Na začetku šestdesetih sem se razšel z Majdo, hčerjo šivilje, ki mi je izdelovala modrce. Bila je fajn punca, čeprav takrat zame vendarle malo premlada, predvsem me je pa motilo to, da ji z nobeno stvarjo nisem mogel ustreči, z ničemer je nisem mogel razveseliti. To je trajalo kar nekaj časa. Težko bi rekel, da je bila v tistih razmerah razvajena, ampak mama je bila vendarle obrtnica in obrtniki so takrat izstopali iz povprečja. Kot edino hčer in najmlajšega otroka ob dveh bratih jo je mama razvajala. Zelo dobro sva se razumela, ampak sčasoma se mi je začelo dozdevati, da ji ne morem nuditi tega, kar ji nudi mama.
Tako sem bil nekoč, moralo je bili okrog božiča, na nekem poslovnem obisku v Zürichu v Švici, sprehajal sem se po Bahnhofstrasse, po glavni ulici, in v eni od izložb ugledal zelo lep prstan. Dvakrat, trikrat sem si ga šel ogledat, preden sem ga le kupil, ker je bil takrat zame zelo drag. Z velikanskim veseljem sem se z njim odpeljal domov, kjer sem jo našel v postelji, ni pa še spala, in ji podal ta prstan, lepo zapakiran v škatlici, okrašeni s pentljo.
»Nekaj lepega sem ti prinesel.« Vzela je škatlico iz mojih rok.
»Aja,« je rekla in jo odložila na mizo.

Sploh je ni odprla. To me je zelo prizadelo. Vso pot iz Züricha preko severne Italije sem razmišljal, kako bo vesela, kako se bo razveselila tega prstana, potem pa tak polom. Direktno k njej sem prišel s poti, pred tem niti domov nisem šel, ona pa samo:
»Aja …«
Po tistem se je nekaj v meni prelomilo in od takrat naprej sem bil ob njej le kot nekakšen statist. Nikoli več nisem čutil do nje tistega prejšnjega žara. Pa še to je bilo, da se je zanjo ogrel najstarejši sin moje krstne botre, Mitja Gruden, in jo odpeljal na smučanje v Kranjsko Goro. In kar je bilo med nama, je nekako zvodenelo. Njegov mlajši brat Marjan, s katerim sva si bila bližje, me je opozoril:
»Pazi se Mitje, ta ti jo bo prevzel!«
Ne bom rekel, da je bilo že v Kranjski Gori kaj med njima, pač pa po tem, ko sva šla narazen.

Jaz sem začel pogledovati po drugi ženski, ki je kasneje postala mati moje hčere, ljubki punci, ki je bila mis Portoroža. Tega takrat sicer nisem vedel. Ime ji je bilo Draga. Všeč mi je bila, ko sem jo videl na motorju z Igorjem Šterbencem. V službo je hodila po Parmovi mimo moje hiše, pa nisem vedel, kako bi prišel do nje. Pomagal mi je sošolec z medicine Sašo Guzelj, ki je medtem postal psihiater. Bil je prijatelj njenega prijatelja in se ji je tako lahko približal, pa sem ga nagovoril, naj jo počaka, ko bo šla v službo, jo ogovori, in ko jo bo tako spremljal v službo, se bom pripeljal mimo s svojim avtomobilom. Pomahal mi bo in me vprašal, ali bi ju peljal v službo. Naključno. Tako se je tudi zgodilo in tako se je začela moja ljubezen s to žensko.
Njena družina je živela bolj skromno, v stanovanju s kuhinjo in še eno
sobo, v kateri so morali bivati oče, mama, ona in njena sestra ter brat. Kljub temu je bila nedostopna, to pa zato, ker jo je mama nenehno opozarjala, da nisem pravi, ker sem ženskar in imam avto in sem zato sumljiv. Družina je bila malo bolj socialistično naravnana. Moje dvorjenje je trajalo kakšni dve leti, in ker se iz njega ni nič izcimilo, sem ji ponudil poroko. Res sva se poročila, in sicer tako, da njena mama sploh ni vedela za to. Draga se je naredila, da gre v službo, jaz sem pa poklical dva prijatelja, od katerih je bil eden šef policije, drugi pa Marjan, sin moje krstne botre, da sta mi šla za priči. Mati je sčasoma izvedela za poroko, me pa še zmeraj ni marala. Takrat sem urejal podstreho na Prešernovi, da bi lahko zaživela skupaj, pa denar sem moral služiti in je zato ona še vedno stanovala pri svojih. Sicer poročena sva se videvala kot fant in punca samo ob koncu tedna. Tako pridem neko soboto k njim in pravi mama:
»Je ni doma.«
»Kako, če sva pa dogovorjena? Kam je pa šla?«
»Neki prijatelj je prišel z avtom in sta šla.«
To se je ponovilo še dvakrat, in ko se je tretjič, sem ji rekel, da najin zakon nima več nobenega smisla. Po šestih mesecih sva šla na sodišče in se razšla. Na ločitveni razpravi je sodnica vpila name, da njej ne zameri, ker je pač mlada, meni pa, ker sem tako trapast.
Ampak kljub temu sem bil še zmeraj zagret za njo. Nekaj mesecev po ločitvi sem se na žuru spoznal z nekim Stojanom, ki je hodil z njeno sestro. Tudi ona je bila zelo lepa. Beseda je dala besedo, začeli smo se pogovarjati in mi je povedal, da je bil nekoč pri njih, ko sem se oglasil, in ji je mama rekla, naj se skrije v sobo, ona pa mi bo rekla, da je ni doma.
»Tega moramo narediti ljubosumnega,« je rekla. Oglasil sem se pri njej v službi in jo vprašal, ali je to res.
»Res je,« je rekla in naslednjih trideset let sva neporočena živela skupaj.

Seveda sem se, ko sva se razšla s hčerjo šivilje modrcev, zameril njeni mami, ki me je imela rada, pa tudi zelo dobra ženska je bila. Na nek način mi je bila kot mama in je bilo zaradi te ločitve tudi meni nerodno. Potem je šla ta hči, Majda ji je bilo ime, v London v šolo. Ker sem ohranil stike z mamo, s šiviljsko obrtnico, s katero se sicer nisem nikoli skregal, sem Majdi uredil zastonjski let z mojimi ribiškimi transporti. V Londonu je bila že kakšna dva meseca, mogoče tri, in v tem času sem tudi jaz dvakrat skočil tja. Samo tja in nazaj. Ob enem od teh obiskov me je Christopher iz agencije Lord Brothers povabil na predstavitev filma Ben Hur. Na premiero, ki je bila velik spektakel, je prišla tudi kraljica Elizabeta. Spomnil sem se Majde, ki je stanovala v predmestju Londona, in jo v nekakšno oddolžitev povabil na to premiero. Mama mi je poslala naslov in sem se odpravil po njo s podzemno železnico, do katere se spustiš z ogromnimi dvigali. Po sto ljudi gre vanje. Ko sem pobral Majdo in sva vstopila v eno od teh dvigal, je bilo to skoraj povsem prazno. Ena sama ženska je bila v njem. In ta ženska je bila soseda moje nove punce s Kamniške ulice v Ljubljani. Kako to pojasniti? Preden sem prišel v Ljubljano, je bilo že vse narobe, pa čeprav sem bil nedolžen kot solza.

Žena Draga in hči Diana ter prijateljica

Leta 1962 se je rodila hči Diana. Sprva sem načrtoval, da bi živeli v garsonjeri na Prešernovi cesti, pa to ni bilo mogoče, ker je Draga hodila v službo, jaz pa sem veliko potoval po svetu in nihče ne bi mogel skrbeti za otroka. Potem sem družini svoje izbranke s pomočjo Rada Roterja in Zveze borcev priskrbel lepo stanovanje na Triglavski ulici v Ljubljani in tako sta Draga in Diana nekaj časa živeli tam. To se mi je zdelo zelo smiselno, ker sem bil sam stalno odsoten, nenehno sem bil na terenu, v Švici, v Nemčiji, v Italiji, istočasno pa iskal lokacijo za gradnjo hiše za nas.

Našel sem jo v Črnučah, kjer še zdaj živim. Parcelo je okrog in okrog obdajal potok in predvidena je bila za neke druge namene. Zelo mi je bila všeč prav zaradi vode, ker sem nameraval vanjo naseliti ribe. Žal smo potem del potoka morali speljati v kanal in ta kanal zasuti, kar nam je sicer dalo dodatno zemljišče, ampak meni ni bilo všeč, ker ni bilo potem nič od mojega poribljavanja.
Ugotovil sem, da je bil lastnik te parcele oziroma njen uporabnik, kot se je reklo v tistih časih, daljni sorodnik moje mame, Šimenc se je pisal, ki je dolga leta, že pred vojno rudaril v Franciji. Našel sem ga, odkupil od njega uporabno pravico in šele potem sem se lahko začel boriti za lokacijsko in nato gradbeno dovoljenje. Spet preko Rada Roterja mi je to nekako uspelo, pomagal je pa tudi Stane Dolanc, ki je hotel parcelo sprva urediti za svojega profesorja z Visoke politične šole. Končno sem dobil dovoljenje in zbral še nekaj drugih, s katerimi smo se lotili gradnje naselja. Iskal sem soinvestitorje med svojimi znanci in sem tako za sosede dobil same zanimive ljudi, mnogi so bili še moji ljubljanski sošolci.
Eden od njih je bil Janez Lajovic, ki je imel takrat arhitekturni biro, AB se je imenoval, in je prevzel projektiranje naselja. Za naše hiše je predvidel ravne strehe, čemur smo se vsi zelo upirali. Vztrajal je in potem sem poskrbel, da mi je švicarsko podjetje Hypelon demonstracijsko postavilo streho. Nič niso računali, to pa zato, ker so kasneje z enako streho, z materialom, ki se je prav tako imenoval hypelon, pokrivali strehe vseh bencinskih črpalk. Vsi tisti, ki so hoteli videti, kako zgleda takšna streha, so si jo lahko ogledali pri meni. Moja hiša je edina s takšno streho v vsej ulici in edino ta streha je držala, pri vseh drugih je puščala, najprej prav pri Lajovicu.

Pokrivanje strehe na hiši v Črnučah leta 1967

Med temi, ki so se priselili sem, je bil tudi biolog, krajinski arhitekt, ki smo ga kot strokovnjaka velikokrat spraševali, kaj naj posadimo na naših vrtovih, da bo uspevalo, pa je na kakšno kočljivo vprašanje odgovarjal le z:
»Hm, hm …« in potem nič.
Dokler ni bilo nekega dne Lajovicu tega mencanja dovolj in je rekel:
»Ti, Dušan, ni rečeno, da je zaprta omara tudi polna.«
Ko sem opremljal hišo, je bilo težko z opremo in materiali, a sem se moral znajti. Po hiši imam petdeset let stare preproge, ki so še vedno kot nove. Na Thall Strasse v Münchnu, ulici z najdražjimi trgovinami, sem videl preprogo iz odličnega materiala, iz čiste volne. Vprašal sem po ceni – bila je strašno draga, sto deset nemških mark za kvadratni meter. Pogajal sem se, pa ni šlo. Kasneje, ko je trgovino prevzel drug prodajalec, sem mu naložil, da mojega arhitekta zanima, kje je preproga narejena, da ni morda kje iz Arabije …? Dal mi je prospekt podjetja, ki je izdelovalo te preproge in je imelo sedež na Nizozemskem. Tako sem na Nizozemsko poslal dopis, v katerem sem zapisal, da potrebujem vzorce tepihov, ker opremljam naselje z novimi hišami. Dobil sem jih po štiriinštirideset mark za kvadratni meter. Naročil sem, naj mi pošiljko dostavijo na naslov v Trstu, saj je bila jugoslovanska carina takrat zelo sitna. Preko morja sva z bratom priplula v Trst, naložila preproge in jih prepeljala v Umag.

V Lajovičevem biroju je delal tudi Tine Legat, nečak Tončka Legata, ki je Bohinjce potegnil za nos s Hailejem Selassijem. Legati so doma z Bleda in med Blejci in Bohinjci vlada hudo rivalstvo. Tako se je leta 1935 ta Tonček Legat spomnil in Bohinjcem sporočil, da bo pripravil prihod cesarja Haileja Selassija v Bohinj. Organiziral je spremstvo in poseben vlak, da je pripeljal njegovo visokost, kralja Abesinije (zdaj Etiopije) v Bohinj, kjer so ga slovesno pričakali z godbo, z županom z reprezentančno verigo okrog vratu in z vsem, kar pritiče visokemu gostu, tudi z veselico. Pozno v noč so rajali s črnim kraljem, dokler se ni ta zavrtel z neko domačinko v polko, se spotil in se je pod črnim nanosom pokazala bela koža Legatovega Tončka. Bohinjci so ga hoteli linčati, a jim je na srečo ušel, sem pa prepričan, da nikoli več ni obiskal Bohinja.
Njegov nečak je tako dobro opravil svoje delo, da sem mu, ker si je želel iz države, da bi zaslužil, uredil delo pri nekem arhitektu v biroju v Parizu.
Po vsega treh mesecih dela mu je ta arhitekt dejal:
»Vi pa toliko veste in toliko znate, da je škoda, da pri meni izgubljate čas. Priporočil vas bom kolegu v Ženevi, kjer v njegovem biroju pravkar delajo načrte za palačo Združenih narodov v Ženevi.«
Čez nekaj mesecev je Tine Legat postal vodja tega projekta, pri katerem je nadziral tristo arhitektov. V Ženevi se je tudi poročil in tam ostal do svoje smrti.

Ko je bila najina hči majhna, stara tri leta, in sem bil zaradi svojih poslov nenehno zaseden, večji del v tujini, me je morala žena skoraj prisiliti, da sem ju kam peljal. Pa tudi nisem vedel, kaj naj z majhnim otrokom. Pri treh letih se ne moreš pogovarjati z njim. Danes vem, da bi starši z majhnim otrokom morali živeti skupaj.
»No, pa gremo na Soro,« sem končno pristal.
Bil je lep poletni dan, nedelja in smo šli na Soro pri Goričanah, kjer je bilo kopališče in kjer, mislim, je še danes. Polegli smo po travi, šli potem v vodo, jaz z masko, ki sem jo imel zmeraj s seboj. Lipani so plavali kar med nogami plavalcev. Zakaj? Ugotovil sem, da ljudje, ko hodijo po rečnem dnu, dvigajo nimfe, larve, ličinke oziroma razvojne stopnje muh. Muha se namreč razvije tako, da se iz jajčeca na dnu reke izleže nimfa. To je prva razvojna stopnja muhe, ki pri preobrazbi počasi potuje proti vrhu in to pobirajo ribe, kot so lipani in postrvi, to je njihova glavna hrana.
Tako sem nemudoma odšel v avto po ribiški pribor, ki sem ga imel vedno pripravljenega, vzel samo košček najlona z umetno nimfo, ga ovil okrog prsta in šel v vodo z masko na glavi ter ribam pomolil vabo pred gobec. Gledal sem, kako je lipan zagrabil, in takrat potegnil. Vse sem izpustil in o tem sploh nisem nikomur nič povedal. Ni se mi zdelo vzgojno, ker nisem hotel vzpodbujati kakšnih morebitnih divjih ribičev. In potem je moja Draga pripovedovala:
»Kaj je zdaj s tem Božotom, on se je povsem spremenil. Prej ga nikakor nisem mogla pripraviti do tega, da bi šli skupaj na kopališče, zdaj pa on sam sili tja.«
Če sem le imel kaj časa, sem rekel:
»Gremo na Soro.«
Moral sem preizkusiti umetne nimfe, na katere so postrvi in lipani ponekod tako nori, da je ribolov s to vabo nanje celo prepovedan.
S hišo, ki je bila končana okrog leta 1968, se je odprla možnost za življenje pod isto streho. Zelo lepo nam je bilo. V moji dnevni sobi smo imeli veselice, sploh za praznike, ko so prišli prijatelji in je bil cel cirkus. Hčerki je šlo v šoli zelo dobro, ves čas je bila odličnjakinja, in ko je bila stara deset let, sem jo med počitnicami poslal k prijatelju v Nemčijo. Pa je jokala, da ne gre, da bi bila raje doma.
»Ne,« sem rekel, »moraš iti.«

Drugo leto je šla v Italijo, tretje v Anglijo, četrto v Španijo in nato v Francijo in se je tako do osemnajstega leta naučila jezikov teh držav. To ji je zelo odprlo možnosti. Kasneje, ko je v Lübecku delala nemški doktorat, se je veliko družila z Gisele L'Arronge, pa tudi sicer je z leti spoznala vse moje znane prijatelje ribiče. Jim Fenton, britanski diplomat, pri katerem je izpopolnila znanje angleščine, ji je rekel:
»V življenju nisem videl boljšega ribiča od tvojega očeta!«
Sicer pa od mene ne ona ne njena mama nista imeli veliko, ker sem bil zmeraj v tujini. Moja neporočena žena je vodila podjetje, peskokop v Moravčah, ki sem ga odprl, ko sem dobil gradbeni stroj. Skrbela je, da je bilo z administracijo vse v redu, posel je tako ali tako tekel sam po sebi. Sam sem se pa srečeval s tolikimi poslovnimi izzivi, toliko možnosti se mi je odpiralo, da jih preprosto nisem mogel izpustiti iz rok. Najprej s poribljavanjem rek in jezer v Švici, potem tudi drugod. Moral sem opraviti dve dolžnosti – končati sem moral medicino in skrbeti za poslovne aktivnosti. Ko zabredeš v to, se je težko umakniti.
To so bile torej moje glavne aktivnosti, s katerimi sem po svetu služil denar, zato sem bil s svojo družino slabo povezan. Po letu 1970 smo bili sicer veliko skupaj na morju. Celo tako je bilo, da je bila moja prva pot, ko sem se vračal iz Švice, pot v Istro, ne v Ljubljano. Hči mi velikokrat očita, da me je bolj redko videla, da je imela malo stika z menoj, jaz ji pa odgovarjam:
»Tisto, kar je bilo pomembno, sem ti dal.«
To tudi ona prizna. Ko v Franciji na kakšnih pogajanjih govori po francosko, v Španiji po špansko, so vsi presenečeni in ima takoj prednost. Res je, da v tistem obdobju, ko bi me morebiti najbolj potrebovala, zanjo nisem imel časa. Njen očitek tako deloma drži, ampak saj se podobno dogaja tudi komu drugemu, recimo diplomatom, ki so prav tako veliko zdoma. Je pa njena mama zelo lepo skrbela zanjo in obe sta bili dobro situirani. Preskrbel sem ju, da sta lahko lepo živeli.
Mogoče sem bil tak tudi zaradi očeta, ki se ni nikoli pogovarjal z menoj. Bil je vodja, celo na pol diktator. Samo takrat se je oglasil, zaropotal, ko je bilo kaj narobe, ali pa, ko mi je hotel dati kak življenjski napotek, kot recimo:
»Nikoli ne kupi tistega, česar ne potrebuješ, sicer ne boš imel tistega, kar potrebuješ.«
Vpeljal me je v tisto, za kar je menil, da bom potreboval v življenju, in kar mi je res koristilo. Preden se dokoplješ do blagostanja, se moraš namreč zelo truditi, preden steče. Tako kot je tudi Čeč zmeraj govoril:
»Za prvi milijon sem se moral izjemno potruditi, potem je pa kar samo steklo.«
S hčerjo nisem imel odnosa, kakršnega bi ona morebiti pričakovala, mogoče ni čutila očetovske ljubezni, ampak če bi malo razmislila, bi lahko ugotovila, da sem zmeraj skrbel za to, kako bo v življenju napredovala. Predvsem z učenjem tujih jezikov, za katerega sem moral pripraviti teren in poskrbeti tudi za protiusluge ljudem, ki so jo čez poletje vzeli k sebi.
Spomnim se, kako me je prizadelo, ko je pri osemnajstih imela prehodne zdravstvene težave. Bil sem kot na trnih, ampak ona tega ni čutila, ker je bila v tisti starosti, ko ni imela oči za druge, res pa je najbrž tudi to, da svoje skrbi in ljubezni nisem znal pokazati. Podobno kot ju ni znal pokazati moj oče, ki bi sicer vse napravil zame. Ali pa moj stari oče. Enak je bil. Svojega sina, se pravi mojega očeta, je v nekem obdobju poslal živet k svoji sestri, podobno kot je moj oče storil z menoj. Sam sem to občutil kot kazen, mi je pa na tak grob način hotel le dopovedati, da je življenje drugačno, kot ga dojemaš iz domačega okolja, kjer te držijo v vati. Porinil me je v življenje in tako sem ravnal tudi sam. Kolikokrat je Diana jokala, ko sem jo med počitnicami poslal v tujino. Drugi otroci so šli na morje, ona pa k tuji družini, da bi se naučila njihovega jezika.
Diana se je odločila za študij medicine, najbrž tudi zaradi mene. Bila je najboljša študentka, dobila je študentsko Prešernovo nagrado, potem pa odšla v Lübeck v Nemčijo, kjer je pri znanem profesorju doktorirala na področju anesteziologije. Ko se je z vsemi znanji in nazivi vrnila v Slovenijo, je hotela takoj opraviti specializacijo okulistike. Za to so bile tri kandidatke, ki proti njej ne bi smele imeti nobenih možnosti, pa je izpadla samo zaradi tega, ker se je pisala Dimnik. Tako zanamovano je bilo še zmeraj to ime. Nekaj časa je bila vsa iz sebe, potem pa sem ji svetoval, naj napravi to, kar sem jaz.
»Pojdi v biznis. V medicinski biznis.«
Še pod jugoslovanskim politikom Antejem Markovićem so sprejeli zakon, da se lahko tudi zasebnik ukvarja z zasebnim podjetništvom, med drugim tudi z medicinskimi posli. S kolegom in fantom je ustanovila prvo tovrstno podjetje v Jugoslaviji. Takoj za tem so odprli še podružnici v Zagrebu in v Beogradu. Za zagon podjetja je seveda potrebovala sredstva. Odšel sem v Ljubljansko banko, kjer je takrat delal gospod Jamnik, brat škofa Jamnika, in povedal, da bi potrebovali kredit.
»Ja, ja,« je rekel, »pridite jutri.«
In ko sem se naslednji dan oglasil, ga je zanimalo:
»Kakšno garancijo pa ponujate?«
»Iz Švice bom pripeljal denar, ga naložil v vašo banko in ga kot porok pustil na računu toliko časa, da hči odplača kredit.«
»V redu.«
Naslednji dan pa je rekel:
»Naši tega ne sprejmejo.«
»Kako ne sprejmejo? Katera garancija je pa boljša od te?«
»Ja …« je mencal.
»Veste kaj,« sem mu rekel, »dajte sklicat sestanek s tistimi vašimi nadrejenimi, da se jaz pogovorim z njimi. Res me zanima, kaj mi bodo povedali.«
Dve uri sem jih prepričeval, da so sprejeli mojih trideset milijonov lir kot zadostno garancijo za njihov kredit. Toliko časa sem pustil denar na računu Ljubljanske banke, da bi ga skoraj izgubil. Pri osamosvojitvi se je namreč naziv banke spremenil in milimeter je manjkal, pa bi jaz ostal brez svojega denarja. Diana je medtem kredit že zdavnaj odplačala. Kasneje je dočakala tudi specializacijo, in sicer iz dermatologije.

Malo pred osamosvojitvijo me je prijatelj Zoran vprašal, ali bi lahko eno od njegovih prijateljic zaposlil v podjetju moje hčere. To sem uredil. Mlada punca je zelo dobro izgledala, bila je sposobna, okretna, znala je prepričevati in meni je bila všeč tudi kot oseba. Pomagal sem ji, kot sem ji pač lahko, kot človek, ki je že dolgo v tem poslu. Tako sta minili kakšni dve leti, v katerih sem z njo povsem normalno komuniciral, kot sem pač z vsemi drugimi, mogoče malo bolje, ampak med nama sprva ni bilo nič. Z Drago, Dianino mamo, sem živel zelo lepo življenje in ga ne bi prekinil, če ne bi prišlo do tega zapleta. Nanjo sem bil navezan, čutil sem se zavezanega, mene flirti niso zanimali. Pri nobenih od akcij svoje kegljaške ali ribiške druščine nisem sodeloval, pa sem za vse vedel. Poleg tega sem bil tako zelo predan ribištvu, da me nobena ženska ne bi spravila od vode. Dve, tri zgodbe, ki so se mi zgodile v tem času, so bile bolj erotično­prijateljske narave. Z nobeno od teh žensk nisem imel kakšnih resnih namer, z nobeno od njih ne bi ostal.
Obdobje, ki sem ga preživel z Drago, dojemam kot zelo družinsko. Ona je bila izjemno dobra mati. Pomanjkanje čustev, ki ga je občutila Diana zaradi moje odsotnosti in navad, je več kot nadomestila. Fantastična mama je bila. Poslovno­organizacijske veščine, tisto, kar potrebuje človek za preživetje, to pa sem Diani dal jaz. Te elemente vzgoje, se mi zdi, bi morali starši tudi upoštevati. Da niso dobri samo takrat, ko jim kaj dajo, ampak tudi takrat, ko od njih zahtevajo odgovornost.

Šele kasneje, po najinem razhodu z Drago, sem se začel intenzivneje ukvarjati s to žensko, ki je bila predmet spora, pa tudi še zmeraj službeno. Potem pa sva šla nekoč skupaj na službeno pot v München in sva prvič prespala v isti postelji, pa še to zato, ker ni bilo prostih sob v hotelu. Ampak tam se je zgodilo in tako sva se zapletla.
Bila je izjemno sposobna. Z njo sem se lahko pogovarjal o neki temi, razmišljal na glas, naslednji dan je ona napisala tak dopis, kot ga sam ne bi znal. Znala je prodajati. Zaradi nje sem se sprl tudi z Diano, tako da tri leta sploh nisva govorila.
Ta moja nova, Tanja, je bila na začetku krasna v vseh ozirih, kot sodelavka in kot žena, saj me je na Mavriciju zvlekla v poroko. Vse je organizirala in potem sva se pod palmo poročila, dva turista, Južnoafričana, pa sta bila najini priči.

Poroka s Tanjo pod palmami

Kakšnih osem let sva tako živela poročena, potem jo je pa začel nagovarjati Igor, eden iz iste branže, z dvema otrokoma in fino ženo.
»Ti si blazno sposobna,« ji je govoril, »ampak živiš v njegovi senci in nikoli ne boš dosegla, kar bi lahko.«
Prepustil ji je svoje podjetje in to jo je premamilo. Bil je tako nor nanjo, da je na najine zadnje počitnice na Mavricij prišel za njo. Z vso družino. Mi smo sicer normalno komunicirali, čeprav se mi je že zdelo malo čudno, posebej ker je moja žena postajala vse bolj ljubosumna. Recimo ko sem bil nekoč z Drnovškovo desno roko Nevenko Pergar po Drnovškovem naročilu na skupnem kosilu v Asu. Kako je znorela! S katero sem bil? Kakšno kosilo … Celega hudiča je naredila.
Posumil sem torej, da se nekaj kuha, ne pa, da je že tako daleč. Pokvarjenec me je, takoj ko je stopil na Mavricij, prosil za uslugo, posredoval naj bi za nekega njegovega prijatelja, da ga ne bi vrgli iz službe. Z otoka v Indijskem oceanu sem telefoniral prijatelju na ustrezno ministrstvo, da sem mu ustregel.
Neko popoldne sva z ženo ležala na ležalnikih, ko sem ga zagledal, kako se sprehaja po plaži. Nobenega dokaza nisem imel, da bi jo sumil nezvestobe, ampak nekaj mi ni dalo miru, pa sem rekel:
»Ampak, Tanja, poslušaj, ko ga takole gledam, se mi nekaj ne zdi v redu.«
»Kaj se ti ne zdi v redu? Kako to misliš?«
»Ne vem. Nimam prav dobrega občutka.«
»Kako pa razmišljaš? Samo poglej ga, kako zgleda. Ali misliš, da bi lahko zamenjala tebe z njim?«
Je pa res manjši od mene, suh, suhcen in ves nebogljen.
Še nekaj takih prigod je bilo, dokler mi ni prekipelo. Ko mi je povedala, da gre z njim na službeno pot v tujino, je bilo dovolj. Ko se je prikazal pred hišo, sem ji rekel:
»Če greš, si bila danes zadnjič v tej hiši.« In je bila res.
Po tistem se nisem več poročil. Je bilo dovolj izkušenj.

<< nazaj | naprej >>

KAZALO KNJIGE