V Parizu se je zgodil hud zločin, ko so teroristi ubili več kot 100 ljudi in mnoge ranili. Odgovornost za napad je prevzela Islamska država (IS), ki ji je zaradi tega francoski predsednik Hollande napovedal vojno.

Žalostno je, da je Hollande napovedal vojno IS namesto, da bi se uzrl vase in se vprašal, seveda kot predsednik države, zakaj se je zgodil napad na Paris. Kje je tu delež Francije? Kajti krivda ni enostranska! Če bi mu bilo kaj do lastnega prebivalstva, če mu že ni kaj dosti do prebivalcev IS, bi si verjetno vzel k srcu besede IS, da bodo napadeni vsi tisti, ki vodijo proti njej križarske pohode. In da to pomeni nove žrtve v Franciji, če bo Francija nadaljevala z napadi na IS, saj so Francozi za IS križarji.

Islamsko državo je treba uničiti, je dejal francoski veleposlanik v Sloveniji. Ali ni to napoved novih žrtev na obeh straneh, kajti IS se bo glede na napoved maščeval. Ker francoska politika ve, da se bo IS maščeval in pobijal ljudi, se pojavi vprašanje ali ta politika ne pristaja na smrt lastnih državljanov. Ali drugače: jih žrtvuje za interese nasilnih lobijev, ki obvladujejo Francijo. Če bi se francoski politiki res šlo za lastne državljane, bi prenehali z napadi na IS. Ker pa so ljudje v Franciji, in seveda tudi drugje, za politiko v glavnem »kanon futer«, bo pač nadaljevala z napadi. In tekla bo kri, ne samo na ozemlju IS, temveč tudi drugje. Žrtve v Franciji tako ne bodo imeli na vesti samo islamski, temveč tudi francoski skrajneži – torej tisti, ki Francijo vodijo v vojno. Kajti vojna je skrajnost in seveda tudi satanizem.

Ameriški predsednik Obama je dejal, da je IS posledica ameriške invazije na Irak. Če torej ne bi bilo te invazije, zaradi tega tudi ne bi bilo IS in posledično tudi ne žrtev v Parizu. Torej ima ZDA na svoji vesti tudi žrtve v Parizu. Tisti, ki so tako ali drugače sodelovali pri ustvarjanju IS nosijo svoj delež krivde pri pariških žrtvah. Namesto da bi Francija »začela kaditi pipo miru«, še naprej uničuje po svetu. Kaj lahko torej Francozi pričakujejo? Nasilje, kri ali kaj drugega? Zato bi bilo bolje, da bi Francozi sprva uperili prst v svoje voditelje in ne v IS, kajti njihovi »sovražniki« so njihovi voditelji. Ti jih vpletajo v vojne, torej v ubijanje in uničevanje, in nato v povračilne ukrepe prizadetih. Politiki govorijo o miru, delajo pa za vojno, trdijo, da varujejo svoje državljane, v resnici pa jih žrtvujejo za svoje cilje.

Še v nekoga je treba uperiti prst: v papeža. Cerkev je namreč podprla vojaški napad na IS in zato nosi velik del krivde za žrtve v Parizu. Čeprav papež že stoletja grmi s prižnice Ne ubijaj, je v srednjem veku pošiljal križarske vojske nad muslimane, kar dela tudi zdaj, vendar bolj prefinjeno. In ker se nobena energija ne izgubi, tako tudi ne tista negativna, povzročena s križarskimi in drugimi vojnami, pri čemer seveda ni spregledati niti brutalnega stoletnega kolonialnega in današnjega izkoriščanja, poniževanja in uničevanja islamskega sveta s strani »krščanskega« zahoda, žanje zdaj zahod svojo setev. Ta je že in še bo krvava.

Hollande izvira iz katoliške družine, Obama je kot predsednik prisegel na bibliji, mnogi politiki hodijo v cerkev. V bibliji piše: Ljubi svojega sovražnika in kdor prime za meč, bo z mečem pokončan ter kar ne želiš, da drugi storijo tebi, ne stori ti njim. Namesto, da bi sledili besedam pacifista Jezusa, so se politiki obrnili proč od njega in s svojimi vojnami podpirajo boga podzemlja, torej boga ubijanja in uničevanja. Namesto, da bi se lotili izdiranja bruna iz lastnega očesa, hočejo izdreti iver iz očesa svojega brata. Kri pa teče dalje.

Papež Ratzinger je leta 2006 javno označil islam za zlo in zlo je treba po katoliškem nauku odstraniti – tudi z vojno. Papež je očitno še enkrat pokazal pot »krščanskemu« zahodu. Po njej hodijo katoliki, protestanti … in politiki žrtvujoč celo lastne državljane. Seveda pa ta pot s tistimi, ki sledijo Kristusu, torej kristjani, nima nobene zveze.