Članek
Dvolični papež?
Objavljeno Apr 07, 2019

Konec marca 2019 se je papež Frančišek mudil v Maroku. V okviru svojega obiska je govoril o različnih stvareh, med drugim je omenjal migrante, krivoverstvo, versko svobodo ter širjenje cerkve.

V zvezi z migranti je dejal, da so ti v središču srca cerkve. Če je to res, zakaj potem v Vatikanu, ki je v bistvu središče cerkvenega srca, ni nobenega migranta? Zakaj ni papež v prostore svetega sedeža naselil migrantov, saj je tam veliko praznega prostora, če so ti res v središču srca cerkve? Očitno so eno besede, drugo pa dejanja!

Svoboda vesti in verska svoboda – ki se ne omejuje samo na svobodo bogočastja, ampak mora vsakemu omogočati, da živi v skladu z lastnim verskim prepričanjem –, sta neločljivo povezani s človeškim dostojanstvom, je dejal papež. Kako je s tem v katoliški cerkvi? Kje je verska svoboda, če cerkev krsti dojenčke, ki tako brez svojega soglasja postanejo člani cerkve? Prisilno postanejo »last« cerkve, saj ta trdi, da krščenec ne pripada več sam sebi, temveč tistemu, ki je umrl za ljudi – tega pa zastopa cerkev. Kje je verska svoboda, če prisilno včlanjena oseba sploh ne more izstopiti, saj cerkev celovitih izstopov ne pozna. Kje je tu verska svoboda, če cerkev katoliškim staršem grozi z izobčenjem, če ne bodo dali novorojenčka čim prej krstiti? Kaj ima takšen katoliški nauk skupnega z dostojanstvom človeka? Papeževe besede so eno, njegova dejanja pa drugo! Kaj pa je potem bistvo papeževih besed o verski svobodi? Papež priznava versko svobodo samo nekatolikom za prestop v katolištvo, ne priznava pa te svobode katolikom za izstop ali za prestop v drugo versko skupnost. Podpiranje verske svobode je torej samo cerkveno interesno sredstvo za povečanje njene moči in bogastva ter ne vrednota sama po sebi. Je pa tudi podlaga za prozelitizem, o njem je papež govoril, ko je rekel, da se cerkev ne širi s prozelitizmom, ampak s privlačnostjo. Ali novorojenčki postanejo katoliki zaradi cerkvene privlačnosti ali zaradi prisile oz. cerkvenih groženj katoliškim staršem? Praktično celotno cerkveno članstvo je »nastalo« s krstom dojenčkov. Kje je tu cerkvena privlačnost? Dejstvo je, da papež priznava versko svobodo samo zaradi spreobračanja nekatolikov v katolike! Da je cerkev številčnejša! Ali ne gre za dvoličnost? Ali ni papež mojster zavajanja?

Če bi bila cerkev res privlačna, zakaj potem potrebuje krste dojenčkov? Ali ne bi potem odrasli "drli" vanjo in se svobodno pustili krstiti! Pa tega ni, saj so krsti odraslih v cerkev redki.  Ali je lahko privlačna organizacija, za katero je papež Pij XI. leta 1930 dejal: Če že obstaja totalitaren režim – totalitaren v praksi in teoriji – je to režim Cerkve, saj Cerkvi človek pripada na totalen način? Ali je lahko privlačna organizacija, za katero je papež Pij XII. rekel: Pripadamo militantni cerkvi … Ali je lahko privlačna organizacija, za katero je zgodovinar Karlheinz Deschner dejal, da na svetu ni organizacije, ki bi bila v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini, kot rimsko-katoliška cerkev? Seveda je lahko, toda za koga? Predvsem za zločince?!  Kajti zločine lahko delajo samo zločinci. In zločinov je katoliška cerkev zelo, zelo polna, kot to navaja zgodovinar Deschner.

Papež je tudi dejal, da je katoliška cerkev smrtno kazen za krivoverce iz katekizma umaknila že pred 300 leti. Papež uči biblijske besede: Kdor daruje bogovom, razen GOSPODU samemu, bodi iztrebljen! (2 Mz 22,19) Del cerkvenega nauka sta tudi naslednji trditvi: Kdor ne sprejme celotnega cerkvenega izročila, bodisi napisanega bodisi nenapisanega in kdor svetopisemskih knjig v celoti z vsemi njihovimi deli, kakor jih je navedel tridentski cerkveni zbor, ne sprejme za svete in kanonične ali taji, da bi bile navdihnjene, bodi izobčen (Iz knjige Vera cerkve). Krivoverci so torej po besedah cerkvenega boga zapisani smrti, saj iztrebljenje oz. izobčenje pomeni smrt. V cerkvenem nauku torej še vedno obstaja smrtna kazen za krivoverce. Ali je mogoče verjeti osebi, ki je na čelu organizacije, ki že ves čas sistematično bolj ali manj podpira in prikriva pedofilijo? Še posebej, ker je tudi sama osebno vpletena v prikrivanje pedofilije? Ali je sploh mogoče v principu zaupati tistemu in tistim, za katere je nekdanji jezuit grof Hoensbroch dejal: Papeži so bili stoletja na vrhu morilskega in krvavega sistema, ki je poklal več ljudi, povzročil več kulturnih in socialnih pustošenj kot katerakoli vojna, kot katerakoli epidemija, v imenu Boga in v imenu Jezusa Kristusa. Pa še  lord Acton, katoliški zgodovinar: Papeži niso bili samo morilci velikega stila, temveč so umor naredili tudi za pravno načelo krščanske cerkve in pogoj za odrešitev.