Kratka zgodba za deževen večer

Objavil/a Vlasta Kunej KMEČKI GLAS, dne 2022-11-22 ob 17:31:11

Tako malokrat se v naglem ritmu življenja ustavimo in pomislimo na lepe stvari, ki nas spremljajo v njem. Ples je tista točka v pripovedi avtorice Marije Deželak, na katerem ta gradi svojo zgodbo. »Življenje je ples,« s to mislijo se začenja njeno voščilo vnuku in obenem uvod v črtico. Snov sama ne bi bila kaj posebnega, če je ne bi avtorica literarno predelala. Svojo zgodbo je zasnovala na plesu, ki oznamuje pomembne točke v različnih obdobjih življenja: vstop vanj, na pragu zrelosti, poroko in abrahama. Njen poetični slog in oblikovno načelo sta tisto, zaradi česar je zgodba vredna branja in ob njem prebudi tudi kakšno prijazno premišljevanje in spomin.

Vlasta Kunej

 

Življenje je ples

»Življenje je ples, med zemljo in nebom in – vse tisto vmes,« se mi je med drugim zapisalo v voščilnici najstarejšemu vnuku ob maturantskem plesu. In znova se je potrdilo sinoči na valeti njegovega brata. Dva dogodka, oba svečana in dragocena, zelo podobna med seboj in shranjena na sončno stran srca. Za zmeraj! Za čase, ki še pridejo, za vse tisto, kar bo sledilo.

Kar nekaj plesov v mojem življenju je bilo pomembnih. Zame! Tudi tisti na večer, ki smo ga plesali na valeti, pred več kot petdesetimi leti. Takratni osmošolci smo v veselem pričakovanju pridno obiskovali plesne vaje, ki jih je vodil priznani plesni učitelj. Sprva okorne in neznane korake so po več vajah kmalu nadomestili spretnejši, mehkejši in bolj sproščeni, kar nam je zvečalo samozavest in pomagalo premagovati tremo.

Seveda tudi takrat na nastopu ni šlo vse gladko, a šlo je. Spomnim se lepo okrašene avle in stolov, nameščenih v polkrogu, učiteljev, še posebno razrednikov in ravnatelja, ki je sedel spredaj. Vidim naše zardele obraze in sijoče oči, oblačila – tista, ki smo jih nosili ob nedeljah, dopolnjena še s kakšno pentljo ali dodatkom. Slišim pozdravni govor in pesem, ki je prihajala iz čiste duše in odmevala v ušesih kot oda radosti. Čutim bitje naših mladih src in potne dlani, ki smo jih podali drug drugemu v pozdrav, za popotnico, da bi bilo vse prav. Tistega večera in sicer! Mladi upi, vstopajoči na vlak pričakovanj, s katerim smo se popeljali življenju nasproti. Nekaj jih je že izstopilo, nekateri pa se še vedno vozimo …. Sicer počasneje, z manj žara v očeh, z okornimi gibi in previdneje – in z vse več spomini …

Naslednji – maturantski! Štiri leta v življenju mladega človeka se zelo poznajo. Veliko pomenijo in še več predstavljajo. Vmes se zgodi – polnoletnost! Mladost se poveže z odgovornostjo. Dobra kombinacija: drznost in zrelost! Zgodijo se prve ljubezni, ene kratkotrajne, nekatere za zmeraj. Spomnim se svojega svilenega krila in bele majice z volančki, ki so krasili rokave. In visokih pet, zaradi katerih so me naslednjega dne bolele noge. Kot še mnogokrat kasneje. In smeha, glasnega in sproščenega, ki je trajal in trajal. »To je bil tvoj dan ljubezni …« je odmeval refren po veliki dvorani, medtem ko smo objeti čez ramena zrli drug drugemu v oči. Tako jasne in široko odprte, s pogledom, uprtim v prihodnost. »Gaudeamus igitur, iuvenes dum sumus …« Še vedno jo znam zapeti in vsakič se mi ob njej naježi koža. Zaradi vsega, kar je povezano z njo. Zaradi vseh generacij v vseh časih, za vse, kar nam je bilo lepega dano.

In potem kmalu tisti, s katerim sem se zavezala življenju v dvoje. Poročni! Ples dveh mladih, zaljubljenih, tesno objetih, s prepletenimi prsti in s pogledom v isto smer. »Vjeruj u ljubav, ljubav je sve …« Še kako smo verjeli. Koliko čestitk in pozdravov, koliko dobrih želja. Vse, namenjene isti stvari: ljubezni, ki zmore vse, ki je vsemogočna, ki vse premaga – ki traja, dokler ne mine … kot vse.

Ob praznovanju petdesetletnice je na vrsti – ples z abrahamom. Tako se mu reče, prispodoba pač. Postaja na poti življenja, ko ti ta že prične izstavljati račune, opomine in te z resnim pogledom posvari, da si na pol poti. Če verjameš! Do sto je res še enkrat toliko, a kdo ti lahko zagotovi veliko let?! Narediš obračun s svojim življenjem in izdelaš bilanco. In se zaveš, da je hočeš nočeš tisti najboljši, najslajši kos pogače izginil. Se izgubil v množici vsega, kar se je dogajalo vmes. Da sicer ne boš lačen, to te ne skrbi, a zavedaš se in čutiš, da postajaš drugačen. In da bo tako tudi v prihodnje … Kljub plesom, ki se jih boš udeleževal, kot slavljenec, kot gost, kot spremljevalec.

Kot sem jaz spremljala sinočnji ples in – se spominjala. In kot želim, da bi se udeležila še katerega. Pa čeprav ne kot plesalka, ni pomembno. Kajti tudi to je tisto, kar šteje: da opazuješ, da uživaš, da čutiš, da se zavedaš … Še najbolj pa to, da si zraven! Življenje je ples.

Marija Deželak

 

 

profileimage
Všeč mi je
0
Komentarji
0
Ni komentarjev
Vlasta Kunej KMEČKI GLAS
Vlasta Kunej KMEČKI GLAS
Objavil/a 2022-11-22 17:31:11 (Nov 22, 2022)
Starejša objava Novejša objava
KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Dišeče smrečice za darilo
Mesne kroglice z ohrovtom
Ječmen na očesu
Koprivnica ali urtikarija
Kratka zgodba o medenkih in vinarjih
Kakijeva pena
Nedeljska kosila, hitra kosila in jedi za druženje
Browniji z malinami
Iz jušnika se kadi!
Magnezij - mineral proti stresu
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
juhe
(11)
Vrt
(5)
žar
(2)
pust
(2)
hobi
(2)
v
(1)
hren
(1)
gin
(1)
Vrba
(1)
voda
(1)
kruh
(1)
rez
(1)
afte
(1)
repa
(1)
kap
(1)
Milo
(1)
Uši
(1)
peka
(1)
pire
(1)
kape
(1)
HPV
(1)
Dr
(1)
moke
(1)
ajda
(1)
pite
(1)
noma
(1)
sir
(1)
IŠČI PO ARHIVU
December 2022
PTSČPSN
1234
567891011
12131415161718
19202122232425
262728293031
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj