Kratka zgodba za večerno branje

Objavil/a Vlasta Kunej KMEČKI GLAS, dne 2022-08-05 ob 15:32:18

Nikoli se ne naveličam prebirati kratkih zgodb pisatelja Bojana Bizjaka; tega, kako v njegovi pripovedi naenkrat vzniknejo podobe ali spomini ter postanejo tako živi, da v trenutku zajamejo vso našo pozornost. Zanimivo je, da je v bistvu sama zgodba vedno precej statična, toda spomini, ki privrejo iz pripovedovalčevega premišljevanja, so tako močni, da bralca vedno prevzamejo. Poglejte, kako se to zgodi v kratki prozi s preprostim naslovom Borovnice – kako se splete pretanjena mreža prizorov in spomina na dekle v nekem poletju.

V. K.

Borovnice

Že nekaj časa si zamišljam, kako bom spet šel v Srobotno dolino. Preganjajo me te misli in me delajo nemirnega, toliko da ne zmorem prebrati časopisa, ki mi šelesti med prsti, ko skušam ujeti naslove in motno vidim slike. Ugotavljam, da ni pravzaprav nič tako zelo novega, razen, hja … Britanija izstopa iz Evropske unije. Politika povzroča glavobole, pomislim in odložim časopis na poličko. Nekaj časa kar čakam, da me pokliče Jože. Domenjena sva, da greva pogledat za nov avto. On se ne razume na te stvari, on je bolj doma v matematiki. Čudno, pa bi mu morala tehnika biti domača, če pa vse življenje računa in računa. Smešno, res. No ja, na računovodske izračune se pa spozna, to pa. Pa na likerje se spozna, to pa res. Kaj vse nameša, kaj vse. Sam leta na travnike in v gozd in nabira zelišča, sam pripravlja žganje. Kadar koli gre tod mimo, se ustavi, da greva skupaj v gozd.

Zdaj ko sem vdovec, zdaj mi je njegova družba še kako potrebna. Na vasi veljam za čudaka, ker sem ostal zvest kosi in redim še dve kozi pa prašička si vzredim. Vsi imajo že mobilne telefone, internet, jaz pa sem ostal pri starih stvareh, naročen sem na dva časopisa, kar jezi poštarja, ker mora vsak dan sem gor, tudi pozimi … Telefon je še pri hiši, ker ga je hotel imeti oče. In kako je mama jokala, ko se je prvič po telefonu pogovarjala s sestro v Ameriki! To sliko večkrat vidim. Mama, sklonjena nad poličko v veži, drži slušalko in se krči, stresa in v joku govori sestri, ki je ni videla že dvajset let, zdaj pa jo je slišala. Z zavihki rute si je brisala solze, ki so umazale črno slušalko. Ah, ja! zavzdihnem v jutro. Sin in hčerka me hočeta zvleči nazaj v mesto, o ne, ne … Dokler lahko pripravim s koso dovolj sena za dve kozi, ki se tako paseta do snega, ne grem iz te kraljevine, ne. Kaj pa je teh sedemdeset let, nič. Moj oče jih je imel osemindevetdeset, ko je umrl, mama pa leto manj, no … Trden rod smo bili, trden. Kako velika kmetija je bila včasih. Dva konja smo imeli, štiri krave, gozda, o moj bog, me lomi v zamišlijo, ki me pretresa v takih praznih jutrih.

Vstanem in stopam po izbi. Ogledujem si slike na stenah, trije bratje, dve sestri in jaz, na sredini pa poročna slika mame in očeta. Okvirji so stari, skorajda že črni, črvivi najbrž. Robovi slik rumenijo, se gubajo. Na stari peči v kotu je kup časopisov, ki čaka na zimsko kurjenje. Za trenutek vidim našo mamo, kako smrči za pečjo in ji ruta zleze daleč na čelo. V naročju ima prepletene prste, ki oklepajo star molitvenik, na klopi so nalomljena očala, malo naprej sedi debel maček. Oče je raje sedel v starem naslanjaču in čakal, da bodo večerna poročila na televiziji. Samo za poročila je odprl televizor, zaukazal tišino in potem je televizor spet utihnil. Bolj ko sem mu govoril, da je za aparat bolje, da dela nekaj ur na dan, bolj je trdil, da se vsaka stvar »znuca, če se jo nuca«. Že to, da sta si kupila televizor, je bil velik napredek.

No, pa sem jaz sam tak, me obide. Ko sem se preselil, sem začel čutiti neki drugi čas. Obsedlo me je. Začel sem iskati izgubljeni čas. Nobena novotarija me ni navdušila. V mestu sem imel vse, še na internet sem se navadil pred desetimi leti, zdaj pa hočem vse po starem, vse. Nenadoma se spomnim, da bi v zgornji sobi še morali biti stari zvezki iz srednje šole. Zadnji sem ostajal na kmetiji … Mislil sem, da bom kmet, pa sem hodil v srednjo šolo in potem sem ob delu dokončal še fakulteto, no … Tisti zvezki in črni dnevnik iz tretjega in četrtega letnika. Saj se spomnim, da sem ga še pred leti prebiral in sem ga spravil med ostale stvari, ko sem pospravljal po sobi, kjer sem se včasih učil. Vse drugo sem že zmetal in skuril v peči. Knjige sem preselil v mesto na suho, zvezki so pa ostali, zgoraj v tisti stari omari, ki jo je mama kot doto prinesla k hiši. Lepa omara, iz češnjevine je, lepo rezljana. Nekaj časa sem razmišljal, da bi jo dal renovirati. No, morda pa to jesen, morda.

No, pa grem pogledat, kaj je še v tisti omari, se odločim. Še prej kar z daljnogledom pogledam gor pod gozd, če sta kozi še tam. Sta. Pes leži v senci in samo malo privzdigne glavo. On že ve, da se za zdaj še ne bova odpravila v gozd.

Aha, tu je moj srednješolski dnevnik. Ovoham ga. Diši po plesni. Kje je zapis o Darinki, kje, me nenadoma zaobide davna tresavica. Listam in listam in najdem. Saj ne morem zgrešiti. Tisti zapis je označen z odtisom mojih prstov – umazani so bili od borovnic. Nabirala sva borovnice, jih jedla in … Kar z umazanimi prsti sem pohitel gor v sobo, da bi zapisal, kar se mi je zgodilo. In najdem strani. Zgoraj je že viden temen vijoličast madež, ki je prehajal v črnino, moj dijaški odtis. Pa berem:

Danes sem šel v Srobotno dolino, da bi nabral borovnic za prodajo. Mislil sem, da bom globoko v gozdu sam. Tam sem naletel na Darinko, mladinko iz vasi, ki je tajnica naše mladinske organizacije. Leto dni je starejša od mene in bo šla na jesen v Ljubljano na univerzo. Baje bo študirala za veterinarko, tako se govori. Meni je srce ponorelo, ko sem jo videl. Tresel sem se. Na sestankih sem vedno gledal samo njo, kako ponosno sedi za mizo in udarja s svinčnikom po papirjih. Všeč mi je, to si upam zapisati. Že večkrat sem fantaziral, kaj bi lahko počela, če bi se znašla sama. In usoda je hotela, da sva se srečala v tisti dolgi gozdni dolini, kjer so pred leti na veliko sekali in so zdaj tam dobra rastišča za borovnice. Res da je uro hoje, še malo več, ampak bera pa je tam, je. In tako jo srečam z veliko pločevinasto kanglo, že na pol polno borovnic. Sedla sva na pozabljen hlod. Dolgo sva govorila o moji šoli, o delovni akciji, ki smo jo mladinci načrtovali, pa o ceni borovnic dol v mestu in na ljubljanski tržnici. Vzela je pest borovnic in mi jih ponudila. Takrat sem začutil njeno roko na mojih ustnicah. Dolgo je tako držala roko, jaz pa sem jo kar poljubil. Bedasto sem zagorel. Odložila je kanglo in se mi nasmihala. Pograbila me je in me zvalila v praprot. Obležala sva. Noro me je začela poljubljati in grabiti po meni. Nisem vedel, kaj bi počel. Vsa prejšnja fantazija me je zapustila. Potem se je ustavila in me vprašala, ali sem se že s katero poljubljal. Pa sem ji priznal, da ne, kar je bilo res. Rekla mi je, da me bo naučila poljubljanja po filmsko. In sva vadila in vadila …. Sprašujem se, kaj je zdaj to med nama. Ni mi jasno, kaj se plete med nama. Ne vem, če bom še lahko spal, ne vem. Ko sva se razšla, mi je obljubila, da se bova že še zmenila, kje in kdaj se dobiva. O, če bo to res! Vem pa, da pri njej nimam realnih šans, ker ima dosti osvajalcev. Darinka, hvala ti za vse tiste poljube.

Zaprem zvezek, le palec pustim vmes. Darinka, zdaj je že stara, spodaj v mestu. Njen mož je bolehen, hčerki pa poročeni v Ljubljani. Po tistem mi je dala vedeti, da je bila to samo nedolžna igra, jaz pa sem vztrajal in ob večerih, ko sem bil doma, kajti čez teden sem bil v internatu v Ljubljani, sem lazil mimo njihove domačije, da bi jo videl. Na mladinskem sestanku se mi je samo na kratko nasmehnila in se predala papirjem. Po tretjem sestanku v tisti zimi je šla v gostilno s starejšim mladincem, ki je delal na žagi in je imel že svoj denar … Veljala je za najbolj živo punco v vasi in razvedelo se je, da rada uči mlajše mladince, kako se prav poljublja … Ja, ja, tiste borovnice … me spreleti spomin in pokimam.

Potem se spomnim maminih žilavih rok, ki so drsele čez majhne zelene grmiče in spretno nabirale borovnice. Takrat sem bil še majhen, ko sem z njo hodil tja v temačne grape, pa gor na senožeti in še višje, kjer so rasle najlepše borovnice. Vedno sva šla zgodaj zjutraj. S seboj sva vzela malico, kruh in sir pa bezgovec. Tam, okrog pet let mi je bilo, malo pred šolo. Njene roke so postajale vse bolj črne in vijoličaste. Kako se spomnim tistih rok … Doma je borovnice skrbno prebirala in pretresala, nekaj jih je posušila, nekaj pa pripravila za prodajo. Jaz sem bil slab nabiralec, raje sem stikal po gozdu in si pel. Menda iz strahu. Mama je vedno najprej s palico potolkla po tleh in odrivala grmičje. Kar naprej me je svarila pred kačami, ki se rade skrivajo med borovnicami, če je vroč in soparen dan. Pa se jih nisem bal, takrat še ne. Danes sem boječ, zato ne grem čez travnike in ob grmovju, pa klopov se bojim, ja.

Odložim zvezek nazaj na kup v omari, kjer je še album s starimi fotografijami, moja birma … Matura … Vojak … Srem, mraz, kuhano žganje, konji in mesečina nad ravnino … Spodaj brlizgne telefon. Zavzdihnem in zaprem škripava vrata stare omare. Kihnem. Popravim si vegasta očala in grem dol. Pogledam na stensko uro. Ja, najbrž kliče Jože.

Odložim slušalko. Prikimam si. Prav prav, pa greva s starim terencem v Srobotno dolino pogledat za borovnicami, avto naj čaka do septembra. Pa bom šel tja, se mi razleze nasmeh.

Bojan Bizjak 

profileimage
Všeč mi je
0
Komentarji
0
Ni komentarjev
Vlasta Kunej KMEČKI GLAS
Vlasta Kunej KMEČKI GLAS
Objavil/a 2022-08-05 15:32:18 (pred 5 dnevi)
Starejša objava Novejša objava
KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Dobra domača slivova marmelada
Kratka zgodba za večerno branje
Ko piči osa ali čebela
Slane pite
Na jedilniku so lisičke!
Glavobol
Riževe solate za vroče dni
Pasji dnevi
Predstavitev Lainščkove Murske sage na Otoku ljubezni
Doma narejeni sladoled je najboljši
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
juhe
(11)
Vrt
(5)
pust
(2)
žar
(2)
hobi
(2)
hren
(1)
Vrba
(1)
kap
(1)
rez
(1)
noma
(1)
repa
(1)
pite
(1)
pire
(1)
kape
(1)
HPV
(1)
moke
(1)
peka
(1)
Dr
(1)
ajda
(1)
kruh
(1)
afte
(1)
v
(1)
voda
(1)
gin
(1)
IŠČI PO ARHIVU
Avgust 2022
PTSČPSN
1234567
891011121314
15161718192021
22232425262728
293031
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj