreč niso strokovnjaki za javna naročila. Ne smemo pozabiti tudi na vzgojno -izobraževalni vidik. Nič ne bomo dosegli, če ne bomo otrok in potrošnikov naučili prehranskih navad in da segajo po temu,« je opozorila.

Član Evropskega računskega sodišča (ERS) Samo Jereb je začel z uvodnim sloganom Od trate do potrate. Kar tretjina hrane v EU gre namreč po tej poti, je dejal, kar predstavlja pol kilograma zavržene hrane na osebo na dan. Opozoril je na priložnosti, kje so področja, kjer se količine zavržene hrane lahko zmanjšajo. To so Sklad za evropsko pomoč najbolj ogroženim, ki obstaja od leta 2014. Sklad omogoča možnost brezplačnega razdeljevanja hrane iz intervencijskih zalog najbolj ogroženim v okviru Sklada za evropsko pomoč najbolj ogroženim. V praksi pa je samo ena od 28 držav članic (Finska) to zajela v svoj operativni program za ta sklad. Posebno pozornost je namenil označevanju datuma uporabe na živilih, saj je v primeru oznake Uporabno najmanj do skladno z evropskimi pravili mogoče te izdelke uporabljati še po tem datumu, kar pa predpisi nekaterih držav članic onemogočajo. Izrazil je zadovoljstvo, da je Vlada RS z zadnjimi predlogi sprememb zakonodaje razjasnila vprašanja darovanja hrane in obračuna DDV-ja na podarjeno hrano. ERS pa je Evropski komisiji in državam članicam priporočilo, naj se dogovorijo o skupni strategiji boja proti potrati hrane, Komisija pa naj razvije Akcijski načrt za vsa področja politik ter opredeli definicijo potrate hrane in metodologijo za merjenje učinkov strategije.

Maja Koković z Ministrstva za javno upravo je izpostavila, da smo v letu 2012, ko je bil v Sloveniji zadnjič spremenjen zakon o javnem naročanju, uvedli možnost uresničevanja kratkih verig: »Slovenija je edina država v EU, ki trenutno izkorišča izjemo, ki jo daje evropska zakonodaja, da določene sklope blaga in storitev izključi iz javnega naročanja. Ker smo prepoznali to možnost, smo uvedli izjemo 20 % izvzetja živil iz javnega naročanja s ciljem skrajšanja dobavnih verig.« Opozorila je še: »Številke trenutno niso slabe, sploh v primerjavi z drugimi EU državami, je pa še prostor za izboljšanje. Pretežni del javnih naročil žal še vedno temelji zgolj na ceni, tudi v okviru meril bi lahko dali prednost tudi kakovostnejši lokalni hrani, saj nam to zakonodaja omogoča, a tega žal v praksi ni dovolj.«

Drugi del posveta je bil posvečen javnozdravstvenim vidikom lokalno pridelane hrane, pomenu nadzora nad celotno agroživilsko verigo, pomenu priprave kuharskih jedilnikov in receptov v šolah in vrtcih ter pogledu mladih na prihodnosti slovenske prehranske verige.

Dr. Mojca Gobec generalna direktorica Direktorata za javno zdravje z Ministrstva za zdravje je uvodoma izpostavila, da se problem nezdrave prehrane odraža v problemu kroničnih nenalezljivih bolezni in metabolnih motenj. Stroški zdravljenja teh bolezni so vedno višji. Delež prekomerno prehranjenih je večji v skupini moških in skupini v slabšem socialno-ekonomskem okolju. Delež otrok s preveliko težo je še vedno visok, a se z ustreznimi ukrepi, kot so tudi akcije Tradicionalni slovenski zajtrk, znižuje. Celovit nacionalni program o prehrani in telesni dejavnosti 2015-20125 je bil sprejet in zajema mnoge segmente, od predšolske vzgoje naprej, ima pa deset prednostnih področij delovanja, kjer je lokalna hrana na prvem mestu, je zaključila.

Dr. Mojca Gabrijelčič Blenkuš z Nacionalnega inštituta za javno zdravje je predstavila javnozdravstveni pogled na javna naročila in pri tem dejala, da debelost predstavlja 7 % deleža BDP za zdravstvo v državah EU. Povezana je z 80 % manjšo zaposljivostjo in prispeva k 50 % večji bolniški odsotnosti. Javna sredstva za hrano v javnih institucijah v EU znašajo 82 milijard evrov. Centri moči v agroživilski verigi so maloštevilni (okrog 110 korporacij) in ti odločajo o usodi svetovne verige prehrane. Intenzivna pridelava hrane vpliva tudi na hranilno vrednost, je nadaljevala. Pomembna je tudi biodiverziteta, na katero se včasih pozablja. Socialno-kulturni vidik tradicionalne pridelave je danes razumljen kot prednost in mu slovenski potrošniki dajejo podporo, je zaključila.

Andreja Bizjak z Uprave RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin je spregovorila o rezultatih nadzora inšpekcije na področju distribucije živil iz leta 2016. »Glavni cilj živilske zakonodaje je varovanje zdravja ljudi in interesa potrošnikov. To pa v praksi pomeni, da se uveljavijo postopki za zmanjšanje, odpravo ali preprečitev tveganj za zdravje ljudi,« je dejala. Nadzor nad celotno agroživilsko verigo je nujen in je v predpisih dobro uveden. V letu 2016 je bilo na vsebnost ostankov pesticidov preiskanih 725 vzorcev živil, od tega 334 vzorcev zelenjave, 215 vzorcev sadja, 68 vzorcev žit in izdelkov iz žit, 53 vzorcev predelanih živil in 55 vzorcev živil živalskega izvora. Od tega pa je bilo 0.3 % vzorcev neskladnih, povprečje v EU pa je 1,5 %. Ugotovitve v Sloveniji zajemajo še zavajanje glede porekla sadja in zelenjave, uporabo cenejše sestavine namesto dražje (skuše v oljčnem olju), zavajanje glede sestavine bučnega olja in podobno, je zaključila.

Upokojena kuharica in strokovnjakinja za zdravo prehrano Emilija Pavlič je poudarila pomen doma skuhanih obrokov: »Jaz sem kuharica in nisem pogrejevalka hrane. Ljudje ne znajo več kuhati iz živil. Zdrava prehrana je sveže skuhana hrana iz svežih ali posušenih živil brez industrijskih dodatkov. To je hrana! Če smo to pred 30 leti znali narediti, lahko tudi danes. Živila, ki jih kmet pridela, so živila z dušo. Mlado generacijo je treba vzgojiti tako, da bodo znali ceniti ta trud kmeta.« Opozorila je tudi na to, da je treba pri načrtovanju javnih naročil izhajati iz priprave jedilnikom in receptov, saj vse izhaja iz tega.

Rok Damijan iz Zveze slovenske podeželske mladine je povedal, da se morajo že mladi kmetje zavedati pomena lokalne hrane. Mladi kmetje so tisti, ki bodo prevzeli kmetije in pomembno je, da si dobro zastavijo svoje cilje, je dodal. »Samo če bomo vzgajali že otroke, jih bomo lahko vzgojili tako, da bodo odgovorni državljani in da se bodo zavedali, kaj pomeni zdrava lokalna hrana. Pomembna je pot od mladega kmeta do skrbnega gospodarja, kar smo poudarili tudi v Akcijskem načrtu dela z mladimi kmeti. Za kmetijske površine moramo skrbeti, da jih bomo lahko še naprej uporabljali in hranili svet,« je zaključil.

Poziv se je zaključil s pozivom k uveljavitvi kratkih oskrbovalnih prehranskih verig v praksi, vključno s povečanjem deleža lokalno pridelane hrane v javnih zavodih. S tem bomo omogočili najbolj ranljivim skupinam, to so otroci in mladostniki, bolniki in starejši, da uživajo kakovostno, varno in lokalno pridelano prehrano.


Povezava do objave na spletni strani Evropskega poslanca dr. Igorja Šoltesa se nahaja tukaj: http://www.igorsoltes.eu/si/dogodki/305/

Posamezne predstavitve govorcev pa v prilogah.