Kar je za nekoga par mesecev, je lahko za drugega sto let.

Ko umre dojenček, je to njegova izkušnja življenja, je to njegova pot.
Ko umre stoletnik, je to njegova izkušnja, je to njegova pot.
Sicer vam dojenček ne more povedati zakaj gre, ker še ne zna govoriti, a zagotovo bi vam povedal, da mu ta izkušnja zadostuje in ne potrebuje drugih izkušenj kot so kasneje: padci, bolezni,skrb za materialni svet in vse kar se dogaja tistemu, ki je dočakal sto let.
In stoletnik vam bo povedal, da je v življenju marsikaj doživel, preživel...., vojne, poraze, lakoto, žejo, bedo, pa tudi kaj dobrega.

Vsak si na rame toliko obesi kot zmore nositi.
A je čas življenja dojenčka enak času življenja stoletnika.
Vsak je dobil tisto, kar je želel.
In če ne razumete tega, boste zagotovo to:
greste v trgovino po en artikel. Poiščete ga na polici in se odpravite proti blagajni.
Plačate in oddite iz trgovine. Zadovolnji, da ste artikel, ki ste ga želeli, tudi dobili.
Kdaj drugič greste v trgovino po "špežo". Po stvari, ki jih boste potrebovali ves mesec ali še dlje. Ko nakupite vse, kar imate na seznamu, greste na blagajno. Plačate in oddite zadovoljni iz trgovine, ker ste dobili kar ste želeli.

Se pa kdaj tudi zgodi, da bi radi samo stopili v trgovino, ne da bi kaj kupili. In zadovoljni, da ste trgovino videli, oddidete. Tudi zadovoljni.

No, takšno je naše življenje, takšne so naše življenjske poti.