Leta 1956, ko sem se vpisal v Ljubljani na študij medicine, smo ustanovili študentski klub. Člani smo bili študentje, pa tudi nekateri, ki so že doštudirali. Dobivali smo se pri Petričku. Mnogi, večina skoraj vsak dan, sam pravzaprav še najbolj redko. Bilo nas je okoli dvajset, večinoma intelektualcev, takih, ki bi jim lahko rekli ljubljanska špica. Na primer arhitekt in profesor Sergej Pavlin, slikar Pero Adamič, književnik Andrej Los, poslovnež Janez Vrančič, obrtnik Igor Šterbenc … Mnogi so imeli svoje vikende v Zmincu pri Škofji Loki, tam so bili na kupu. Drugi v klubu so me imeli za premožnega, ker sem že imel avto, ko so se oni vozili še
z motorji, in so name gledali spoštljivo.
Dogovorili smo se, da se bomo vsak teden, vsak ponedeljek dobivali na kegljišču gostilne Verbinc ob gasilskem domu v Zgornji Šiški. Ker smo tudi tekmovali v eni od lig, je Andrej predlagal, da si omislimo ime. In smo se, kar tako, brez posebnega razloga, na Andrejev predlog poimenovali Božja harfa. Prvič smo igrali proti policijskemu sindikatu v Domu Maksa Perca na Kotnikovi, kjer sta bila restavracija in kegljišče.
Andreja, Petra in mene so pred tekmo poklicali na Udbo.
»Kako vi to mislite tekmovati – Božja harfa proti Domu Maksa Perca?«
Božja harfa se jim ni zdelo primerno ime za kegljaško moštvo. Malo smo se pogajali, pa ni pomagalo: »S takim imenom ne boste smeli igrati v ligi.«
Kar je pomenilo tudi izgubo nekaterih igrišč in še drugih ugodnosti.
»Bomo pa samo Harfisti«, je rekel Pero.
Pod tem imenom so nas vsi poznali, kakšnih dvajset let smo bili dejavni z njim in je v Ljubljani postalo nekakšna blagovna znamka. Prirejali smo zabave in, seveda, v glavnem je šlo za punce. Naša prizadevanja, da bi se dokopali do njih, so včasih dobila groteskna razmerja. V njih, to lahko z olajšanjem povem, skoraj nikoli nisem sodeloval. Zvečer sem bil največkrat pri ribah, pa tudi sicer mi ta ponočevanja niso bila všeč. Sem pa bil zraven, ko smo nekoč kegljali pri Verbincu in se je oglasil Pero:.
»Fantje, ste za stavo?«
»Kakšno pa?«
»Na naša tedenska srečanja mora vsak od nas pripeljati na kegljišče drugo punco, sicer plača večerjo.«
Naloga ni bila preprosta. Bilo nas je, kot rečeno, okoli dvajset, kar pomeni, da bi morali do konca leta na naša srečanja pripeljati tisoč štirideset različnih deklet, a nam je to skoraj uspelo. Le dvakrat ali trikrat se je zgodilo, da je kdo pripeljal punco, ki se je srečanja že udeležila, in je moral plačati večerjo. Da bi prišel s kakšno, ki jo je pripeljal pred tem že kdo drug, ni prišlo v poštev. Šteli so samo originali. Največkrat smo, ker ni šlo drugače, punce ustavljali kar na cesti in jim naravnost povedali, za kaj gre.
Bilo je enkrat pred božičem, ko je Pero rekel:
»Počasi bomo morali končati, drugače bom moral jaz pripeljati svojo staro mamo.«
Kolikokrat mi je kasneje v življenju to prišlo prav! Kakšnih dvajset let po tem sem na Kresiji čakal na podaljšanje vozniškega dovoljenja. Vrsta je bila dolga, kup ljudi je čakalo. Pa mi je neka gospa, ena od tistih, ki so delale tam, na skrivaj pomignila:
»Pridite, bova to uredila.«
»Od kje pa se midva poznava?« se je nisem mogel spomniti.
»S kegljanja.«

Podobnih srečanj s katero od teh punc pa je bilo še veliko. V uradih, v knjigarnah, trgovinah …

Ponedeljkova kegljanja so bila še sorazmerno nedolžna. Bile so tudi mnogo bolj divje zabave. Nekoč so Harfisti priredili zabavo na neki kmetiji, ki so jo najeli v vasi Krka. Vabili so me, a nisem šel. Tam je bilo kak­ šnih dvajset parov, ampak niti en sam samcat med desetimi Harfisti ni tja pripeljal svoje ženske. Ena od njihovih žena ali punc je izvedela za ta žur in je vse njihove žene in punce pripeljala na to kmetijo. Lahko si predstavljate, kakšen cirkus je nastal.
Eno od priljubljenih lovišč Harfistov je bila Kranjska Gora. Takrat so bile popularne Hrvatice, ki so prihajale v Kranjsko Goro na 'sunčanje i skijanje'. Andrej Los je zmeraj ujel kakšno. Tako je nekoč zapeljal eno, zvečer sta opravila svoje, zjutraj pa se mu je prav lepo prilizovala in hotela še malce ljubljenja. Pa je Andrej, ki se mu ni več dalo, rekel:
»Ne maram te več, ker si se mi tako živalsko podala.«

Peter Adamič, Sergej Pavlin in jaz smo bili trojka z motorji. Oba sta bila tudi ribiča in z njima sem se največkrat družil tudi, ko nismo lovili ribe. Pero je imel motor DKW 125, Sergej DKW 175, jaz DKW 250. Z njimi smo takrat šarili okrog in se neko zimo, mislim konec februarja 1956, odpeljali na smučanje v St. Moritz.
Po Italiji je šlo lepo, cesta, ki od Bergama preko Chiavenne pripelje do Švice in St. Moritza, je pa tako ali tako vedno očiščena. Kakšna krpa snega ostane po močnejšem sneženju, sicer pa Švicarji vzorno skrbijo za to, da je St. Moritz dostopen. Ampak že sama misel, da se sredi zime z motorjem odpraviš na smučanje v St. Moritz, je nora. Še danes, takrat pa sploh. Smuči smo privezali ob motocikel in smo šli. Kjerkoli smo se ustavili, smo bili atrakcija. V tiste hribe pa pozimi tako ali tako nikoli ni bilo nikogar z motorjem.

Sergej in Peter - Pero ob Krki
Harfist je bil tudi legendarni Bogdan Müller ­ Panta, drugi Slovenec, ki je zaigral na svetovnem prvenstvu v košarki, z Olimpijo je bil pa večkratni državni prvak Jugoslavije. Poročil se je z Elzo Budau.
Tako smo neki dan sedeli pri Briclju, ki je imel gostilno, bili smo sami domači, zato smo sedeli kar v kuhinji. Jaz sem prišel samo jest in sem se usedel na konec mize. Za menoj sta se oglasila Bogdan in Milan Demšar, s katerim sva bila skupaj v gozdarski šoli. Bogdan je bil sam, Milan pa je bil z eno spremljevalko. Kakšnih deset minut za njimi sta se prikazali Milanova žena in Bogdanova takratna punca. Milan je bil tako šokiran, da je žensko, ki jo je objemal, pozabil izpustiti.
Milanova žena je zavpila:
»A tako, naš pa še za čevlje nima!« Pa je Panta rekel:
»Bo pa v opankah hodil.«
Milanova žena je odvihrala. Bogdanova punca pa je ostala in se spravila nanj, ki ni bil nič kriv, ampak ga je kar nadirala.
»Tiho bodi. Daj, bodi no tiho,« ji je nekaj časa govoril.
Pa kar ni nehala. Potem jo je tako klofnil, da je padla na tla.
»Daj, Bogdan, nehaj. Tako pa to pa ne gre,« smo rekli.
»Prekleta baba …«

Punca se je pobrala in kar nadaljevala. Ni in ni nehala. Zgrabil jo je za roko, tak silak kot je bil, in jo je kar po kuhinji vlekel ven, čez dvorišče, odprl avto, jo vrgel vanj in odpeljal.

Eden glavnih v tej družbi je bil Andrej Los. Med drugim je bil tudi pisatelj, katerega skoraj edini življenjski cilj je bilo osvajanje punc. Pri njem so se dogajale najbolj divje zabave, prave orgije. Tako je hodil na fakultete in se tam izdajal za asistenta, da je prišel do punc in jih potem poučeval. Jezik mu je tekel. Ko je nekoč stal na avtobusni postaji in je začelo deževati, se je obrnil k lepi punci, ki je prav tako čakala na avtobus, in jo vprašal:
»Gospodična, mar se vam ne zdi, da se dežne kaplje vsiljujejo?«
Imel je punco iz Dubrovnika, ki ji je napravil otroka, in ker mu ni bilo nič do tega, da bi postal oče, je uredil, da je punca prišla v Ljubljano abortirat, in to kar v stanovanju našega prijatelja Bojana. Potem pa sem dobil s kriminalistične policije poziv na zaslišanje, češ da sem ta splav opravil jaz.
»Poslušajte, nisem bil jaz,« sem rekel. »Jaz tega niti ne znam narediti.« Ne samo, da ga nisem opravil, zanj nisem niti vedel. Kljub temu sem moral na sodišče, in to večkrat, ker se je zadeva vlekla. Dvorana je bila na zaključni obravnavi nabito polna. V vrsti smo sedeli tisti, ki je oddal stanovanje, jaz, ki naj bi napravil splav, zdravnik, ki ga je najbrž napravil, in mi je bil res malo podoben, in dekle tistega, ki je dal stanovanje. Bila je obsojenka, zaprta je bila na Igu. Iz same jeze na svojega nekdanjega fanta, ki jo je zapustil, je prijavila, da je bil v njegovem stanovanju opravljen abortus, in povedala, da je sama zdravniku nosila toplo vodo. Na sodišču
je nastopila kot priča.
Mene, ki me pri tem splavu resnično ni bilo, seveda ni poznala in sem bil tako prost, proces pa je tekel naprej. Med radovedneži, ki so se zgnetli v dvorano, je bil tudi Bogdan Müller. V nekem trenutku je v dvorani zavladala tišina, popolna tišina, sodnica je brskala med svojimi papirji, potem pa je sredi tiste tišine Bogdan glasno prdnil. Usekal je kot sam hudič. Vsi so ga pogledali, tudi sodnica. Pa je Bogdan rekel: »Če se vsi norčujejo, se bom pa še jaz.«
Po končani razpravi nas je Andrej Los povabil na pijačo. Dekle iz Dubrovnika, odvetnika Jožeta Kocjana in mene. Peljali smo se s Kocjanovim športnim volkswagnom karmannom ghio. Dekle je sedelo spredaj poleg odvetnika, midva z Andrejem pa zadaj. Še preden smo speljali, se je obrnila k meni in rekla:
»Ali veste, da nisem čisto prepričana, da niste bili vi.«
Zdravnik, ki je poskrbel za splav, je bil znan kot aborter. Proces se je končal tako, da je sodnica zaradi lažnega pričanja prijaviteljici, se pravi tej zapornici, še podaljšala kazen, vsi drugi, vključno z menoj, ki o vsem res nisem imel pojma, pa smo bili oproščeni.
Kocjan se je kasneje poročil z neko Nizozemko, ki je v Murglah s svojim denarjem kupila vilo, v kateri sta živela, on pa je v Avstriji na ruleti zaigral ves denar svojih strank in dobil pet let zapora. Bil je dober odvetnik, ki pa ga je pokopala igralska strast.
Ni bil edini. V tistih časih se je na veliko igralo tarok.
»Fantje, takole ne boste daleč prišli,« sem govoril tistim najbolj vnetim.
In res niso, vsi taki so propadli.

Leta 1956 sem kupil enega prvih fičkov v Ljubljani. Nekoč sva s sošolcem z medicine Sašom Guzeljem z mojim fičkom peljala dve punci v Dolenjske Toplice. Ena je zelo kvantala, kar je bilo za tiste čase nekaj povsem neverjetnega. Sašo jo je odkril v študentskem naselju v Rožni dolini in je mislil, da bo lahek plen. Povabil jo je na ribolov, ona je pa s seboj pripeljala prijateljico, ki je študirala pravo in je bila prav tako ljubka. In ker se nisva mogla s puncama kar tako dogovoriti, da bi prespali v Dolenjskih Toplicah, si je bilo treba nekaj izmisliti. Čez dan smo lovili ribe, proti večeru sva se pa s Sašom tako zmenila, da bom trznil z volanom, češ da nam je počila guma, ki jo bo on potem zamenjal. Nakar se bomo odpeljali v Dolenjske Toplice, tam povečerjali, in ko se bomo po večerji odpravili nazaj proti Ljubljani, nas bo na parkirišču pričakal avtomobil s prazno rezervno gumo. Iz te gume naj bi eden od naju, ne spomnim se več kdo, med večerjo izpustil zrak. Tako sva tudi storila. Je pa imel Sašo to smolo, da se je ulilo z neba, in ko je snemal gumo, ki ji ni nič manjkalo, ga je zmočilo do kože. Ko smo povečerjali, smo se odpravili do avtomobila:
»O, jebenti, kaj je pa zdaj to? Kaj bomo pa zdaj?«
Trapasto sva se gledala, in ko sem se čez leta srečal s to pravnico, Milena ji je bilo ime, ki je postala odlična pravnica, sem ji rekel, da je bila bolj slaba študentka, ko ni nič posumila.
»Nič, tukaj bo treba prespati,« sva ugotovila.
Dobili smo dve sobi, apartma pravzaprav, dve sobi, ločeni s steno in z vrati. Po parih smo se odpravili spat in kolega je takoj navalil nanjo, ker je pričakoval lahko zmago, pa ni bilo nič iz tega. Jaz sem se svojo res samo pogovarjal, nobenih večjih ciljev nisem imel za prvo srečanje. Bila je zelo zgovorna in simpatična in sva čvekala. On je v drugi sobi rogovilil, ampak ko ni bilo nič, je vendarle odnehal. Midva sva se tako pogovarjala, kakšni dve uri, vse do polnoči. Ležala sva na postelji, naslonjena na komolca in se pri tem seveda vsake toliko premaknila. Tista postelja je pri tem tako škripala, da je kolega v drugi sobi mislil, da pa jaz ne vem kako porivam in ga je to tako zjezilo, namreč, da je meni uspelo pri moji punci, nedolžni, njemu pa pri svoji, ki je obupno preklinjala, ni, da vso noč ni mogel zaspati. Sam sem spal kot malo dete.
Fička sem vozil do 1958, do uspešnega poribljavanja Bechtlerjevega
ribnika, potem pa sem vrgel oči na DKW, ki je takrat proizvajal tako avtomobile kot motorje, kasneje pa je iz njega zrasel Audi. To je bil takrat krasen avto. 3 = 6 je pisalo na njegovem zadku, pomenilo pa, da ima trivaljni dvotaktni motor, ki pa zaleže za šest valjev. Bil je rdeč z belo streho in pravzaprav mi edino ta rdeča barva ni bila všeč, pa sem sklenil, da bo naslednji drugačne barve. Novi avto sem šel iskat v Düsseldorf. Od tam smo se odpeljali v Bruselj, kjer je bila svetovna razstava Atomium in smo si mimogrede še pogledali to stavbo, velikansko povečavo kristala jekla. Z menoj je bil Marjan Gruden, sin moje krstne botre, pa Majda in njena mama. Z Marjanom sva se postavila na vhod v ta Atomium, kjer je električni števec prešteval obiskovalce; midva sva z rokama mahala pred tem števcem, da jih je naštel ne vem koliko več. Od tam smo šli v Pariz, po katerem so kraljevali spački, za njihovimi volani pa vozniki, ki so, če se v križišču nisi pravočasno premaknil, kar zaleteli vate in te porinili. In ko sem nekega Francoza spraševal, zakaj delajo tako smešne avtomobile, je rekel:
»Zato, ker karkoli z njim narediš, kamorkoli ga nasloniš, zmeraj bolje zgleda kot prej.«
Seveda so mi nov avto vsi zavidali.
Vanj mi je Marko Turk vgradil take zvočnike, da so se punce samo zaradi njih rade vozile z menoj. Z avtom smo se zapeljali kam v hosto in smo poslušali, v glavnem jazz, Louisa Armstronga, glasbo, ki je bila takrat moderna, tudi Bojana Adamiča, ki je kasneje postal moj sosed. Podobne zvočnike sem imel tudi v svojem stanovanju. Zaradi njih sem imel ogromno arhitektov na obisku, med njimi jih je prihajal občudovat tudi Edvard Ravnikar.
Turk je bil elektroinženir, inovator, ki je ob zvočnikih izdeloval tudi odlične mikrofone. Na RTV Slovenija imajo še danes njegove mikrofone EAL. Celo Američani so jih kupovali in eden od njegovih mikrofonov je bil kot prvi izdelek kateregakoli slovenskega oblikovalca vključen v zbirko Muzeja moderne umetnosti v New Yorku. Na Beethovnovi je imel elektroakustični laboratorij, EAL, v katerem smo se dobivali in poslušali glasbo.

Okrog leta 1960 sem z DKV peljal neko punco na izlet v Zagreb. Ko sva se vračala po takrat že dokončani avtocesti proti Ljubljani, sem pred Grosupljem, ker je bila po radiu imenitna glasba – Pat Boone je prepeval z žametnim glasom: On a day like today, we passed the time away, writing love letters in the sand – kar ustavil avto.
»Dajva tule malo zaplesat,« sem predlagal.
Zlezla sva iz avtomobila in kakšnih deset minut plesala sredi ceste.
Nobenega avtomobila ni bilo, ki bi naju zmotil.
Leta 1968 sem malo preveč zaslužil, pa sem si kot mulc zaželel divjega avtomobila. Rado Roter, moj angel varuh, me je sicer svaril in mi govoril, da to ne bo dobro – in izkazalo se je, da je imel prav, pa ga nisem poslušal. V oči mi je padel Mercedesov 280 SL. Mlad človek je pač neumen. Z vlakom sem se odpeljal v München, v salon Autohene. V salonu je sedela dama s klobukom na glavi, s hrbtom obrnjena proti meni.
»Ali vi tudi kupujete avto?« me je vprašala, ko me je zagledala.
»Da.«
»Katerega pa?«
»280 SL.«
»Jaz tudi,« je rekla. »Kakšno barvo boste pa izbrali?«
»Ne vem, navsezadnje mi je vseeno.«
Od tam, kjer sva sedela, sva videla v pisarno, v kateri je uradoval moški, telefoniral in nenehno gledal to žensko. Potem je nehal telefonirati in je stopil k nji.
»Vse sem se dogovoril. Jutri greva v Stuttgart pogledat avto.« Na te avtomobile je bilo takrat treba čakati pol leta.
»Pa še tega gospoda lahko vzameva zraven,« je rekla ona.
Prodajalec je postal povsem penast, pa že prej me ni prav lepo gledal, ni me pozdravil, nič vprašal.
»Zakaj pa ne bi šel?« je nadaljevala, ko se je oni izmikal in si na koncu izmislil, da nima na voljo drugega avtomobila za pot do Stuttgarta kot prav model 280 SL, ki sploh ni imel zadnjih sedežev, pač pa nekakšno ozko zasilno klop. A je ženska vztrajala in tako smo naslednji potovali proti sedežu Mercedesa, jaz stlačen na zadnji klopi, ker je oni nalašč do konca iztegnil sprednji sedež. Vso pot do Stuttgarta sem presedel postrani, na pol zleknjen na zadnji klopi.

V Stuttgartu so pripravili sprejem, pričakala sta nas dva direktorja. Mercedes 280 SL ni bil njihov najdražji model, bil je še eden, za katerega je bilo treba odšteti več denarja, bil je pa najbolj moderen, športen. Pagoda se je imenoval, in če bi danes kupoval športni avto, bi raje izbral tistega kot pa kakšno sodobno inačico. V ta avto sem se zaljubil tudi zato, ker je predhodni model vozil Weisbrod in z njim sva se večkrat z odprto streho vozila po Sloveniji, da so ljudje povsod gledali za nama. Žal sprejem v Mercedesovi tovarni ni bil namenjen meni. Do ženske so se obnašali kot do princese, jaz sem pa ves čas hodil zadaj kot kakšen kužek in pri pogostitvi nisem nič dobil, še zraven nisem prišel. Vsi so dobili kakšen kanape ali kozarček, jaz ničesar.

Mercedes 280 SL vleče čoln UM-1 iz vode, sporni pomol v Svetem Ivanu

Vrnitev do Münchna sem spet preždel na klopci in poslušal, kako jo je podžigal. Malo pred ciljem, kakšne pol ure pred mestom, jo je začel nagovarjati, naj gre z njim na večerjo.
»Ja, lahko …, ampak, saj bo šel tudi Božo zraven, a ne?«
Njegovega obraza sploh ne znam opisati. Ubil bi me, če bi me lahko. Iz tiste večerje potem ni bilo nič. Toliko je le bil, da je videl, da nima smisla. Naslednji dan sem vpričo nje izpolnil vprašalnik o tem, kakšen
avtomobil si želim. Nesojenemu snubcu sem rekel:
»Meni je popolnoma vseeno, samo da ni rdeč in da ni avtomatik. Pa čim prej naj bo.«
Njej se lahko zahvalim, da sem dobil avto v štirinajstih dnevih, ker je tako težila – krasni športni 280 SL rdeče barve in z avtomatskim menjalnikom. Na barvo se nikoli nisem navadil, z menjalnikom mi je pa napravil veliko uslugo. Nikoli več nisem vozil avtomobila z ročnim menjalnikom.

Čoln z registrsko številko UM - 1

Z žensko sva šla kasneje sama na večerjo. Odpeljala me je domov v vilo v četrti Bogenhausen, ki je elitna soseska Münchna. Vila je bila krasna, s petimi sobami, velikim salonom in v njej je stanovala povsem sama. Nikakor nisem mogel izvedeti, kako jo je zaslužila, s čim se ukvarja. Do treh zjutraj mi je kazala slike, sicer pa nisva imela nobenega kontakta, nisem čutil, da bi moral splezati nanjo. Jaz seveda bi, ampak mogoče sem bil tako neizkušen, da te želje nisem zaznal. Po rodu je bila Poljakinja in povedala mi je zgodbo, kako jo je mama kot majhno deklico pretihotapila iz Poljske v Nemčijo. Kako je prišla do bogastva, pa nikoli nisem izvedel. Kasneje sem posumil, da dela za kakšno tujo obveščevalno službo. Zakaj se je tako zelo zanimala zame, pa tudi ne vem.
Po tej večerji sem se vsakič, ko sem se znašel v Münchnu, oglasil pri njej. Nič se nisem najavljal, ker takrat ni bilo mobilnih telefonov in podobnih komunikacijskih sredstev, ampak kadar sem prišel, sem jo vsakič dobil doma. Bila me je vesela, šla sva na večerjo in nič drugega. Povabil sem jo na morje v Umag, pa ni mogla priti. Obljubila je sicer, da pride, pa je potem nekaj prišlo vmes in ni bilo nič iz tega.

To razmerje je na tak način trajalo kakšni dve leti. Potem sem nekoč spet prišel v München, kamor sem takrat pogosto hodil po opravkih. Bil je večer, ura malo po deveti in sem se zapeljal naravnost do nje. Pred njeno hišo je stal velik mercedes, takrat največji. Nisem bil toliko pozoren, da bi posumil, da se nekaj dogaja, ampak sem kar pozvonil. Na vratih se je prikazala v kopalnem plašču.
»Oj, Božo,« je zavzdihnila, »prepozno.«
S tem je bila zgodba končana in nikoli več se nisva srečala.
Skoraj končana. Štirideset let kasneje sem bil povabljen v Klosters h Karin, prijateljici Gisele L'Arronnge. V Klostersu pri Davosu je imela krasno vilo in v njej je priredila zabavo, na katero je povabila še mene, ki sem se takrat nahajal v St. Moritzu na smučanju. Na zabavi je bil tudi sorodnik angleškega princa Charlesa, ki je s svojima sinovoma rad zahajal tja. Sedel sem na koncu dolge mize, za katero se je zbralo kakšnih deset, dvanajst ljudi. Ob meni je našel svoj prostor neki gospod, s katerim sva se začela pogovarjati. Beseda je dala besedo, in ko sem mu povedal svojo zgodbo o mercedesu 280 SL in ženski, ki sem jo spoznal zaradi njega, pa potem izgubil zaradi neznanca s še večjim mercedesom, je rekel:
»To sem bil jaz.«
On je bil takrat pri tisti ženski v Münchnu in se je kasneje tudi poročil z njo. Tri leta sta bila poročena, in ko sta se ločila, mu je odnesla tri milijone nemških mark.
V tistem času sem služil tudi z modeli za umetne muhe in nasploh umetne vabe, kasneje tudi za industrijo ribiškega pribora. Za to sem dobival tantieme. Preko avtorske agencije sem dobival nakazila na Narodno banko, vse je bilo povsem uradno. Nekega dne sem dobil dopis slovenskega deviznega inšpektorata z Beethovnove, da moram plačati kazen, ker se ukvarjam z deviznimi posli. Kazen je bila majhna, recimo da bi danes znašala kakšnih sto evrov. Ampak zdelo se mi je trapasto – nič ne bom plačal! Vse je bilo uradno, prek avtorske agencije in Narodne banke. Šel sem direkcijo na Beethovnovo ulico. Direktor je bil neki Volčanšek, s katerim smo se srečali pri Petričku na kavi. Nisva bila prijatelja, ampak znanca, tu in tam sva mimogrede rekla kakšno besedo.

»Hja, tako so naši odločili,« je rekel, ko sem ga vprašal, zakaj so mi dali kazen. »Nekaj mi povejte,« sem mu rekel, ker sva se vikala, in potem, ko nisva prišla nikamor. »A sem vam jaz kakšno žensko prevzel, da ste se name spravili?«
»A, ne, ne, ne …,« je rekel in potem mencal, »… ampak mercedes …«
»A, to vas skrbi!«
»Ne, ne, sploh ne,« se je izmotaval, ampak jasno je bilo, da ga to žuli.
Pa to bi še šlo. Zaradi mercedesa me je neki dan pričakala prijava na komisijo za izvor premoženja, ki je odločila, da sem kriv ne vem česa in me zasliševala nekaj mesecev.
Pritožil sem se na zvezni devizni inšpektorat v Beogradu. Pritožbo mi je pripravil odvetnik Maček s Trubarjeve, moj prijatelj. Šla je čez ljub­ljanski devizni inšpektorat, tam bi morali dodati svoje pripombe, potem pa bi tako opremljeno pritožbo poslati v Beograd. Po enem mesecu še ni bilo nobenega odgovora, zato sem posumil, da se nekaj kuha, da je Volčanšek gotovo pripisal kaj grdega. Takrat je bil Rado Roter šef slovenske delegacije v Beogradu in sem mu rekel:
»Ali lahko malo pogledaš tole stvar?«
Njegova tajnica v Beogradu je bila dobra prijateljica šefinje na zveznem deviznem inšpektoratu. To je bila stara komunistka, nekdanja partizanka, takrat je imela že sedemdeset let.
Minil je še kakšen mesec, odziva pa ni bilo nobenega. Šel sem do Rada. Ko je bil v Ljubljani, je imel v parlamentu svojo pisarno.
»Uh, pozabil sem vprašati,« je rekel.
Takoj je poklical v Beograd svojo tajnico, ki ga je vprašala, ali me dobro pozna.
»Zelo dobro,« je rekel Rado. »To je moj prijatelj.«
Ženska je začela nekaj mencati in tarnati in se izmotavati. Nikakor ni mogel dobiti odgovora od nje, dokler je ni nadrl.
»Veste, on je vpleten v umore Eve Liechtenstein,« je potem rekla. »V Ljubljani ima hišo z bakreno streho, v bazenu morsko vodo …«

»No, a si videl,« sem mu rekel. »Se mi je zdelo, da bo tale Volčanšek naredil kakšno sranje. Zdaj pa jo prosim še enkrat pokliči to svojo prijateljico in ji povej, da ga bom tožil in da jo bom poklical za pričo.«
Res jo je poklical in ji povedal.
»Če je to res, dam častno partijsko besedo, da ga bom zmlela,« je rekla. Napravila ni pa čisto nič.
»Takrat sem tudi jaz izgubil zaupanje v mnoge na visokih položajih v partiji,« mi je kasneje povedal Rado.
Ta stvar se je vlekla več kot deset let, vse do ustavnega sodišča, vse do Milana Apiha, ko je bila prijava končno ovržena.

Do leta 1960 sem stanoval pri teti na Jakšičevi ulici, tako kot tudi moja sestra Magda, ki se je kasneje spoznala s svojim bodočim možem Jankom Kryžanowskim. Njegov oče je bil železničar, živeli pa so v podstrešnem stanovanju na Prešernovi v Ljubljani. Pogosto so se oglasili na Jakšičevi. Nekoč sem v tetinem stanovanju na strehi postavljal televizijsko anteno, pa se je oglasila tašča moje sestre:
»Si kaj Jankota vprašal?«
»Zakaj bi ga pa moral vprašati, ali smem postaviti anteno?«
Zaradi tega smo se malo sprli, pa so mi potem v zameno za moj del stanovanja na Jakšičevi ponudili svojo podstreho. Zaradi ljubega miru sem sprejel ponudbo in vzel stanovanje, ki je bilo precej zanemarjeno in sem ga moral pošteno renovirati, da sem iz njega napravil lepo garsonjero. In ker ta garsonjera niti njihova ni bila, sem jo moral še odkupiti od države. Med renovacijo sem stanoval kar v njej, od tega teden dni pod milim nebom, ko sem čakal, da mi bodo zamenjali streho. Na srečo tisti teden ni deževalo. Garsonjero sem lepo opremil, tudi z izdatno pomočjo prijateljev in znancev arhitektov, Miloša Bonče, Tineta Legata in Eda Ravnikarja. Kasneje so velikokrat prišli na obisk, tudi zato, ker sem stanovanje, kot sem že omenil, opremil z izvrstnimi zvočniki Marka Turka.

Seveda se v Ljubljani nisem družil samo s člani Božje harfe. So pa bili tudi med temi drugimi večinoma akademsko izobraženi, predvsem arhitekti, kot na primer Edo Ravnikar, pa moj sosed Janez Lajovic s svojim arhitekturnim birojem, bili so zdravniki, kot je bil recimo dr. Del Cott, pa tehnično­glasbeno izobraženi, kot je bil Turk, brata Bogdan in Janko Müler, prvi košarkar, drugi zobozdravnik, ki je bil tudi državni prvak v metu diska … Bila je to zelo pestra družba, za katero lahko z gotovostjo uporabim izraz elita.
Dobivali smo se pri Petričku, v Narodnem domu in na Taboru, kjer so bili plesi. Čeprav jaz takrat nisem plesal. Obstajal je še lokal Sokol v bližini Drame, v katerem so se zbirali kulturniki iz gledališča in iz opere.
Ali pa smo šli v Rio, tako kot sva šla tja neki dan z Matjažem Arkom, ki je bil moj sošolec v osnovni šoli. Tako kot jaz je študiral medicino, ki pa jo je končal, jasno, veliko pred menoj. Po naključju sva se srečala pred pošto prav takrat, ko je postal zdravnik, pa sem mu predlagal, da bi šla v Rio, kjer je bil zvečer ples. Sedla sva za mizo, ki je bila prazna, nasproti sta pa sedela dva para, dve punci, dva fanta. En par je šel na plesišče, fant drugega para pa je za ples prosil neko drugo punco in svojo pustil samo. In verjetno njemu navkljub je vstala in me povabila na ples. Šla sva in nisva prav dolgo plesala, ko je to opazil njen fant, znorel in stekel k nama:
»Beži nazaj! Beži nazaj!« je vpil nanjo.
Punca ni hotela iti, pa je vpil in vpil, in ker še zmeraj ni hotela, jo je pograbil za roko. V tistem pa je Arko, ki je sedel za mizo in je sicer treniral judo in jiu jitsu, vstal in tipa nahrulil.
»Kaj se pa greš! Pusti jo pri miru!«
Fant, večji od njega, ga je klofnil, Arko pa ga je prijel za roko in mu jo v trenutku zlomil.
»Aaaaau!« je zatulil fant in padel po tleh. Vse je kar obstalo.
»Aaaau!«
Z zlomljeno roko se je pobral in skupaj s svojim prijateljem in njegovo punco zbežal iz Ria. Ostala je samo moja soplesalka. Preden smo se poslovili, mi je podarila svojo sliko, na katere zadnjo stran je zapisala:

Ljubi Božo,
ko sem spoznala tvojo nasilno naravo, sem te vzljubila z vsem ognjem svoje duše. Na dan, ko si s pestjo razbil moje vklenjeno obzorje.
Ljubljana, 31. 4. 1955

Pa samo stal sem zraven. Še danes imam to fotografijo.

V tistem obdobju sem se družil z znano igralko, Beograjčanko Dino Rutić. Predstavil mi jo je arhitekt Mujezinović. Zelo lepa punca je bila. Mi trije smo postali prijatelji in ker je bila ona znana, smo bili, kjerkoli smo se pojavili, kar manjša atrakcija. Tudi njena starša sta bila igralca. Oče je bil slavni Joža Rutić, rojen Zagrebu, tudi avtor znane popevke Kak taubeka dva. Z bodočo ženo se je pravzaprav spoznal v partizanih in Dina se je rodila sredi ofenzive na Sutjeski, junija 1943.
Nekoč, ko sem se mudil v Beogradu zaradi svojih poslov z modrci, me je Dina povabila na kosilo k njeni družini. Sedeli smo za ogromno mizo v velikem meščanskem stanovanju in Dina, ki je rada govorila, je k vsakemu svojemu stavku kot nekakšno potrditev dodala frazo, po srbsko, jebote. Oče, zelo resen in fin gospod, jo je nekaj časa poslušal, potem je pa rekel:
»Dina, nikoli v življenju ne obljubljaj tistega, česar ne moreš narediti.«

Hecni časi so bili to. Takrat so se pojavile prve ozke hlače, tako ozke, da so morale imeti zadrgo, da si jih lahko oblekel. V Petričku se je zbirala družba, ki si je lahko privoščila te hlače ali pa klobuk prav tako na zadrgo. Niti ne vem, čemu je bila namenjena tista zadrga. Takrat se ti je, če si se tako oblekel, lahko zgodilo, da so te prijeli na sredi Ljubljane, pred Petričkom in te odpeljali na družbeno koristno delo. Ali pa so agenti v civilu oprezali za plesalci v Narodnem domu ali pa na Taboru, kjer se je ob sobotah in nedeljah plesalo na glasbo ansambla Veseli berači. V tem ansamblu sta recimo igrala znana brata Soss. Dvorana je bila seveda zmeraj polna, na njenih vratih pa so pogosto stali policisti v civilu, ki so po glavah plešočih na, recimo, bugi­vugi presojali, ali se ni kdo med njimi preveč vživel v ples. Če so zagledali koga, ki je preveč otresal, so ga pobrali in odpeljali. To je bila že amerikanizacija, je bilo že narobe. Na srečo smo imeli svoje zaveznike, ki so se zavzeli za nas, če je prišlo do česa podobnega.
Če si hotel v tistih časih priti iz Ljubljane, si se moral vpisati v kakšno športno ali podobno društvo in jaz sem se v baletno. S tem društvom sem nekoč odšel v Banjole pri Puli, kjer nas je kakih sto spalo v eni velikanski baraki. Vsako jutro so nas zbudili trobentači orkestra, med njimi je bil tudi Ati Soss. Sam sem se teh zadev sicer bolj slabo udeleževal, ker sem bil veliko v tujini.
Eden teh, ki sicer ni bil član Harfistov, bil pa je del moje družbe, je bil Tone Fornezzi ­ Tof. Bil je reden gost pri Petričku, kjer smo se družili in marsikaj napletli.
Leta 1968, bil je ravno čas po Dubčku, mi je Tof, ki je bil takrat urednik Antene, predlagal izlet v Prago. Tam je imel kup zvez.
»Pridi, greva malo pogledat za ženskami, cel seznam jih imam,« je rekel.
Šla sva in res jih je bilo veliko. Bilo je luštno, dobro smo se zabavali.
Tof je na teh zabavah vedno pripovedoval šale, seveda tudi politične.
Ko sva se vračala, je na meji policaj vzel najina potna lista. Meni ga je vrnil, Tofu pa ne. Moral je z njim. Tri ure ga ni bilo nazaj. Ker nisem mogel nič izvedeti, sem poklical na veleposlaništvo in dobil odgovor, naj ga pridem iskat naslednji dan.
»Boško, bolje je biti vase zaprt, kot pa zaprt,« je rekel, ko so ga spustili.

Moralo je biti še istega leta, ko sem Tofa srečal nekje v Ljubljani in mu omenil, da imam letalsko karto za enega prvih komercialnih poletov čez severni tečaj. Takrat sem sodeloval z organizacijo FAO pri projektu repopularizacije Sredozemskega morja. To organizacijo so v največji meri financirale ZDA, ki pa so se naveličale tega, da imajo enako število glasov kot vsaka od približno sedemdesetih članic, se pravi enega, pa so izstopile in iz projekta ni bilo nič. Še pred tem so me povabili na sestanek na Japonsko, in sicer z enim prvih poletov čez severni tečaj. Do takrat so se letala najbolj severni točki planeta izogibala.
»Jaz pa peljem zdravnike rentgenologe iz vse Jugoslavije v Tokio. Pojdi raje z nami.«
Tisto karto sem prodal in s prodajo še nekaj zaslužil, čeprav sem to kasneje obžaloval. Japonska je bila sicer zanimiva, ampak blazno naporna. Z DC 4 smo poleteli iz Beograda, v trisedežno vrsto v zadku letala smo pa sedli Tof, Čajčkov Džoni in jaz. Pravo ime Čajčkovega Džonija je bilo Janez Vidmajer, vzdevek pa je dobil, ker so imeli njegovi starši pred vojno lekarno, on se je pa po njej ukvarjal z vsem mogočim, med drugim tudi s prodajanjem čajčkov. Pred frančiškansko cerkvijo je imel svojo stojnico. Nekoč je prišla k njemu neka ženska in vprašala:
»Gospod, a tile čajčki kaj pomagajo?«
»O, pomagajo, pomagajo,« je odgovoril. »Poglejte tistega mercedesa tamle. Meni so že pomagali.«
Čajčkov Džoni je sedel ob oknu, Tof na sredi in jaz ob prehodu. Na drugi strani prehoda sta sedela mož in žena iz Beograda. Žena, rentgenologinja, je bila tako nadležna, da se tega sploh ne da opisati. Jedla je tako ogabno, da me je minil ves tek. Nisem mogel jesti. Upiralo se mi je vse, kar je počela, kako je cmokala, kaj je počela z rokami … In ko se je najedla, je položila noge čez prehod in kar na moja kolena.

Tako smo s tem letalom in z nogami te ženske na mojih kolenih potovali od Beograda do Abadana v Iraku, kjer je bilo vroče za umret, pa nobene postrežbe, nobene hrane in se je Tofu na letališču utrgalo in je zavpil:
»Dovolj imam tega Abadanaaa!«
Iz Abadana smo odleteli v Bombaj v Indiji, s tečno žensko nenehno za petami.
»Pa kam gremo zdaj? Pa kaj bomo? Dajmo kaj skupaj …«
Iz Bombaja smo odleteli v Bangkok na Tajsko, kjer so nas, ker je bilo letalo jugoslovansko, obkrožili z brzostrelkami. Iz stranišča sem jih fotografiral, kako so obkrožili letalo. Nikogar niso pustili ven, hlajenja niso priklopili in v letalu je postalo tako vroče, da sem se oblekel v kopalni plašč. Dve uri smo morali čakati, da so nam dovolili odleteti in da smo preko Hongkonga končno prispeli v Tokio.

V vročem letalu na poti v TokioZastraženo letalo na letališču Bangkok

»Gremo na gejše,« je predlagal Čajčkov Džoni.
Šli smo v nočni lokal in Čajčkov Džoni in Tof sta takoj vsak svojo posedla na kolena.
»Fanta, tole ni dobro,« sem ju skušal posvariti, »saj ne vesta, od kod prihajata ti ženski, bodita previdna …«
Tof je bil takrat urednik Antene in je tudi o našem potovanju napisal članek, v katerem je omenil naše druženje z gejšami.
»In Boško nas je nenehno opozarjal, da to ni dobro …«
To je prebrala mati moje hčere – takrat sem že imel hčer – in zagnala cel cirkus.
»Pa saj si brala,« sem govoril, »kako sem opozarjal …« Ni pomagalo.
S Tofom sva sedela v nekem baru na Ginzi, v najbolj znani četrti Tokia, ko je Tof izumil svojo znano:
»Veš, Boško,« je rekel, »Japonska je dežela smehljaja, mi smo pa smešna dežela.«
S hitrimi vlaki smo prepotovali vso Japonsko. Zelo zanimiva dežela, ampak zapomnil sem si jo po množicah. Veliko preveč ljudi je bilo za moj okus. S helikopterjem so nas peljali na razgledno vožnjo, tudi nad rekami, v katerih so drug ob drugem stali številni ribiči. Nekaj kasneje sem na Krko peljal skupino japonskih ribičev.
»Kaj vam je bilo pa najbolj všeč?« sem jih vprašal po ribolovu.
»To, da sem lahko scal v grmovje in me ni nihče gledal,« mi je odgovoril eden od njih.
Nazaj grede smo se ustavili v New Delhiju, kjer nam je jugoslovansko veleposlaništvo priredilo sprejem. Nikoli prej in nikoli kasneje nisem videl takega bifeja, kot sem ga tam, v eni najbolj revnih dežel na svetu. Še posebej sladkarije so bile res neverjetne. Spet nas je 'napadla' rentgenologinja iz Beograda, pred katero smo imeli na poti nazaj na letalu mir, ker smo se v Tokiu dogovorili, da bomo počakali, da se ona vkrca in izbere sedež, potem pa šele mi, in to čim dlje stran.

Tone Fornezzi - Tof v letalski kabini 'izbira' instrumente

Na tem sprejemu je nenehno najedala z vrhuncem večera, ko si je zaželela škampov v omaki.
»Prinesite mi jih,« je rekla in precej časa smo se praskali po glavi, katere škampe je mislila, dokler nismo ugotovili, da jih je zamenjala z nekim desertom, ki je od daleč malo spominjal na to jed.
Malo pred Beogradom je pilot Jože Krumpak, ker je bil to zadnji polet tega letala, po zvočnikih potnike povabil:
»Kdor si želi ogledati kabino, lahko pride.« Takoj je pritekla k nam.
»Kaj je rekel?«
»Rekel je,« je začel Tof, »da bomo čez pol ure pristali v Beogradu in da lahko kdorkoli pride v kabino in vzame katerikoli instrument kot spominek.«
To letalo stoji danes na brniškem letališču.

Eden tistih, ki ni bil član te druščine, je bil psihiater Jože Lokar. Z njim sem se precej kasneje tudi družil. Nagovoril sem ga, da je iz vojaškega zapora spravil sina mojega potapljaškega prijatelja s Pelješca. Ta sin Robert je bil diverzant, nato pa je z orožjem zbežal iz vojašnice na Metelkovi. Ujeli so ga in obsodili na leto dni zapora. Lokar, ki je prav tako zahajal na Pelješac, ga je tudi poznal, po pregledu pa ga je spoznal za neprištevnega. Premestili so ga iz zapora v psihiatrično ustanovo na Ig, od koder so ga po treh mesecih spustili domov. Njegov mlajši brat je med vojno na Hrvaškem v kanalu med Pelješcem in Korčulo potopil topovnjačo JLA, kasneje pa je, revež, umrl zaradi droge.
Jože Lokar je bil navdušen ribič in leta 1996 sem ga peljal na Aljasko, ker je nenehno govoril, da bi rad lovil losose.
»To je moja poslednja želja,« je rekel.
Julija tistega leta smo v skupini kakšnih dvanajstih ribičev, ki sem jih vodil, odpotovali na Aljasko. Stanovali smo v za silo zbitih barakah v divjini in vsako jutro nas je možak, ki je bil oskrbnik, ribič in pilot, odpeljal z majhnim letalom brez vrat – na kakšnem drugem koncu sveta človek vanj niti sedel ne bi – do rek in prostorov ob njih, ki so se nam zdeli primerni. Naenkrat je lahko odpeljal samo po dva ribiča. Zjutraj je bila za letalo vedno gneča, ker je seveda vsak hotel čim prej priti do vode, in podobno zvečer, ko smo se vračali. Jože, ki je bil bolj tihe sorte in se ni prerival, je šel na letalo zmeraj zadnji, zadnji pa se je tudi vračal.
Nekega dne je takoj po prihodu do reke padel v vodo. Ves dan je moker preždel ob reki, in namesto da bi se zato vsaj prvi vrnil, so ga drugi izrinili. Tako je zadnji ostal ob reki, na katero se je spustila megla in naš pilot ni mogel ponj. Jože je ostal čez noč v divjini, med medvedi. Na sre- čo je z njim ostal pilotov pomočnik, ki je bil oborožen, pa ogenj je imel. Ustrelil je nekaj jerebic, ki sta jih nato spekla in pojedla.
Vso noč nisem spal, nenehno sem razmišljal, kaj vse bi se lahko zgodilo. Šele ob desetih zjutraj je lahko letalo spet vzletelo, in ko se je vrnilo z Jožetom, sem mislil, da bo ta preklinjal in nas vse skupaj poslal nekam, on je bil pa nasmejan, dobre volje.
»Sem vsaj doživel Aljasko by night,« je rekel.
Pol leta po naši odpravi sem ga poklical na psihiatrijo na Zaloško cesto, ker sem ga potreboval, pa niti ne vem več zakaj.
»Profesorja Lokarja, prosim,« sem rekel.

»Njega pa ne morete več dobiti.«
»Kako? Zakaj ne?«
»Danes je umrl.« Zadel ga je infarkt.

Harfisti so bili aktivni kakšnih dvajset let, a so se še nadaljnjih štirideset let dobivali v gostilni Pri Žabarju na Viču. Svoj prostor so imeli za pečjo. Včasih sem se tudi sam oglasil, a jih je bilo zmeraj manj. Nazadnje so bili samo še štirje. Pred kratkim so se tudi ti nehali redno sestajati.

<< nazaj | naprej >>

KAZALO KNJIGE