V medijih je bilo zaslediti naslednje besede nadškofa Zoreta: »Bogati redkokdaj dajejo, redkokdaj. Bogati ponavadi kupujejo … kupujejo moč, oblast, občudovanje … dajejo pa ne, čeprav se včasih tako lepo sliši o tej ali oni donaciji.« Nadškof Zore ima bolj ali manj prav, vsekakor pa njegove besede veljajo še posebej za njegovo organizacijo, torej katoliško cerkev v Sloveniji. Znano namreč je, da je katoliška cerkev v Sloveniji, predvsem pa Nadškofija Ljubljana, ki jo on vodi, zelo bogata. Cerkev je v Sloveniji lastnica 33.331 nepremičnin v skupni vrednosti okoli 700 mil. evrov. Ljubljanska nadškofija ima nepremičnine v vrednosti več kot 100 mil. evrov (v lasti ima okoli 30.000 ha gozdov), poleg tega pa ima letno več milijonov evrov dobička iz svoje direktne ali indirektne gospodarske dejavnosti. Poleg tega je iz javnih sredstev po letu 2003 dobila skupaj s svojimi tako ali drugače povezanimi subjekti (Zavod sv. Stanislava, Metropolitana, Družina, Škofijska karitas …) skoraj 100 mil. evrov. Seveda še mnogo milijonov pred tem letom. Davkoplačevalci so torej morali že itak bogato nadškofijo še dodatno financirati. In to financiranje teče dalje, saj npr. samo Zavod sv. Stanislava, ta pa je ustanovljen za širjenje katoliške ideologije, letno dobiva kar več milijonov evrov iz javne blagajne.

Ob tako bogati organizaciji, kot je ljubljanska nadškofija, se postavi vprašanje, koliko ona daje drugim, kajti nadškof Zore pravi, da bogati redkokdaj dajejo. Ali je prodala svoje nepremičnine in denar razdelila revežem in s tem sledila Jezusu, ki je bogatemu mladeniču med drugim rekel: prodaj vse in mi sledi. Koliko je sam nadškof dal revnim, če je sploh kaj dal?

Pred kratkim je cerkev preko Slovenskega karitasa zbirala sredstva za pomoč ubogim. V Celju je namreč organizirala dobrodelni koncert Klic dobrote, za družine v stiski. Ob tej priliki je bilo zbranih okoli 170.000 evrov. Postavi se vprašanje, koliko je k tej vsoti prispevala ljubljanska nadškofija? Koliko nadškof Zore osebno, koliko ostali škofje iz te nadškofije in škofovske konference? Koliko so prispevali drugi kleriki? Če so vsi ti sploh kaj prispevali? Če so, so to verjetno drobtinice. Nadškof Zore je tudi dejal, naj bomo v darovanju velikodušni. Dobro bi bilo videti njegovo velikodušnost! Kajti nadškof uči zlato pravilo, ki pravi, kar želiš, da drugi storijo, stori ti prvi! Torej, prvo bi on moral darovati, šele potem bi lahko to pričakoval od drugih! Dobro bi bilo, da bi objavil, koliko in kdaj je daroval ob priliki omenjenega koncerta? Da javnost vidi njegovo velikodušnost! Seveda to velja tudi za druge škofe in klerike ter njihove organizacije.

Ob priliki koncerta je bilo zbranih okoli 170.000 evrov. V Sloveniji je mnogo več kot milijon katolikov, zbranih pa tako malo sredstev. Zanimivo! Mogoče vedno več ljudi spoznava, da bistvo karitasa ni pomoč ubogim, temveč širjenje katoliške ideologije. In to na tuj račun. In da so njihovi prispevki zato zlorabljeni. Vse katoliške dejavnosti, tudi dobrodelnost, so v funkciji širjenja cerkvenega vpliva in moči, seveda pod krinko vere. In tu jim beseda Jezus pride zelo prav.

Ljubljanska nadškofija je zelo povezana s papeževimi besedami revna cerkev za revne. Je zelo bogata, revnim daje malo ali pa nič, grabi pa na veliko: iz javnih sredstev, gozdov in drugih svojih nepremičnin … in povečuje svoje bogastvo. Torej bogata cerkev in revni, kar je v mislih imel papež, ko je govoril o revni cerkvi za revne. Revni naj ostanejo še naprej revni, cerkev pa bogata, revna pa samo v besedi »revna«, je smisel njegovih besed. Kajti katoliška cerkev dela marsikaj, da se revščina na svetu ohrani ali pa poveča.

Je pa ljubljanska nadškofija vsekakor revna v nekem drugem smislu – v življenju po nauku Jezusa! Tu pa gre za veliko revščino, kajti njeno življenje z Jezusom nima nič skupnega! Njeno življenje je katoliško in ne krščansko! Med njima pa je bistvena razlika: kristjani sledijo pacifistu Jezusu, katoliki pa papežu (podpira vojne in drugi nasilje), in drugim cerkvenim bogovom, kot so npr.: svetniki, devica Marija, denar …! Seveda to velja ne samo za ljubljansko nadškofijo in njene katolike, temveč za celotno katoliško cerkev. Ta z Jezusom nima nič skupnega. Njegovo ime uporablja samo za to, da pod njim skriva svojo pravo bit: to pa je zlo in nič drugega. To zlo torej prekrije z Jezusovim imenom zato, da ljudje ne bi prepoznali njenih pravih namenov. Bog podzemlja je zelo spreten. Toda tudi njemu so štete ure.

Res pa je nekaj. Nadškof Zore na veliko daruje. In to maše. Na veliko mašuje. Komu daruje maše, če Jezus ni maševal? Niti jih ni zapovedal! Maše niso Jezusova volja. Če bi bila, potem bi tudi on maševal. Če maše niso Jezusova volja, čigava volja so potem? Mogoče volja boga podzemlja? Potem je maša dar bogu podzemlja – bogu nasilja in krvi! Kaj ima potem s tem Bog Stvarnik? Nič!

Maše so ponavadi plačane s strani naročnikov. Cerkveno darovanje maše je torej bolj ali manj plačano. Plačano darovanje!? Ali je potem to res dar? Pa še nekaj: pri darovanju maše se pobirajo darovi vernikov. Maša je torej večkrat plačana. Seveda gredo darovi cerkvi. Ta se na ta način samo bogati. Kaj pa reveži?