Večina držav tega sveta ima vojsko in zanjo namenjajo veliko denarja. Čeprav se njen obstoj večinoma opravičuje kot sredstvo za varovanje države ali svobode, pa se postavlja vprašanje, ali je vojska v dobro ljudstva. Drugače rečeno, vprašanje je, ali ni obstoj vojske, ki v končni fazi pomeni uničevanje in ubijanje, v škodo vsega ljudstva, in to tako v mirnem kot v vojnem času.

Kako se kaže obstoj vojske v mirnem času? Za obstoj vojske v tem času je potrebno veliko denarja. Ta se uporablja za nakup orožja, za šolanje vojakov in za druge podobne namene. Denar se porabi za dejavnosti, katerih posledica, mogoče pa celo cilj, je pobijanje ljudi, uničevanje materialnih dobrin in narave. Po drugi strani pa mnogi deli prebivalstva nimajo dovolj sredstev za življenje, mnogi so že na eksistenčnem minimumu ali celo pod njim, skratka, njihovo življenje je revno tudi zaradi usmerjanja denarja v (končni fazi) v uničevalne dejavnosti. Ali ni v interesu ljudstva, da se denar nameni vsaj v socialne dejavnosti in ne za take, katerih cilj je uničevanje? Kaj je bistvo življenja? Življenje ali uničevanje?

Kako pa se zadeva pokaže v času vojne? To se najlažje vidi na primeru. Če državo napade s svojo vojsko druga država, sta možni dve varianti. Po prvi se napadena država, ki ima svojo vojsko, brani in pride do vojne. V tej vojni je lahko veliko mrtvih in ranjenih ljudi in živali, otroci ostanejo brez staršev, porušena so mesta, skratka, država je izgubila del svojega prebivalstva, uničen je del njenih materialnih dobrin in narave. Ali je pomembno, da se je država obranila, ko pa je velik del njenega prebivalstva mrtev ali ranjen, velik del države pa porušen? Kaj imajo od vojaške obrambe mrtvi, ranjeni, stari in novi reveži, otroci brez staršev? Invalidi, siromaki in mnogi drugi imajo od nje samo trpljenje. Mogoče se je država obranila, vendar je s tem žrtvovala del svojega naroda in del svojih materialnih dobrin, izginil je njen del. Leta in leta dela so šla v nič. Država je s svojim aktivnim ravnanjem (obrambo z vojsko) pripomogla k smrti svojih državljanov (in seveda drugih) in uničenju dela države. Zato nosi veliko soodgovornost za smrt lastnih ljudi pa tudi napadalcev. Seveda je tudi soodgovorna za materialno uničenje dela države in narave. Po drugi varianti se napadena država ne brani, saj nima svoje vojske in zato do vojne ne pride. Posledica tega je, da ni mrtvih, otroci ne ostanejo brez staršev, vasi in mesta so ohranjena, podjetja delujejo, skratka, življenje teče naprej. Zamenja se samo država oz. oblast. Napadena država, ki je sedaj ni več, je obvarovala svoje ljudstvo, svoje materialne dobrine in naravo. Tako je, s tem ko ni ustanovila vojske, obvarovala oz. rešila svoje ljudstvo, ki sedaj v miru živi naprej. 

Ali ima politika pravico žrtvovati del svojega prebivalstva, da brani državo? Odgovor je tudi v ustavah. Tako je npr. po slovenski ustavi človekovo življenje nedotakljivo. In če je človekovo življenje nedotakljivo (torej življenje lastnih državljanov kot tudi življenje t. i. potencialnih »napadalcev«), ali lahko država ustvarja takšne okoliščine oz. sistem (vojska), ki spravlja v nevarnost življenje ljudi (vojakov in civilistov), in to ne samo v vojni, temveč tudi v miru? Ali je država dolžna delovati v korist vseh ali samo nekaterih državljanov? Če žrtvuje npr. tretjino svojih prebivalcev in njihove domove, ali deluje v njihovo korist? V prej omenjeni ustavi tudi piše, da je Slovenija socialna država in da je protiustavno vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni.

Na svetu je mnogo vojnih žarišč. Eno izmed njih je postala Ukrajina, ki jo je napadla Rusija. Posledica ruskega vojaškega napada, ki je seveda popolnoma nesprejemljiv, so trpljenje, mnogo ubitih ljudi in živali, uničenih naselij pa tudi revščina in milijoni beguncev po Evropi. 

Ali bi do tega prišlo, če Ukrajina ne bi imela vojske ali pa se kljub vojski ne bi branila pred napadom? Jasno je, da ne. Ali ukrajinska vojska res brani državo oz. svobodo, kot se to trdi? Kaj imajo od te obrambe umrli, ranjeni, novi in stari reveži, sirote …? Kakšno svobodo imajo tisti, ki so v vojni umrli ali postali hudi invalidi? Ali se politiki gre za ljudi, za njihova življenja in svobodo, če ljudje na veliko umirajo, družba pa razpada? Če bi se politiki šlo za ljudi, ali bi jih potem izpostavljala vojni oz. življenjski nevarnosti? Jasno je, da ne. Za čigavo svobodo in življenja potem gre, če ne za svobodo in življenja ljudi? Očitno za življenje in svobodo politike! Ali prebivalci Ukrajine izgubljajo življenja, da bo lahko njihova politična elita živela dalje in še naprej izkoriščala ljudi? Kajti vse oblasti v principu izkoriščajo ljudi, pa naj si bodo to oblasti v Moskvi, Kijevu, Berlinu, Ljubljani …, razlika je samo v obsegu. 

Mnoge države pomagajo Ukrajini z orožjem. Ali niso s tem postale soodgovorne za pobijanje ljudi in uničevanje dobrin, kajti do tega bo prišlo tudi z njihovimi sredstvi? Te države govorijo o miru, z vojaško pomočjo pa delujejo ravno nasprotno. Očitno jim je do tega, da vojna traja. Z orožjem je Ukrajini pomagala tudi slovenska politika. Ali ni s tem ravnala v nasprotju s 63. členom ustave, ki pravi, da je protiustavno vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni? Ali v vojno dostavljeno orožje ni vsaj spodbujanje k nasilju in vojni ter celo samo nasilje, če je orožje uporabljeno? 

V podporo Ukrajini je v Kijev odšel tudi predsednik Vlade J. Janša. Ker J. Janša podpira oborožen boj Ukrajincev, bi od njega pričakovali, da vzame slovensko puško in gre v prvo bojno linijo ter tako pokaže solidarnost z Ukrajinci. S tem bodo Janševe besede »meso« postale, sicer gre za navaden predvolilni politični piar. Ali si kdo od zahodnih politikov, ki podpirajo Ukrajince, sploh upa iti na prvo bojno linijo in se tam z orožjem boriti proti ruski vojski. To je malo verjetno, raje bodo ostali v svojih varnih »bunkerjih« in od tam solili pamet ljudem.

Zahod je zoper Rusijo uvedel ostre sankcije, s katerimi je prizadel mnoge ljudi v Rusiji pa tudi lastno prebivalstvo. Zahodna politika je dobro vedela, da bodo sankcije prizadele »navadne« ljudi, tudi njihove lastne, pa je kljub temu uvedla sankcije. Torej je zavestno škodovala ne samo ruskemu, temveč tudi svojemu ljudstvu. Kaj si je mogoče misliti o politikih, ki zavestno škodujejo ljudem, celo lastnim, in to pod krinko, da gre za demokracijo, mir in svobodo? Ali gre res za to, ali pa je zadaj navadna borba za oblast in prevlado v svetu? In kjer so ljudje samo »kanon futer« politike! Ali niso tudi sankcije nasilje?

Mnogi zahodni politiki, ki pošiljajo orožje v Ukrajino in tako podpirajo pobijanje in uničevanje, so katoliki. Ali ti politiki sledijo Jezusu, ki je bil proti vsakemu nasilju in vojni? Jasno je, da ne! Ali jim je papež Frančišek, ki se ima za Kristusovega namestnika in ima vsaj cerkveno oblast nad katoliki, ukazal, naj prenehajo pošiljati orožje v Ukrajino in podpirati vojno? Če da, ali jih bo preklel in s tem vrgel v cerkveni večni pekel, če ga ne bodo ubogali? Če ne, zakaj ne? Ali tudi papež podpira ubijanje in uničevanje v Ukrajini, čeprav uči Božjo zapoved »Ne ubijaj«? Ali papež sledi Jezusu ali njegovemu nasprotniku? Seveda vse to smiselno velja tudi za ameriškega predsednika Bidena, sicer katolika, ki ima s papežem vsaj eno skupno točko: je zagrizen nasprotnik Jezusovega pacifizma.

Vsi tisti, ki povzročajo trpljenje ali pobijajo ljudi in živali, uničujejo domove in naravo, kar seveda velja tudi za vse tiste, ki to kakorkoli podpirajo, se bodo slej ali prej znašli na sodišču, če ne na posvetnem, pa na vzročnem, mogoče celo na obeh. Mnogi vojni zločinci se bodo izognili posvetnemu sodišču, ker bodo zbežali ali bodo med zmagovalci, toda zakonu vzroka in učinka ne morejo uiti. Vzročno sodišče (kar seješ, to žanješ) jim bo kot »kazen« dodelilo to, kar so povzročili drugim, kar pomeni, da zločinci s svojimi zlimi dejanji v bistvu sami sebe kaznujejo. Dobijo samo to, kar je njihova last, to, kar so sami povzročili. Za mnoge zločince bo to trpljenje zelo hudo. Ali si je mogoče zamisliti trpljenje ljudi, živali in narave, ko sta padli atomski bombi na Hirošimo in Nagasaki? Vse to trpljenje bo slej ali prej prišlo k vsem tistim, ki so sodelovali pri tem. Znanstveniki, politiki, generali …, nihče tako ali drugače udeležen se ne bo mogel izogniti svoji »usodi«, torej temu, kar je negativnega povzročil. In to je pravično.