Nekoč, pri enem svojih prvih obiskov Švice, moralo je biti leta 1956 ali leto kasneje, sem postopal po Bahnhofstrasse, ki je bila takrat najbolj zanimiva ulica v Zürichu, z ogromno trgovinami. Ogledoval sem si jih, kadil – takrat sem še kadil – odvrgel ogorek in se počasi odpravil naprej. Nenadoma me nekdo potreplja po ramenu in pravi:
»Gospod, nekaj ste izgubili.«
Bil je gospod srednjih let in to je povedal resno, zelo resno, tako da sem prvi trenutek, kljub temu, da sem v njegovi roki zagledal svoj ogorek, celo pomislil, da sem nekaj dejansko izgubil. To se mi je tako vtisnilo v spomin, da od takrat naprej nobene reči ne morem odvreči drugam kot v primeren koš za smeti.
Do Švicarjev in Švice sem imel sprva mešane občutke. Govoril sem že o stranišču, ki me je pričakalo, ko sem se pri Luganu pripeljal čez mejo, in je bilo za slovenske razmere nepojmljivo čisto. In prav tako o črpalkarjih, ki so se mi zamerili, ker mi niso posodili lijaka, da bi natočil gorivo. Všeč mi je bila švicarska korektnost in urejenost, sem bil pa sprva zelo presenečen nad njihovo negostoljubnostjo. Vsaj taka se mi je, navajenemu slovenskih ali jugoslovanskih navad, takrat zdela. Mi smo – vsaj nekoč smo bili – bolj odprti. Če se je oglasil kakšen prijatelj, si ga seveda povabil v hišo, in če je potreboval prenočišče, si mu ga ponudil.
Moji švicarski prijatelji so mi, ko so me povabili v Švico, plačali najboljši hotel, pa čeprav so prebivali v velikih hišah, vilah. To se mi je sprva zdelo zamalo, dokler nisem videl, da je to pri njih navada. Švicarji v hišo ne povabijo nikogar. Na obisk, večerjo, zabavo … to že, kaj več pa ne. To sem jim velikokrat tudi omenil, pa so mi razložili, da to razumejo kot vljudnost, ker da tudi gostu ni prijetno, če se mora ravnati po njihovih načelih in načinu življenja. To sem sprejel in me kasneje ni več motilo.
Zmeraj bom tudi trdil, da so Slovenci in drugi pripadniki nekdanje Jugoslavije sposobnejši od Švicarjev, ker se znajdejo. Švicar dela natančno po predpisih. Če ni povsem tako, kot veleva zakon, reče:
»Es geht nicht!« Ne gre.
Slovenec pa zmeraj išče način, kako priti do cilja, tudi če gre pri tem včasih čez rob. V tem se skriva veliko inovativnosti, pa čeprav deluje na tak način mnogokrat na robu zakona ali celo v nasprotju z njim. Inteligenca ne pomeni zapomniti si velikega števila podatkov, pač pa znajti se v vsakem položaju, se mu prilagoditi. To so dojeli tudi Švicarji in so v velikih podjetjih radi zaposlovali vzhodnjake. Ob Jugoslovanih, ki smo bili prvi, tudi iz drugih držav nekdanjega realnega socializma. Znali smo biti inovativni, razmišljati izven okvirjev.
Poslovno pa so Švicarji seveda lahko vzor ne samo za Slovence in druge narode nekdanje Jugoslavije, temveč še za koga drugega. Tam se – razen z redkimi izjemami, ki sem jih bil tudi deležen – trudijo, da bi bili poslovni odnosi prijateljski, korektni in odkritosrčni. Prvi imperativ tovrstnega poslovanja zahteva od tebe kot zastopnika nekega podjetja, potnika, agenta, kot človeka, ki skratka nekaj ponuja, da ne smeš nikoli grdo govoriti o konkurenci. To počnejo ljudje s slabim okusom. Svoj izdelek lahko hvališ do nebes, nespodobno pa je kritično govoriti o izdelku tekmeca.
Do prvega denarja sem v Švici prišel s poribljavanjem in z drobnimi posli, kot je menjavanje deviz. Iz tega je prišlo nato do konkretnih dogovorov, in ker nisem imel švicarske osebne izkaznice, sem posloval preko podjetja nekega švicarskega ribiškega znanca, ne morem reči prijatelja. Lahko bi bil, pa se ni izkazal. Samo svoje podjetje in svoj bančni račun je posodil, ves posel pa sem izpeljal sam. Na račun je prejel denar, deset odstotkov zaslužka sem dobil jaz, sam pa je obdržal devetdeset odstotkov.
»Tole pa ni v redu,« sem mu rekel po že nekaj tako izpeljanih in obračunanih poslih, »sam naredim vse, tebi niti migniti ni treba. Z desetimi odstotki ne morem preživeti.«
»Če ne moreš preživeti,« je rekel, »potem pa crkni.«
To ni bila edina negativna izkušnja, ki sem jo dobil v tujini. Kakšno desetletje kasneje, konec leta 1967, mogoče 1968, mi je oče rekel:
»Nekaj privarčevanega denarja imam. Bi mi ga kam naložil?«
Imel je osem tisoč mark. Deset let po prihodu iz zapora se je še zmeraj bal denar naložiti pri nas na banko.
Takrat sem imel tri dobre nemške prijatelje, vsi so bili ribiči. Eden se je pisal Eugen Horcher in je bil zavarovalniški posrednik, pa majhno trgovino s spominki v centru Münchna je imel, sicer pa je bil bonvivant in lepo je izgledal. Bil je ženskar, čeprav je bil poročen. Drugi je bil veleindustrijalec Hugo Drechsler. K meni oziroma k mojemu bratu je prišel pomagat sestavljat moj prvi čoln. V tem času je stanoval v Devici Mariji v Polju kar v nekakšni čumnati. Bil je neizmerno bogat, sicer pa zelo preprost. Tretji je bil zdravnik, Hans Dölger mu je bilo ime. Bil je zelo dober internist z ordi
nacijo na elitni Maximilianstraße v Münchnu. Leta in leta smo se družili in predvsem Horcher in Drechsler sta k meni zahajala na ribolov.
Očetov denar sem naložil na svojo knjižico v Deutschebank, kjer pa so bile na vloge relativno majhne obresti. O tem sem pri večerji po naključju pripovedoval Horcherju:
»Jaz pa prav zdaj nabavljam veliko serijo spominkov za svojo trgovino,« je rekel, »pa bi s tem denarjem lahko veliko ceneje kupil vso serijo, tebi bi pa denar vrnil z veliko boljšimi obrestmi.«
Mislim, da je govoril o petih odstotkih, kar je bilo veliko.
»Odlično,« sem rekel, »oče bo vesel.«
Dal sem mu knjižico, da bo dvignil denar, ker je bila na prinesitelja, dogovorila sva se za šestmesečni rok, in ko sem se vrnil domov, sem o tem ves ponosen povedal očetu.
Brat Marko pri sestavljanju čolna Eva kit
»Imaš kakšen papir?« me je vprašal.
»Ne, ampak saj smo prijatelji. Pa še prijatelj tega Drechslerja je, ki je bil tukaj pri nas in je tako tudi on neke vrste garant …«
Niti na kraj pameti mi ni padlo, da bi zahteval podpis.
V tistem času sem vodil nakup tovarne v Vodicah. Z njo sem si obetal precej denarja, in ko sem se naslednjič oglasil v Münchnu, sem rekel Horcherju.
»Veš, moj oče je bolj previdne sorte, pa bi jaz raje svojo knjižico in denar nazaj.«
»Ampak, zdaj sem pa jaz to blago že naročil,« je rekel, »in zdaj sem odvisen od tega denarja. Sam toliko gotovine nimam.«
Teh osem tisoč mark je bilo takrat veliko denarja.
»Glej,« sem mu rekel. »Da se ne bom zameril očetu, pusti denar na knjižici. Imam posel, pri katerem bom dovolj zaslužil, da ti lahko denar sam posodim.«
Res sem izpeljal ta posel, mu prinesel denar in zahteval knjižico nazaj.
»Joj,« je rekel, »ta posel sem moral izpeljati na hitro, pa sem denar že pobral z nje.«
Tako je imel mojih osem tisoč mark in še osem tisoč mark mojega očeta. Tole pa ne bo dobro, sem si rekel, ko sem vso reč prespal, in se obrnil na Drechslerja, ki mi je tega Horcherja pravzaprav predstavil.
»Ojoj!« je rekel Drechsler, »meni je dolžen 170.000 mark.«
Odšla sva do Dölgerja v njegovo ordinacijo. Tudi on se je prijel za glavo. Pred kratkim mu je umrla teta in mu zapustila 120.000 mark. Kot sveži specializant interne medicine si je za dve tretjini denarja kupil ordinacijo, preostanek pa posodil Horcherju.
»Fantje, zdaj pa tako,« sem jima rekel. »Vsi trije bomo šli lepo do Horcherja in se dogovorili za način, na katerega bo odplačal ta dolg do nas in vse skupaj bomo zapisali na papir.«
Določili smo dan, ko ga bomo obiskali, vsi skupaj, in se tudi dogovorili, da se ne bo nihče med nami z njim nič posebej pogovarjal. Vsi skupaj. Kdo je šel prvi do njega? Takoj in s sodnim izvršiteljem? Hugo Drechlser. Najbogatejši med nami. Midva z Dölgerjem pa sva ostala brez denarja. Horcherja sem zadnjič srečal kakšnih deset let kasneje, na cesti v bližini njegove trgovine. Ves suh, shiran, živ mrlič je bil. Dobil je tuberkulozo in umrl.
Zato sem si takrat, po tistem 'če ne moreš preživeti, pa crkni' rekel, da bom nalašč odšel na svoje, in tudi sem. To je bilo zelo težko, ker sem sam vendarle imel jugoslovanski potni list, pa še tega so mi nekajkrat vzeli in sta mi morala Roter in Dolanc pomagati, da sem ga spet dobil. Odprl sem podjetje Dibo, s katerim sem pa vztrajal zelo kratek čas. Dibo je sicer okrajšava za Dimnik Božo. Znašel sem se v džungli in zato sem tudi združil sile z Marjanom Grudnom, sinom svoje krstne botre, ki je bil italijanski državljan, po poroki s Švicarko pa je pridobil še švicarsko državljanstvo. Njegova žena se je pisala Vidmer in skupaj smo ustanovili družbo GVD, se pravi Gruden, Vidmer, Dimnik.
Marjan z ženo Suzi, Mitja in mama Gruden, moja krstna botra
Prodajali smo ure Rado po vsem takratnem vzhodu, pa tehnične pripomočke, ki jih v Jugoslaviji, na Češkem in na Poljskem ni bilo. Veliko smo delali predvsem z Beogradom, celo z Genexom, ki je bilo največje jugoslovansko podjetje. V tem obdobju mi je direktor najbolj znane švicarske banke, eden mojih ribičev, rekel:
»Ne čudim se, da nekdo iz polne blagajne ukrade denar, ampak kako pa to naredi iz prazne, tega pa ne razumem.«
»Na kaj ciljaš?« me je zanimalo.
»Prav včeraj so bili pri meni trije iz Jugoslavije s tremi kovčki. Petdeset milijonov nemških mark so prinesli.«
Ni mu šlo v glavo, kako je mogoče, da iz revne države, za kakršno je veljala Jugoslavija, trije prinesejo toliko denarja. Danes bi bilo takratnih petdeset milijonov mark vrednih kakšnih petsto milijonov evrov. Najbrž je šlo prav za Genex. To se mi je zdelo tako ogabno, da sem zadevo prijavil na jugoslovanskem veleposlaništvu v Švici. Prav mogoče je, da sem zaradi te prijave pristal na nekem seznamu udbovskih sodelavcev, na katerem naj bi me opazil Lajevec. Sam tega seznama nikoli nisem videl.
Udba me je sicer gotovo nadzirala. Pome je leta 1958 priletelo prvo zasebno letalo, ki ga je pilotiral grof Douglas. Že takrat sva s tem letalom letala okrog. Ko je Jugoslavijo obiskal podpredsednik švicarske vlade, se je sem pripeljal z Mercedesovim kabrioletom, najbolj športnim avtomobilom, kar jih je bilo. Na registrski tablici mu je pisalo: Zürich 1111. Stanoval je v hotelu Slon, pred katerim je parkiral ta avto. Vsako jutro sem prišel ponj in po njegove prijatelje, in ko smo se odpeljali s tem avtomobilom, sem jih videl, kako so stali ob hotelu in nas opazovali. Ne eden, več. Jasno, zmeraj so me nadzorovali, me pa niso nikoli poklicali in vprašali, da bi vohljal zanje. Tudi Rado, ki je bil udbovec, ne.
S podjetjem GVD smo opravljali razne posle. Prodali smo tudi kakšen avto, predvsem pa tehnične pripomočke, tudi z medicinsko opremo – ultrazvoke in druge aparature, pa laboratorijsko opremo. In to ne toliko po Jugoslaviji, več po Poljski, Češkoslovaški in Madžarski, kjer sem imel dobre povezave zaradi lova. Kolikor si jih nisem priskrbel sam, mi je pomagal profesor Ivan Tomka, moj stalni ribiški kompanjon. Eden takih poslov, ki ni prinesel kdo ve koliko denarja, je bila prodaja sintetičnih kosov oblačil, šuškavcev. Plaščev, ki so bili v Italiji po sto lir, smo na vzhod spravili niti sam ne vem koliko. Vse sorte smo počeli.
Prvi zasluženi denar, ki mi je ostal na računu, sem položil v Deutsche Bank v Münchnu, in to leta 1958.
»Tega denarja se pa ne bom dotaknil,« sem si rekel.
Šlo je za petsto mark. Potem sem to vsoto počasi, počasi dolagal, tako da se je knjižica zmeraj bolj debelila.
Pred nekaj leti je Deustche Bank praznovala stoto obletnico ustanovitve in nepričakovano sem dobil povabilo na praznovanje v tej münchenski podružnici, ki stoji v centru mesta nasproti hotela Bayerische Hof.
»Kako to, da ste me povabili?« sem vprašal.
»Ker ste najstarejši živeči vlagatelj v tej poslovalnici.«
Na tej svečanosti, na katero je bilo povabljenih kakšnih sto ljudi, je govoril moški temnejše polti, mislil sem, da je mogoče Arabec.
»Kdo pa je tale?« sem vprašal nekoga.
»To je pa generalni direktor. Woehrner se piše, Asoka mu je pa ime.« Govoril je briljantno.
»Kako pa to, da je temne polti?« me je zanimalo.
»Iz Šrilanke je.«
Tega človeka pa moram spoznati, sem si rekel in na zakuski stopil do njega. Ko je bil star dvanajst let, sta mu starša umrla v prometni nesreči. Posvojil ga je nemški par in iz šrilanškega mulca je postal direktor največje nemške banke. Sam mi je pripovedoval, da se še spomni, kako je mahal z zastavico, ko je na Šrilanko, takrat še Cejlon, prispel Tito.
Na tej slovesnosti je govoril eno uro. Briljantno, povsem drugače kot ti naši reveži.
Potem sta me našla dva Slovenca, dr. Stanko Plevnik in dr. Marko Štular, ki sta odkrila sredstvo proti ženski inkontinenci – vaginalne konuse, femina se je imenoval izdelek. Dr. Plevnik jih je pogruntal, opravil klinične teste, ki smo jih ponovili v Nemčiji, Franciji in Italiji. To pogruntavščino mi je ponudil, da bi jo prodajal in oglaševal po svetu in zaradi nje sem v Vaduzu v Lihtenštajnu, kjer so bili najugodnejši davki, odprl podjetje Promed.
Istočasno oziroma celo nekaj prej se je name obrnil dr. Rajko Kenda s stolčki za odvzem urina pri majhnih otrocih. Izjemno inteligentna pogruntavščina. Vpregel sem svoje ribiške zveze po vseh farmacevtskih tovarnah. Bil sem v stikih s pomembnim podjetjem v Nemčiji, kjer so se zelo zavzeli za to inovacijo. Vsi smo bili zelo navdušeni, začeli smo že kar s sklepanjem pogodb in dogovorov. Tako sem konuse proti ženski inkontinenci uvrstil v nekakšen svoj B program, kot paradni konj pa naj bi nastopal izdelek dr. Rajka Kende – zbiralec urina, ki sem mu sam rekel urinator in ki zelo olajša jemanje vzorcev urina pri otrocih. Zelo uporabna zadeva, s katero sem predvideval, da bomo zaslužili milijone. Obrnilo se je pa tako, da je ta reč propadla, in to samo zato, ker je prišlo do razprtij med ljudmi, ki so bili vpleteni v ta posel. Ob meni se je Rajko Kenda namreč obrnil še na enega ponudnika poslovnih storitev in tam, med ljudmi v tem podjetju, se je zapletlo. Vsak po svoje je nekaj mešal in končalo se je tako, da so se farmacevtske družbe naveličale sporov okoli tega, kdo bo prvi in ekskluzivni ponudnik, in je posel propadel. Iz posla, v katerega sem polagal največ upanja, tako ni bilo nič, tisti drugi je pa rasel in rasel. Podjetje smo internacionalizirali, imeli smo svojo lastno proizvodnjo v Italiji pri Parmi in ta izdelek oglaševali po vsem svetu.
Femcon
Najprej smo ga imenovali femina in kasneje femcon in pelvifit. Gre za valjčke, šest jih je v škatli, za utrjevanje medeničnih mišic pri težavah s t. i. žensko inkontinenco. Ti valjčki so stoodstotno uspešni in bi jih morala uporabljati vsaka ženska, predvsem pa vsaka ženska po porodu. Po petdesetem letu, ko začnejo te mišice popuščati, postane ogromno žensk inkontinentnih. To je epohalno odkritje in teh valjčkov smo po vsem svetu prodali na milijone. V Južni Koreji so jih imeli celo za erotične potrebe, prodajali so se za med, ampak ko so jih hoteli oglaševati kot erotični pripomoček, sem bil proti temu.
»To ne pride v poštev,« sem rekel, ko so hoteli to funkcijo zapisati na navodila za uporabo. S tem bi namreč uničili medicinski ugled, ki ga je imel femcon.
Trideset let sem se ukvarjal s temi valjčki, pred kratkim pa sem prodal proizvodnjo v Južno Afriko.
Skoraj zmerljivka lobist se me je prijela ob osamosvajanju Slovenije, ko sem skrbel za stike v tujini, kar je povsem napačno. Pojem lobist je nastal v Ameriki, kjer so kongresniki v preddverjih razpravljali o problemih in o zakonih. Lobist ima pri nas negativno konotacijo, ljudje si pod tem pojmom predstavljajo nekoga, ki nekaj meša, ki deluje v zakulisju, kar se pri nas na veliko počne. Ampak lobisti tega ne počno! Lobist je tisti, ki za svoj denar in za svoj čas deluje za splošno dobro. Jaz se nikoli nisem ukvarjal z lobiranjem. To, kar sem počel, je bilo marketing, trženje, odprto trženje. Pripravim sestanek, vam razložim, kaj ponujam in zakaj mislim, da bi vi to potrebovali, odločitev, ali boste to kupili ali ne, je pa vaša. Delujem na odprtem polju. Zanimivo je to, da sem v Sloveniji najmanj prodajal, skoraj nič, po osamosvojitvi pa še to ne.
Žal pri nas poteka večina poslov tako, da nekdo nekoga nagovori, naj pregovori svojega sorodnika ali prijatelja v nakup reči, ki je ne potrebuje. Temu se potem pri nas reče lobiranje in zaradi tega je postal pojem lobiranje negativen. Sam nikoli ne bi storil česa podobnega. Nikoli ne bi prodal niti avtomobila nad njegovo dejansko vrednostjo, ker se to zmeraj vrne. Leta 1962 sem v Švici obiskoval seminar oziroma trimesečni tečaj za menedžerje, ki je bil zelo drag. Po nekaj dneh sem mislil kar odstopiti, ker so razlagali takšne preproste resnice, da sem si rekel:
»Saj to pa jaz že vse vem, zakaj bi plačeval?«
Izkazalo pa se je, da so pomembne prav te preproste reči in sem na tem tečaju v resnici veliko pridobil. Med drugim nam je naš predavatelj zastavil naslednje vprašanje:
»Kaj bi napravili ob obisku delegacije iz Japonske? Ne znate jezika, oni govorijo slabo angleško – kako boste prišli do posla?«
Naučil me je, da moram najprej po ovinkih izvedeti, s kakšnim človekom imam opravka, s katerim športom se ukvarja in tako ugotoviti, kakšen je, ali mu lahko zaupam, in na koncu dognati, kaj bi on rad od mene. Ko to izvem, sem opravil pol posla. Potem že lahko vežem svoje interese z njegovimi. Če bom na pogovorih izhajal iz svojih interesov in stališč, pa posla ne bom nikoli napravil.
Naučil sem se, da nikoli ne smeš opravljati konkurence, nikoli slabo govoriti o njej. Lahko hvališ svoj izdelek in to je vse. In nikoli ne misli, da boš zaslužil, če boš kaj prodal dražje, kot misliš, da je tisto vredno. Prej ali slej te bodo imeli za barabo. Ime je blagovna znamka. Tako kot je rekel italijanski prodajalec gradbenih strojev, ko se je pri njem prikazal moj brat, da bi kupil enega izmed njih.
»Če gre za Dimnika, mu jih naložite deset, če jih potrebuje.«
To moraš doseči – kredibilnost. Tako poslujejo Židje in samo zaradi tega so tako močni, kot so. Pri njih gre vse na zaupanje, ampak ko jo enkrat samkrat izneveriš, nimaš več dostopa v njihov krog.
Z Židi sem imel kasneje veliko opravka in o njih ne znam povedati nič slabega. Mogoče jih mnogi ne marajo zato, ker so pametnejši in imajo utečen sistem, v katerem beseda velja, nič ni treba napisati. Zaradi tega lažje komunicirajo in tudi ustvarjajo večje neto dobičke. Pred kakšnimi tridesetimi leti sem spoznal Žida, lastnika diamantnih rudnikov Južnoafriški republiki. Zelo bogat je bil. Moshe Dueg mu je bilo ime in v isti druščini sva igrala golf. Nekoč sem potreboval briljant za neko punco, pa sem hotel ceneje priti do njega in sem mu to omenil.
»Pojdi v Antwerpen k mojemu bratu,« je rekel, »on ima brusilnico diamantov. Izberi si diamant, pa se bom že jaz dogovoril.«
Odpotoval sem v Antwerpen, tajnica me je odpeljala v pisarno tega brata, ki je delovala kot blagajna z dvojnimi blindiranimi vrati, sicer je bila pa skromno opremljena. Malo sva se pogovarjala, deset minut za menoj je tajnica pripeljala še nekoga, s katerim se je moj gostitelj očitno poznal. Pozdravila sta se, potem je pa brat mojega znanca poslal novega obiskovalca k blagajni. Ta je res stopil do nje, jo odprl, iz žepa pa potegnil usnjen mošnjiček, ki ga sicer nosijo vsi Židje. Iz blagajne je odbral nekaj dragih kamnov, jih spravil v mošnjiček in odšel.
»Kdo pa je bil to?« sem ga vprašal.
»Neka naša stranka.«
»Ampak, kaj je pa delal?«
»Nabiral je robo.«
Ko mi je kasneje razkazal briljante, sem videl, da je tisti človek nabral 'robe' za najmanj tristo do petsto tisoč evrov.
»Kako pa veste, kaj je sploh izbral?«
»Saj bo poslal dobavnico.«
»Dobavnico?«
»Ja, dobavnico, potem mu pa mi povemo, koliko bo plačal.«
»Se ne bojite, da bi vas prevaral?«
»Če me bo, me bo samo enkrat, pa nikoli več.«
Tukaj so Židje močni in antisemitizem je posledica tega, da so bili zmeraj pred drugimi v tem socialnem smislu. Je pa res – in to sem opazil – da pa nimajo socialnega čuta do tistih nižje na družbeni. Ne vem zakaj, morda gre samo za moj občutek. Sam lahko rečem, da sem imel z Židi same dobre izkušnje. Mogoče zato, ker sem vedel, da so zelo pametni in da jih ne moreš prinesti okrog.
Tako bi moralo biti tudi drugod, pa bi bilo vse lažje. Manj administracije, manj potrebnih zakonov in podzakonskih aktov … Tako majhna skupnost, kot je Slovenija, je idealen poligon za to, da bi napravili državo, ki bi bila vzor za ves svet. To so mi velikokrat rekli že moji ribiči, ko so obiskali Slovenijo. Imate najlepšo državo na svetu, najlepše vode na svetu, pametne ljudi, vse imate na majhnem ozemlju … V ribogojstvu in v ihtiologiji, se pravi v poznavanju voda in preučevanju rib bi lahko bili vodilni na svetu, imeli bi lahko univerzo za ves svet. Na razdalji petdeset, sto kilometrov imamo vse. Vse to bi lahko počeli, če bi se malo manj ukvarjali s preteklostjo in se usmerili raje v prihodnost.
Moj diapazon poslovanja je bil neverjetno širok. Ljudje so se navadili, da se ukvarjam z prav vsem, da so skovali reklo: Nicht versagen, Dimnik fragen! Oziroma: Nič skrbeti, Dimnika vprašati! Kadarkoli je kdo v tistih časih, ko ni bilo take izbire, kaj potreboval, se je obrnil name. Še celo zastopništva, recimo pri nas Tehnounion, so se obračala name, da sem jim kaj priskrbel preko svojih ribiških zvez v tujini. Precejkrat sem jim priskrbel zveze, telefone, pa od tega sam nisem nič imel.
To se je končalo konec osemdesetih, ko sem v poslovni svet vpeljal svojo hčer. Priznam, da se tega ni lotila po svoji volji, sama nikoli ni bila zadovoljna s tem, da bi ostala v poslovnem svetu. Voditi podjetje s sedemdesetimi ljudmi, obenem pa študirati in opravljati specializacijo, je seveda velik napor. Devetindevetdeset ljudi od stotih bi vse skupaj pustilo, ampak ona ni! To pa je pobrala po meni. Če nekaj začne, mora to tudi izpeljati do konca. Sam sem bil vse svoje življenje odvisen od svojih poslovnih aktivnosti; meni ni nihče nič dal, razen Grka Kosta, on edini. In ko je njeno podjetje najbolj cvetelo, je končala specializacijo na dermatologiji. Skupaj s kolegom ima ob podjetju zdaj še dermatološko kliniko. V tistem času sem se povsem naključno spoznal z Metko Zorc. Njen svak Lojze Pleskovič, mož njene sestre, je delal specializacijo iz kirurgije, ko sem sam stažiral. Ob zaključku mojega staža na kirurgiji in njegove specializacije sta sestri Meta in Ruda Zorc naredili 'mašnico'. Tako se reče opravljenemu izpitu iz kirurgije. Kar v bolnišnici smo pripravili pojedino in takrat smo se vsi spoznali ter ugotovili, da smo skoraj sorodniki. Zorčevi so bili znanci mojih staršev še iz beograjskih časov. Metkin stric je bil pravnik in je v Beogradu spadal v klub Slovencev, v katerem je bil tudi moj oče. Njegova hči Katja, teta Metke Zorc, me je naučila plavati. Že v času pred vojno so bili zelo premožni in so imeli v zalivu pri Kraljevici krasno vilo. Z mamo sva hodila v Kraljevico na počitnice in sva jih hodila obiskovat. Katja je bila nekaj let starejša od mene, že prava gospodična, jaz pa petleten mulc in sem ves čas silil vanjo, da bi me vozila v sandolinu. Imeli so svoj zaliv, pregrajen z mrežo kot zaščito pred morskimi psi.
Metka, Božo, Lojze in Ruda
»Kaj pa je v tej mreži?« sem jo nekoč vprašal.
»Tule so pa zaprti morski psi,« je rekla.
Na živce sem ji šel. Kaj naj pa mlado dekle počne s takim otrokom, kakršen sem bil takrat?
»Pa daj, pelji me!« sem ji težil, in ko ji je še mama rekla, naj me pelje s sandolinom, me je pač morala.
A ko sva se pripeljala do mreže, sem sitnaril, vlekel za veslo in jo tako spravil ob živce, da me je vrgla v vodo. V tistem trenutku, še danes se spomnim, so mi bili pred očmi samo morski psi. Kako sem prišel na obalo, ne vem, ampak od tistega časa naprej sem znal plavati. Nekaj dni kasneje sem šel skakat s pet metrov visoke skakalnice, da so vsi rekli:
»Kaj je s starši, da to pustijo?!« Jaz sem pa vpil s skakalnice:
»Glej me, ati, glej me!«
Metka Zorc si je že takrat zelo želela imeti svojo kliniko. V to je vpletla še profesorja Ninoslava Radovanovića, znanega srčnega kirurga, postali smo prijatelji in se lotili vzpostavljanja klinike Paracelzus. Šef te klinike v Celovcu naj bi bil Radovanović, tudi sam sem se zelo angažiral pri tem projektu. Investitorji so pooblastili nekega zdravnika, da bi preveril Radovanovića pri delu. Prišel je v Lausanno, na kliniko, kjer je delal Radovanović, prav takrat, ko sem bil tudi sam tam. Radovanovića so opisovali kot čudežnega kirurga, pa se je v imenu investitorjev prišel prepričat na lastne oči. Tisti dan sta na njegov poseg čakala dva pacienta. Eden lahek, drugi pa težek primer. Radovanović nas je povabil, naj prisostvujemo operaciji, potem pa smo šli še na večerjo v restavracijo ob jezeru. Dr. Radovanović ni bil samo velik kirurg, pač pa tudi velik gurman.
Prva operacija, tista težka, se je pokazala kot lahka, in po njej je vse osebje, takšna je bila navada, nazdravilo s kozarčkom šampanjca. Pri drugi operaciji, ki naj bi bila lahka, se je pa vse zakompliciralo. Žil na nogah niso mogli najti. S tem zdravnikomopazovalcem sva stala pri vzglavju in opazovala operacijo. Radovanović je stal na nogah deset ur in ves čas operiral, ta, ki je stal ob meni, pa je klonil.
»Ich kann nicht mehr aushalten!« je rekel. »Ne zdržim več.«
Radovanović je bil res kirurgatlet. Obrnil sem se k njemu in mu po
srbsko rekel:
»Poslušaj, Ninoslav, ta ne more več.« Sklonjen nad pacientom mi je odgovoril:
»Odpelji ga v restavracijo.«
Ura je bila šest ali pol sedmih zvečer, ko sem tega obnemoglega opazovalca odpeljal na večerjo, Radovanović se je pa tam prikazal šele ob desetih. Skoraj do desetih je torej operiral, potem smo pa tam proslavljali do kakšnih polnoči in zdravnik, ki naj bi preveril Radovanovića, se je povsem napil. Drugi dan smo rekli, da bomo šli pogledat pacienta – in kdo je bil prvi pri njem? Radovanović. Že ob sedmih je bil tam, mi drugi smo pa tja prikapljali ob kakšnih pol devetih.
Nekoč sem bil zadolžen za to, da k Radovanoviću na operacijo odpeljem profesorja Čeda Ravnika. Pred tem sem se vrnil iz Afrike, kjer sem bil na lovu. Prav nič dobro se nisem počutil, a sem nekako le pripeljal Ravnika na operacijo, med operacijo, ki sem jo spremljal, pa me je Radovanović pogledal in vprašal:
»Pa zakaj si ti tako rumen?«
Pogledal sem se v ogledalo in res sem imel beločnice povsem rumene. Iz Afrike sem prinesel hepatitis. Vse bolj sem bil kot cunja. In tak, ves ubog, sem Ravnika odpeljal še domov. Z letalom iz Ženeve do Zagreba in od tam z avtomobilom do Ljubljane. Komaj sem se privlekel.
Škof Anton Jamnik, prof. dr. Ninoslav Radovanović, prof. dr. Metka Zorc in Božo Dimnik v predsedniški palači
Za kliniko v Celovcu je bilo že vse dogovorjeno, Radovanovića so povzdigovali v nebo, potem smo pa ugotovili, da ne more postati direktor klinike, ker ni avstrijski državljan. In ker je Radovanović to zahteval, tega pa nismo mogli doseči, je projekt propadel. Klinika sicer obstaja, a imena, ki bi ga imela z Radovanovićem, pa seveda nima. Radovanović je kasneje napravil svojo kliniko v Kamenici pri Novem Sadu v Vojvodini. Za njegove zasluge mu je predsednik Borut Pahor podelil visoko priznanje (2021).
Do leta 1991 sem se ukvarjal z različnimi stvarmi, s posli raznih razsežnosti. Ob tem sem imel ves čas stalno prebivališče v Sloveniji, od leta 1970 do leta 1992 pa tudi v Veroni. Weisbrot mi je že konec petdesetih ponujal švicarsko državljanstvo in še danes ne razumem, zakaj tega nisem sprejel. Po letu 1960 so mi ne vem kolikokrat vzeli potni list in sem potreboval intervencijo bodisi Roterja ali Dolanca. Še danes se ne razumem, danes sploh bolj kot kadarkoli, ampak takrat me je najbolj skrbelo, kako se bom pojavil pred Petričkom in mi bodo prijatelji rekli:
»A zdaj si šel pa državljanstvo zamenjat …«
Osebna izkaznica, izdana v Veroni v Italiji leta 1974
Noro, ampak to mi je branilo. S pametjo, ki jo imam danes, bi ponudbo sprejel z obema rokama. Kako bi mi to olajšalo vse moje življenje! Vse težave, ki sem jih imel z jugoslovansko državo, vsa preverjanja izvorov premoženja, vse to bi odpadlo. Mene je pa ob tem, kako bo to sprejel moj oče, skrbelo še, kako se bom opravičil pred prijatelji iz Petrička.
Stalno prebivališče sem imel v Ljubljani, večino časa pa sem preživel v Istri. Tam sem za tri vasi in za celo naselje ministrstva za notranje zadeve, ki je imelo v Špini svoje letovišče, priskrbel vodo, ko sem uredil zbirni bazen v Vidučiji. Bil sem skoraj nekakšen 'gradonačelnik' in tudi počutil sem se na pol Istrana.
Moji sosedje v Svetem Ivanu: Bara in Bojan Adamič, brata Dimnik, Mira Čuček in Anka Tekstor
V Švico sem se po upokojitvi vračal pozimi in to še zmeraj redno počnem. Kot otrok nisem smučal, skakal sem s smučmi. Potem sem si dobil smučarskega učitelja, nekega mehanika. Vzel me je v roke, me naučil smučati in dobil sem veselje do alpskega smučanja. Tako zelo, da sem na smučišču Lagalp nad dolino Pontresine postal celo član prestižnega smučarskega kluba Mount Everest.
Tolikokrat si se moral spustiti po progi, da si opravil z višinskimi 8848 metri, kolikor znaša višina najvišje gore na svetu. Da si to dosegel – razumljivo v enem dnevu – si se moral enajstkrat povzpeti z žičnico na vrh proge, enajstič pa od zadnje postaje žičnice še peš in v smučarskih čevljih opraviti s kakšnimi stopetdesetimi višinskimi metri do vrha gore nad smučiščem. Dobil si posebno izkaznico, v katero je žičničar po vsakem spustu pritisnil žig. Takrat sem imel blazno kondicijo in sem se po progi odpeljal sedemnajstkrat. Ne vem, ali je ta rekord kasneje kdo izboljšal.
Priznanje Cluba 8847 Piz Lagalb-Mount Everest
Smučanje mi je nekoč pomagalo tudi pri nekem zelo čudnem poslu. Prijatelj Gerd Bittl, ki sem ga spoznal na golfu na Mavriciju, lastnik največjega števila športnih trgovin v Nemčiji, me je poklical in rekel:
»Prijatelju sem posodil 100.000 mark, potem pa je izginil nekam na Hrvaško. Saj mi ni toliko za denar, me pa jezi, da me je najboljši prijatelj tako grdo nategnil. Ali morda lahko izveš, kje je?«
Poznal sem nekega Jurico z Reke, ki se je izdajal za zdravnika in me tudi klical kolega, čeprav najbrž ni bil zdravnik. Ukvarjal se je z vse sorte stvarmi, tudi z izterjavami. Vprašal sem, ali bi bilo tega tipa mogoče najti. Rekel je, da se bo pozanimal.
Čez dva tedna sem dobil pismo od Bittla.
»Katastrofa!« mi je pisal »Kaj si napravil?! Klicala me je policija.« Povedal je, da je tistemu Nemcu, ki je zginil z njegovimi markami, nekdo pozvonil na hišnih vratih. Stanoval je z neko žensko na Hrvaškem. Ko jih je odprl, je v trenutku dobil eno na gobec. Šel je na policijo in na nemško ambasado in tako so prišli do Bittla, ki je hotel priti do svojega denarja. Vključen je bil tudi Interpol.
»Pa kaj ste naredili!« je bil Bittl čisto zgrožen.
»Jaz nič ne vem,« sem rekel in poklical Jurico.
»Saj si rekel, naj ga poiščemo,« je rekel moj 'kolega' z Reke.
»Pa ne tako! Tega si ne morem dovoliti!«
»Kar ti se zmeni z mojimi fanti,« je rekel Jurica.
Res sem se dobil z njimi v Zagrebu v hotelu Intercontinental. Bili so silaki, mišičnjaki, prave gorile. Jurica je izginil in me pustil samega z njimi.
»Glejte,« sem rekel, »to ne gre tako. Tega tudi nisem naročil. Hotel sem samo njegov naslov.«
Začudeno so me gledali, a so se izkazali za razumne. Lepo smo se pogovorili, popili kavo in šli vsak po svoje.
Kakšen mesec po tistem mi je v St. Moritzu zazvonil telefon. Na drugi strani je bil Tihomir, eden od treh silakov.
»Kje pa si?« sem ga vprašal.
»V St. Moritzu.« Zaskrbelo me je.
»Kaj pa počneš tukaj?«
»Nekega gospoda spremljam. V Zürich gre, v banko, pa sva se ustavila čez vikend. Malo bova smučala, potem pa greva naprej.«
… in če bi se lahko srečali.
»Kje pa?« sem vprašal in se delal pogumnega.
»Kar vi povejte.«
Predlagal sem Corviglio, 2400 metrov visoko, do katere pelje železnica. In sicer točno opoldne. Prišla sta ta tip, silak Tihomir, in starejši gospod, oba lepo napravljena v smučarsko opremo. Predstavili smo se in rekli par besed. Potem je starejši predlagal, da gremo skupaj smučat. No, pa da vidimo, sem rekel sam pri sebi. Terene v St. Moritzu sem res dobro poznal. In sem ju gonil s hriba na hrib, da sta bila pošteno zdelana. Ob štirih, pol petih so žičnice nehale voziti, a do petih se je še dalo smučati.
»Izkoristimo še ta čas,« sem rekel.
»Ne morem več, zelo me boli koleno,« je rekel Tihomir, ki je bil z močmi čisto na koncu.
Da ne more nič več, je bilo jasno videti.
»Prav, pa končajmo,« sem rekel in kmalu potem smo se poslovili. Nekaj tednov kasneje mi je spet zazvonil telefon.
»Rad bi bil vaš šofer,« je rekel Tihomir. »Zastonj, nič mi ni treba plačati, samo nekaj časa bi vas rad vozil okrog.«
Tako je bil fasciniran, da bi vse napravil zame.
»Tega si nisem mogel predstavljati,« je rekel o tistem našem skup nem smučanju.
Kasneje se mi je še velikokrat oglasil. Bil je pravi orjak, mišičnjak, da se ga prestrašiš, a v svojem bistvu dobričina.
Božo in Andrej (v rdečem), St. Moritz, Corviglia
Neko zimo smo v St. Moritzu smučali Andrej Kitek, Švicar Sigi Wagner, doma z Bodenskega jezera, in jaz. Prvi dan smučanja je bil za nami, a je Wagner čisto na koncu, ko smo se spustili v dolino, odletel v jarek in si zlomil rebro. Zlom rebra je zelo boleča stvar, obstaja pa tudi nevarnost, da konec zlomljenega rebra predre porebrnico, zato sva ga v dolino spravljala zelo počasi in previdno. Povila sva ga, ga peljala na rentgen, potem pa smo šli v moje stanovanje, kjer smo bili nastanjeni. Ostal je z nama, a ker ni mogel več smučati, nam je kuhal. Kuhal pa je odlično, jedli smo ko bogovi.
Naslednje leto smo bili v St. Moritzu spet zbrani vsi trije.
»Morda bi bilo dobro, če bi se spet malo polomil,« sem rekel v šali po dveh ali treh dneh. »Lepo bi bilo jesti tako dobro kot lani.«
In smo spet dobro jedli – Wagner se je ponovno polomil …
V St. Moritzu je zelo redko megla, a pred nedavnim je bila tako gosta, da take še nisem doživel, odkar hodim tja. Do višine 2400 metrov pelje gondola, še višje pa majhna zaprta kabina. Šele iz nje sem videl, kako gosta je megla. Ko sem se spuščal, sem se malo peljal, se ustavil, pa spet peljal. Nenadoma sem na smučišču zagledal človeka. Negiben je ležal sredi proge. Zapeljal sem do njega in preveril utrip in dihanje. Človek ni več dihal. Oživljal sem ga in čeprav sem zdravnik, je bilo to prvič v življenju. Nekajkrat sem ga udaril po prsih in se je zbudil. Padel je, od strahu doživel šok in srčni zastoj. Kar ni infarkt; če bi bil, bi v taki situaciji umrl. Imel je srečo, da sem ga našel. Poklical sem reševalce in odpeljali so ga z gondolo.
Nekaj podobnega sem doživel na letalu z Mavricija v Pariz. S Tanjo, drugo ženo, sva se vračala domov. Zaspal sem, ko me je zbudila. Kapetan je spraševal, ali je morda med potniki kakšen zdravnik. Neka ženska je namreč zlezla skupaj. Šel sem do nje, jo posadil na sedež, potipal utrip in jo pregledal, kolikor je pač bilo mogoče v takih okoliščinah. Hitro je prišla k sebi. Šlo je za šok, k sreči ni bilo nič hujšega. Preden smo se pristali, se je ponovno oglasil kapetan. Napovedal je pristanek, se zahvalil potnikom za zaupanje in se v imenu letalske družbe še posebej zahvalil zdravniku, ki je pomagal njihovi potnici.
»V zahvalo poklanja Air France gospodu zdravniku dve letalski vozovnici za let okoli sveta v prvem razredu.«
»Madona, zakaj se pa meni ne zgodi kaj takega?!« je rekel moj prijatelj Andrej Kitek, specialist internist, ko sem mu pravil o tem.
Vse življenje sem po en mesec na leto smučal, zdaj to počnem že več kot petdeset let. Nikoli nisem imel, hvala bogu, nobenih težav s koleni in podobnim, pa čeprav sem nekajkrat resno padel. Včasih sem tudi malce pretiraval, še posebej po celcu. Nekoč sem prijatelja Kitka vlekel po neki hudi strmini in Andrej je sredi proge padel ter se valil do njenega izteka. Izgubil je kapo, očala rokavice, vse, ampak sem vse tudi našel, celo očala, brez katerih sicer ni videl ničesar. Od takrat naprej se je naše skupno smučanje imenovalo 'Kitek memorial run'.
* * *
Nasploh sem, se mi zdi, človek, ki se mu reči kar dogajajo. Naključja, ki druge zgrešijo, ali pa je odgovor na to vprašanje mogoče ta, da pač poznam ogromno ljudi. Tako sem z lanskega smučanja v St. Moritzu odnesel dve zanimivi zgodbi.
Čakal sem na eno od sedežnic, na kateri se lahko istočasno lahko peljejo štirje. Bil sem sam, moji so že šli, pa sem prisedel k dvema neznancema. Zaprl sem plastični pokrov čez klop, na kateri smo sedeli, eden od teh dveh, ki je sedel ob meni, pa ga je spet odprl. Ni bil prvi, ki je tako ravnal. Ljudje namreč ne razumejo, da pridejo na sedežnico ogreti in jim seveda godi hladnejši zrak na tisti dvajsetminutni vožnji do vrha, ampak zdravju pa to grozno škodi, še posebej kolenom, ker so slabo prekrvavljena. Zato vsakič spustim tisti pokrov in se tudi večkrat skregam – na koncu ljudje zmeraj popustijo. Ta je pa ta pokrov kar dvignil. Ponovno sem ga spustil in možak ga je še enkrat, tokrat prav jezno, spet dvignil.
»Oprostite,« sem rekel, »ampak jaz sem zdravnik in to, kar počnem, je dobro za nas vse.«
Razložil sem mu in medtem, ko sem se obračal, je na mojem hrbtu zagledal napis Slovenija, ker imam pač tak smučarski dres.
»Potem se pa lahko pogovarjava po naše,« je rekel po srbohrvaško. Prihajal je namreč s Kosova. V tistem me je poklicala tajnica Stipeta Mesića in on je ugotovil, o kom se pogovarjam.
»Poznate Mesića?« me je vprašal.
»Poznam.«
»On je naš dragi prijatelj …« In je govoril o njem. »Pred kratkim je bil pri mojem bratu.«
»Kdo pa je vaš brat?«
»Zunanji minister Kosova, Behgjet Pacoll.«
Nekaj let je bil poročen z znano italijanskoalbansko pevko in televizijsko voditeljico Anno Oxa. Brat tega zunanjega ministra že več kot trideset let živi v Luganu v Švici, kjer je lastnik največjega hotela.
»Tam ste zmeraj dobrodošli,« mi je rekel, ko sva se razhajala, »in to brez plačila.«
Do vrha žičnice sva se že skoraj objemala.
Naslednji dan sem šel smučat na Corviglio. Vkrcal sem se na zobato železnico, ki pelje na višino 2400 metrov. Ker je treba med vožnjo pre stopati, se zmeraj spravim na začetek vagona, ko se nenadoma iz neke kabine oglasi nekdo:
»Za Slovence je pa ta kabina.«
Obrnil sem se in zagledal mlajšega moškega, ki je prav tako opazil napis na mojem smučarskem dresu, me je pa tudi poznal.
»Se me spomnite?« me je vprašal.
Nisem se ga. Od kod sva se poznala? Nekaj mesecev pred tem sem šel v Švico po losose, ki smo jih nalovili na Aljaski. Ta, ki me je poklical, je bil takrat v hotelu v Švici, v katerem sem tudi sam prespal s Tadejo, drugih gostov pa ni bilo, ker ni bila sezona. Izmenjali smo nekaj besed, ampak si ga nisem zapomnil.
Tako sva se pogovarjala na vožnji do Corviglie in sva ugotovila, da je bil njegov oče, piše se Jemec, v osnovni šoli moj sošolec. Stanovali so na Vrtači, kjer so imeli hišo s kačo na pročelju, ki jo poznajo vsi stari Ljubljančani. Ko je bil star tri leta, se je družina odselila v Švico, kjer ima njegov sin ginekološko kliniko.
No, pa še ena …
K meni so v Švico hodili različni ljudje. Nekoč je prišel Hrvat Zdravko, prijatelj še iz časov pred osamosvojitvijo Slovenije. Dobro je poznal hrvaške politike – Mesića, Tuđmanovega brata in mnoge druge. Zdravko je vedno rad pretiraval.
»Pridi enkrat k meni na obisk. Saj smučaš, ne?«
»Da, da, puno sam skijao.«
»Fino, kar pridi,« sem rekel.
Prišel je z ženo. Z gondolo smo se peljali do Margunsa. Do tja je šla z nama njegova žena, ki pa ni smučala. Rekla je, da se bo malo sprehodila, razgledala in posončila. Midva pa sva šla naprej, do višine 2700 metrov, s sidrom. Opazil sem, da je pogledala navzgor in potem malo čudno še svojega moža. Prijel sem sidro in takoj videl, da se Zdravko komaj lovi. A ker je bilo zelo strmo, se mi je zdelo, da takih strmin najbrž ni vajen, zato sem mu pomagal. Zgoraj sem spustil sidro in zvrnil se je kot pokošen. Ko se je bilo treba spustiti navzdol po strmini, se je izkazalo, da Zdravko sploh ne zna niti stati na smučeh, kaj šele smučati.
»Zdravko,« sem rekel, »rekel si mi, da smučaš. Lahko se ubiješ …«
»Mi smo drugače smučali.«
»Kako pa?«
»Poiskali smo dva hriba in dolino med njima, potem smo se pa z enega hriba spustili v dolino, pa šli gor na drugo stran.«
Tako resno je to govoril, da nisem mogel verjeti, da laže. V zgodovini St. Moritza zanesljivo ni nihče nikoli šel z vrhnje postaje na Marguns peš v pancerjih. Zdravko je bil prvi. Držal sem ga ob sebi in sva 'štamfala' po smučišču navzdol.
Nekoč sem bil v St. Moritzu z nekdanjo ženo in njeno sestrično, ki je odlično smučala. Nenadoma je iz Münchna poklical Zdravko. Rekel je, da bi prišel na obisk in na pogovor. Res je prišel. Po večerji smo se še kar dolgo pogovarjali. Ženina sestrična, ki je bila utrujena, je šla v posteljo nekoliko prej, drugi pa okrog polnoči. Imeli smo dve veliki spalnici, v veliki dnevni sobi, ki je bila tudi jedilnica, pa še udoben kavč. Zdelo se mi je nesmiselno, da bi ga postiljali. Z ženo sva šla v svojo spalnico, Zdravku pa sem rekel, da gre lahko v drugo, v tisto, kjer je že spala ženina sestrična.
A je čez kakšne pol ure, ko sem ravno zaspal, pridrvela v najino spalnico. Bila je čisto iz sebe. Zdravko je navalil nanjo. Da bi jo pomiril, sem ji rekel, naj prespi v moji postelji, sam pa sem si postal na kavču v dnevni sobi.
»Zdravko, pa kako ti lahko kar tako …?!« sem ga zjutraj nahrulil.
»Pa saj ni bilo tako.«
»Ampak kako?« sem rekel. »Zakaj je potem pobegnila in prišla k nama?«
»Poslušaj. Po prstih sem se pritihotapil v sobo, da se ne bi zbudila. Odprem vrata, v sobi tišina, stopam počasi, slečem se, slečem spodnje hlače, in ko zagleda mojo batino, skoči pokonci in zbeži … Ves čas je špegala.«
Prijateljem, vključno z Mesićem in vsem z vrha, ki so ga poznali, sem povedal, kakšen škandal mi je napravil. Bil je precej aktiven v tihi diplomaciji in večkrat smo bili skupaj na kakšnem omizju, srečanju ali kongresu. Največji hec je bil, ko je kdo od prisotnih, ki so zgodbo dobro poznali, rekel:
»Božo, povej nam, kako je že bilo tisto z Zdravkom.«
Povedal sem zgodbo in vsi smo gledali, kako je zrasel, ko je prišla na vrsto njegova batina. Strašno fino se mu je zdelo.
Oct 18, 2025