Papež Frančišek je med obiskom na Poljskem julija 2016 obiskal tudi koncentracijsko taborišče Auschwitz, kjer je nacistična Nemčija med drugo svetovno vojno umorila več kot milijon ljudi, od tega veliko večino judov. Papež je v častno knjigo taborišča zapisal: »Gospod, usmili se svojega ljudstva; Gospod, odpusti tolikšno krutost.«[1] Taborišče sta obiskala tudi Frančiškova predhodnika, papež Janez Pavel II. leta 1979 in papež Benedikt XVI. leta 2006. Papež Janez Pavel II. je dejal: »Auschwitz skupaj z drugimi koncentracijskimi taborišči ostaja grozljiv simbol totalitarizma. Naša dolžnost je ob 50-letnici romati na te kraje, v mislih in srcih. Kot sem dejal na maši 1979. v Brzezinki blizu Auschwitza – poklekam pri Golgoti modernega sveta.« Papež Benedikt XVI. pa je po molitvi povedal: »Na kraju, kot je ta, ostaneš brez besed. Ostane le strašljiva tišina, ki je iskreni jok bogu. Zakaj si ostal tiho, bog? Kako si lahko to dopustil?«[2] Nacistična Nemčija pa ni pobijala judov samo v Auschwitzu, temveč tudi v drugih koncentracijskih taboriščih. Skupno so jih pobili okoli 6 milijonov. Od kod takšno sovraštvo nacistične Nemčije do judov?

Cerkev ves čas bolj ali manj zavzeto preganja jude, na tretjem lateranskem koncilu (1179) celo preklela oziroma izobčila kristjane, ki si drznejo živeti z judi. Nekaj cerkvenih izjav v zvezi z judi:

- Judi morajo na svojih oblačilih nositi razpoznavni znak.
- Judi morajo nositi posebno obleko, da bi bil nezmernosti te tako gnusne mešanice mesa v prihodnje onemogočen vsak izgovor za zmoto (4. lateranski koncil, 1215).
- Judi smejo stanovati samo še v judovski četrti (Breslavska sinoda, 1267).
- Judovske terjatve proti krščanskim dolžnikom bodo zasežene (Nürnberg, 14. stoletje).
- Cerkev tudi v tem ne zagreši krivice, ko lahko razpolaga z njihovo posestjo, ker so judi cerkveni sužnji (Tomaž Akvinski, Summa theologiae).
- Judi so suženjske narave, blazneži, hudičevi služabniki, morilci, njihovi voditelji so zločinci, njihovi sodniki podleži, »so devetindevetdesetkrat tako slabi kot nejudi« (Cerkveni učitelj Ephraim).
- Stroga dolžnost vesti vsakega kristjana je zatirati izrojeno judovstvo (Škof Göllner iz Linza, 20. stoletje).[3]

Prve žrtve prve križarske vojne so bili judi v Porenju, ki so jih na tisoče pobili sfanatizirani »romarji«. Nahujskal jih je neki menih. Leta 1298 je bilo pri tako imenovanem »govedina-pogromu« v Frankenu ubitih od 4.000 do 5.000 judov: 700 v Nürnbergu, 841 v Würzburgu ... V letih 1348-1350 je bilo v celotnem nemško govorečem prostoru popolnoma izbrisanih okoli 300 judovskih skupnosti. Judom so pripisovali krivdo za kugo ali druge dogodke. Tla so pripravila dolgoletna obrekovanja in pravna diskriminacija judov na pobudo cerkve (na primer nošenje »judovskega znaka« na oblačilu). V križarskih vojnah naj bi bilo ubitih več kot 3 milijone Judov. V srednjem veku so jih pregnali iz Španije (po 1492) in Anglije (samo iz Španije je bilo izgnanih skoraj 200.000 Judov). Na prehodu v 20. stol. so se dogajali pogromi, sledil je holokavst, sistematični genocid nad judi, ki ga je izvajala nacistična Nemčija med drugo svetovno vojno.[4] Glavni cilj holokavsta je bilo iztrebljenje evropskih Judov, kar so nacisti imenovali »dokončna rešitev«.

Nemčija je že zelo dolgo pod vplivom cerkve, v zadnjem času katoliške in protestantske, še prej do reformacije pa enotne. Obe biblijski cerkvi sta proti judom. Zato je to cerkveno sovraštvo do judov postalo del »nemške družbene zavesti« in je bilo podlaga za holokavst. Julius Streicher se je na nurberških procesih v opravičilo holokavstva izrecno skliceval na hujskaške govore Martina Luthra proti judom. Iz te do judov sovražne nemške cerkvene ideologije so zrastla tudi koncentracijska taborišča, kot Hitlerjevo sredstvo za »dokončno rešitev« judovskega vprašanja. To potrjuje tudi Hitlerjeva izjava: »Tako sem danes prepričan, da ravnam v smislu vsemogočnega Stvarnika: s tem, ko se obranim judov, se bojujem za Gospodovo delo,« je izjavil Adolf Hitler. »Svojo dolžnost opravljam s čisto vestjo in z vernim srcem,« je dejal Adolf Eichmann (1906-1962), SS-Obersturmbannfuehrer, ki je v teku »dokončne rešitve« organiziral transport judov v uničevalna taborišča. In še ena Hitlerjeva, izjava: »Delam samo to, kar že tisoč petsto let dela cerkev, vsekakor temeljiteje.«[5] V zvezi s Hitlerjem je zanimivo to, da je bil katolik, na oblast je prišel s pomočjo cerkve, po smrti pa ni bil izobčen iz cerkve, čeprav je pobil več milijonov ljudi, med njimi zelo veliko judov. Očitno je bil cerkveno orodje za cerkveno »dokončno rešitev« judovskega vprašanja. Auschwitz, Buchenwald, Dachau, Mauthausen, Majdanek in druga koncentracijska taborišča so torej bolj ali manj proizvod cerkvene biblijske ideologije in so zato na vesti katoliške in protestantske pa mogoče še katere druge biblijske cerkve.

Kot uvodoma navedeno, so koncentracijsko taborišče Auschwitz obiskali zadnji trije papeži. Dobro je ugotovil papež Frančišek, ko je prosil svojega boga, naj se usmili svojega ljudstva, kajti zločine so izvajali večinoma katoliki, protestanti in drugi pripadniki biblijskih cerkva – ti so bili namreč na strani zločincev. Ne moti se papež Janez Pavel II., ko je dejal, da je »Auschwitz skupaj z drugimi koncentracijskimi taborišči ostaja grozljiv simbol totalitarizma«. Seveda je ta totalitarizem cerkveni totalitarizem, saj je proizvod cerkvene ideologije, večinsko pa so ga izvajali člani katoliške in protestantske cerkve. Izvajala ga je torej v bistvu cerkev, saj so cerkveni laiki tudi cerkev, čeprav navzven to ni bilo vidno, ker je holokavst uradno izvajala nemška država. Takratni papež Pij XII., ki je vedel za holokavst, je molčal, s čimer je vsaj posredno dal vedeti nacistom, da je zadeva OK. »Zakaj si ostal tiho, bog? Kako si lahko to dopustil?,« se je spraševal papež Benedikt XVI. Dokončna rešitev judovskega vprašanja je želja oz. ukaz cerkvenega boga, ki mu cerkev sledi. Seveda pa ta bog ni Bog Stvarnik, temveč bog vojne, nasilja, bog podzemlja, drugače rečeno: satan. Bog Stvarnik pa je Bog, ki je ljudem dal svobodno voljo in se v to voljo ne vmešava. Seveda pa tisti, ki kršijo zapovedi, ki jih je dal Bog Stvarnik, npr. 10 Božjih zapovedi, po zakonu vzroka in učinka dobijo nazaj to, kar so dali. Takšni ali drugačni izvajalci holokavsta bodo zato dobili nazaj vse negativno, kar so v okviru »dokončne rešitve« povzročili negativnega. V tem ali kakšnem drugem življenju. Če ne bodo pravočasno očistili svojega zločinskega ravnanja, se jim bodo vrnili zločini, ki so jih povzročili drugim. Če so druge mučili, bodo sami mučeni, če so druge ubijali, bodo sami ubiti in podobno.

Papež Frančišek: »Ali veste, da so velesile natančno poznale železniško omrežje za odvoz Judov v koncentracijska taborišča? Imele so fotografije. Pa kljub temu niso bombardirale teh prog. Zakaj? Dobro bi se bilo pogovoriti o tem.«[6] Zakaj velesile niso reagirale, je bolj ali manj jasno: tudi one so del biblijskega zahoda in tako cerkveno indoktrinirane ter prežete s sovraštvom do judov. Zato niso povzele akcij, s katerimi bi preprečile holokavst. Ta je očitno bil tudi v njihovem interesu. Še posebej, ker so bile povezane s papežem, ki je glede holokavsta molčal.

In za konec. Papež Janez Pavel II. je omenjal Golgoto, to je hrib, kjer je bil križan Jezus. Auschwitz pa je kraj, kjer je cerkev, preoblečena v nacistične uniforme in to zato, da bi zakrila sledove svojega zločina, »križala« jude. Pa še nekaj. Kaj je o totalitarizmu, ki ga je omenjal papež Janez Pavel II., rekel nezmotljivi papež Pij XI.? Dne 18.9.1930 je dejal: »Če že obstaja totalitaren režim – totalitaren v praksi in teoriji – je to režim Cerkve, saj Cerkvi človek pripada na totalen način.«[7]

_________________
[1] Družina, 7.8.2016.
[2] Mladina, 5.8.2016.
[3] Resnica in cerkev se izključujeta, str. 31.
[4] https://sl.wikipedia.org/wiki/Judje (11.8.2016).
[5] http://www.cerkev-ne.net/liska-cerkev-je-najvecji-totalitarni-sistem-vseh-casov-drugic/ (11.8.2016).
[6] Sobotna priloga Dela, 21.6.2014.
[7] http://www.izstop-iz-cerkve.org/ (12.8.2016).