V nizu kriminalnih dejanj, ki sta jih Federico Pignatelli in njegova mati Doris Mayer utrpela s strani njune odvetnice Tjaše Andree Prosenc, izstopa tudi kraja večjega zneska. Brez kakršnekoli legitimne utemeljitve so iz avstrijskega bančnega računa Doris Mayer nakazali več kot 100.000 EUR na račun, ki ga je Tjaša Andree Prosenc imela na švicarski banki UBS. Gre za navadno krajo, ki pa ni bila kaznovana zaradi zastaranja.

S tem v zvezi je v Avstriji najprej potekal predkazenski postopek, a so nato avstrijski organi Doris Mayer usmerili na civilno tožbo, ki pa zaradi zastaranja ni bila uspešna. Gre za še eno dejanje, ki je bilo stari gospe zelo dolgo prikrito in je zanj izvedela šele leta po kraji. Zato se tudi v tem primeru odpira vprašanje, ali je prav, da takšna dolga leta prikrivana kriminalna dejanja zastarajo od dneva, ko so bila storjena, ne pa od dneva, ko so bila prvič odkrita.

Kako se je to lahko zgodilo? Kot v videu razloži Federico Pignatelli, je njegova mati Doris Mayer povs

(foto: siol.net)

V dosedanji predstavitvi kriminalne zgodbe povezane s stavbo na Wolfovi 1, je bilo opisano, kako se je odvetnica Tjaša Andree Prosenc izneverila svojemu klientu. Najprej je s ponarejanjem listin v sodni register vpisala nelegitimno zastopnico podjetja. Nato pa na podlagi tega dejanja z goljufijo sama sebi “prodala” stanovanje, svojemu sinu Gregorju Prosencu pa dva poslovna prostora v pritličju. No, to pa niso edini kriminalni elementi v tej zgodbi.

Med številnimi drugimi zlorabami, ki bodo še predstavljene v prihodnje, izstopa dejanje, za katerega je sodišče razvpito odvetnico že spoznalo za krivo. Leta 2009 je Tjaša Andree Prosenc v vlogi pooblaščenke družbe Eurocapital podpisala pogodbo, ki je bila za podjetje škodljiva. Zato jo je sodišče spoznalo za krivo in podjetju priznalo odškodnino.

Kaj je zagrešila Tjaša Andree Prosenc? V stavbi, ki je bila po rehabilitaciji Emerika Mayerja vrnjena družini, so bivali najemniki, ki so imeli pravico do neprofitne najemnine. Ta pr

Ob spremljanju takšnih zgodb, kot je ta, ki jo predstavljamo na tej spletni strani, se človek vpraša, ali pri nas ljudje sploh lahko zaupajo v pravno državo in odvetnike, ki jih najamejo in drago plačajo. Res je, da na sploh živimo v času globoke krize zaupanja, ko so ena za drugo popadale vse avtoritete in se zrušili vsi moralni stebri, ki skupaj držijo moderno družbo. Zato je pomembno, da bi se na vsakem družbenem področju našli posamezniki, ki bi začeli razmišljati o moralni preobrazbi. Toda kje začeti?

Zgodba o goljufiji, ki jo je Federico Pignatelli utrpel s strani svoje odvetnice Tjaše Andree Prosenc, je le ena od številnih, ki jih lahko zasledimo. Po začetku odstiranja zgodbe na tej spletni strani, so se oglasili številni, ki so doživeli podobne krivice. Pa vendar zgodba Wolfove 1 izstopa po tem, da je iz vseh dejstev jasno, da se je zgodila goljufija. Kljub temu so številni v odvetniških in pravosodnih vrstah še vedno pripravljeni pomagati Tjaši Andree Prosenc.

In kako se je raz

Si predstavljate, da vam nekdo preprosto odvzame vaše stanovanje ali poslovni prostor? In to ne nekdo iz ulice, ampak nekdo, ki ste mu celo zaupali, da vas pravno zastopa. Zgodba družine Mayer Pignatelli se bere kot napeta pravna kriminalka. Ta zgodba razgalja, kako nezanesljiva je včasih zaščita pravne države. Še posebej, če je na drugi strani nekdo, ki ima moč, povezave in pravi priimek.

Ključna obramba v tej zgodbi pa je revindikacija, tožba za vrnitev neupravičeno odvzete stvari. To je obramba, ki v pravni državi premaga občasne zlorabe sistema, ker upravičencu zagotavlja, da njegova pravica nikoli ne zastara. No, treba je vztrajati. Predvsem vztrajati proti anomalijam sodnega sistema. Če bi namreč sprejeli logiko slovenskih sodišč, ta na zadevo gledajo precej po svoje. Za nekatere slovenske sodnice in sodnike je logika namreč naslednja: če krivica traje dovolj dolgo, jo slovenska sodišča požegnajo ne glede na dejstva in ne glede na koncept revindikacije.

Federico in Luigi Pignatell

(foto: 24ur.com)

Ste se kdaj vprašali, kaj storiti, ko vam nekdo vzame nekaj, kar vam zakonito pripada? Ko vam stanovanje, poslovni prostor ali katero koli drugo premoženje preprosto odvzamejo, brez vašega soglasja, brez pojasnila, brez pravice? V takšnih trenutkih pride v ospredje ključen pravni mehanizem: revindikacija.

Kaj sploh je revindikacija?

Revindikacija je tožba, s katero lastnik zahteva vrnitev svoje stvari, če jo nekdo drug neupravičeno poseduje. Gre za klasično pravno orodje, ki ima svoje korenine že v rimskem pravu. V sodobni praksi pa pomeni predvsem zaščito ustavno varovane lastninske pravice. Priznani pravniki, kot sta dr. Marijan Pavčnik in dr. Mirjam Škrk, poudarjajo, da revindikacija predstavlja orodje proti samovoljnim odvzemom in temelj za pravno varnost vsakega posameznika. A da ne ostanemo le pri teoriji, poglejmo si resničen primer, ki razkriva, kako krhka je lahko meja med zaupanjem in zlorabo, med zakonito lastnino in pravno goljufijo.

Primer: Federico Pignatell

Razvpita odvetnica in pripadnica komunistične elite Tjaša Andree Prosenc si je pred dolgimi leti zase in svojega sina od legitimnega lastnika stavbe na Wolfovi ulici 1 v Ljubljani z goljufijo prisvojila stanovanje in dva poslovna prostora. S pomočjo svojih povezav v odvetniških in pravosodnih omrežjih je to izpeljala na takšen način, da edini legitimni lastnik Federico Pignatelli še vedno bije boj s sodnimi mlini. Vendar takšni primeri nikoli ne zastarajo, saj legitimnega lastnika premoženja ščiti koncept revindikacije.

A do tiste točke še pridemo. Najprej kratek povzetek zgodbe. Hčerki Emerika Mayerja sta na podlagi pričanja dvajsetih pripadnikov partizanskih družin, ki jih je ta med vojno skrival in ščitil pred okupatorjem, konec osemdesetih let uspeli rehabilitirati očeta in na tej podlagi je država vrnila družini stavbo na Wolfovi ulici 1 v Ljubljani. Dediča Federico in Luigi Pignatelli sta se odločila odkupiti delež ostalih sorodnikov ter celovito urediti ta objekt, ki družini pre

(foto: Nova24TV)

Zgodba, ki jo lahko poglavje za poglavjem spremljate na tej spletni strani, se razvija kot kriminalka. Federico Pignatelli je v zadnjem malo bolj čustvenem prispevku razložil, zakaj mu je tako pomembno biti boj za pravico njegove družine. Federico je po očetu sicer potomec stare italijanske plemiške družine, ki sega vse do devetega stoletja. Po mamini strani pa čuti odgovornost do dediščine ene podjetniško najbolj uspešnih družin v predvojni Sloveniji.

Po vseh grozotah, ki jih je njegovi družini prizadejala komunistična oblast po drugi svetovni vojni, jim je tik pred demokratičnimi spremembami konec osemdesetih let le uspelo oprati ime njegovega dedka Emerika Mayerja. Številne partizanske družine so pričale, kako jim je Emerik pomagal preživeti vojno in jih varoval pred okupacijskimi silami.

Kljub temu so ga komunisti po vojni kruto mučili in zahrbtno ubili, njegovo premoženje pa je bilo razgrabljeno. Njegova zgodba kaže razkorak med osvobodilnim partizanskim bojem, ki j

(foto: Reporter)

Precej časa preživim v prekrasni Sloveniji in bolj ko vstopam v starejša leta, močneje me vleče k mojim koreninam. Po izgubi mame se je pretrgala pomembna nit, ki me je povezovala s preteklostjo, z dragocenimi zgodbami moje družine. Tudi tistimi grdimi.

Težko je sprejeti bolečino, ki jo je nosila moja mama. Živeti z ranami, ki so nastale v času, ko se je zgodilo nepredstavljivo. Bila je ena izmed žrtev povojnega časa, ko je zgodovina nepravično kaznovala nedolžne. K temu se še vrnem.

A obstajal je tudi čas pred tisto tragedijo. Mama je pogosto pripovedovala o lepih trenutkih svojega otroštva. O brezskrbnih sprehodih po ljubljanskih ulicah, o radosti, ki jo je občutila v svojem domu. Ljubljana je bila njen svet. Njen oče, moj dedek Emerik Mayer, je bil premožen slovenski veletrgovec avstrijskega rodu, ki je ustvaril topel in varen dom za svojo družino.

Med letoma 1937 in 1938 je zgradil znamenito veleblagovnico na vogalu Wolfove ulice in Hribarjevega nabrežja, danes poznan

(foto: Nova24TV)

Po vsem, kar je bilo zapisano na tej strani o goljufijah, ki so se zgodile, se seveda odpira vprašanje, kako in zakaj je klient sploh najel takšno odvetnico. Federico Pignatelli in njegova družina so Tjašo Andree Prosenc izbrali zaradi njenih močnih povezav v slovenski politiki in pravosodju, s čimer se je tudi sama rada hvalila. Verjeli so, da jim bo s svojim poznavanjem sistema ter svojimi poznanstvi pomagala pridobiti nazaj družinsko premoženje, ki je bilo po drugi svetovni vojni krivično odvzeto njihovi družini.

Njegov dedek Emerik Mayer je bil ena izmed številnih žrtev povojnega obdobja. Čeprav je med vojno pomagal številnim partizanskim družinam, je bil zaradi avstrijskega priimka krivično obtožen kolaboracije, pri čemer ga je prijavil nekdanji delavec, ki je bil zaradi kraje odpuščen. Emerik Mayer je bil usmrčen brez poštenega sojenja, njegova nedolžnost pa je bila dokazana šele mnogo kasneje v osemdesetih letih. Ko je družina končno dobila priložnost, da zahteva

Opisali smo prvi korak izvirnega kriminalnega dejanja, ki je odvetnici Tjaši Andree Prosenc omogočil v nadaljevanju ogoljufati njenega klienta Federica Pignatellija. Ta prvi korak odpira tudi vprašanje, kakšen smisel sploh ima imeti notarje, če se lahko dogaja kaj takega, kot je dovolil znani notar Miro Košak. Dovolil je namreč, da je odvetnica ponaredila zapisnik skupščine podjetja v popolnem nasprotju s pooblastilom lastnikov, ki so bili celo priloženi temu ponarejenemu zapisniku, ki je bil notarsko overjen.

S tem ponarejenim zapisnikom skupščine, ki je bil notarsko overjen, je nato odvetnica Tjaša Andree Prosenc krenila v naslednji korak, to je vpis v sodni register. Pri tem sicer ni šlo tako enostavno, kot ji je uspelo pri notarju Miru Košaku, ki je tej odvetnici z izjemnimi političnimi poznanstvi tako enostavno dovolil overiti ponarejen zapisnik skupščine. Na registrskem sodišču je odvetnica namreč najprej naletela na oviro, ki pa jo je nato premagala z novo neverjetno potezo.

Kot