(foto: Reporter)

Precej časa preživim v prekrasni Sloveniji in bolj ko vstopam v starejša leta, močneje me vleče k mojim koreninam. Po izgubi mame se je pretrgala pomembna nit, ki me je povezovala s preteklostjo, z dragocenimi zgodbami moje družine. Tudi tistimi grdimi.

Težko je sprejeti bolečino, ki jo je nosila moja mama. Živeti z ranami, ki so nastale v času, ko se je zgodilo nepredstavljivo. Bila je ena izmed žrtev povojnega časa, ko je zgodovina nepravično kaznovala nedolžne. K temu se še vrnem.

A obstajal je tudi čas pred tisto tragedijo. Mama je pogosto pripovedovala o lepih trenutkih svojega otroštva. O brezskrbnih sprehodih po ljubljanskih ulicah, o radosti, ki jo je občutila v svojem domu. Ljubljana je bila njen svet. Njen oče, moj dedek Emerik Mayer, je bil premožen slovenski veletrgovec avstrijskega rodu, ki je ustvaril topel in varen dom za svojo družino.

Med letoma 1937 in 1938 je zgradil znamenito veleblagovnico na vogalu Wolfove ulice in Hribarjevega nabrežja, danes poznano kot Mayerjeva hiša ali spodnja Nama. Ta stavba ni bila le poslovni prostor, temveč tudi zatočišče naše družine.

Ko mi je mama pripovedovala o svojem odraščanju v Ljubljani, sem si vse skupaj že kot otrok zamišljal kot barvito pravljico. A ta pravljica ni imela srečnega konca. Vsakič, ko je končala zgodbo, je njen obraz preplavila globoka žalost. Takrat še nisem razumel, zakaj. Videl sem le njene oči, polne bolečine.

Ko sem odrasel in bolje razumel svet, mi je mama razkrila resnico, ki je zaznamovala moje življenje. Po koncu druge svetovne vojne so komunistične oblasti mojega dedka aretirale, kljub pričevanjem njegovih zaposlenih, ki so potrjevali, da je pomagal številnim partizanskim družinam in podprl Osvobodilno fronto. Leta 1945 so ga mučili in ustrelili na Pohorju.

Skozi mamino pripoved in njeno bolečino sem začutil energijo svojega dedka. Bil je izjemen človek, ki je verjel v ljudi in jih spoštoval. Menil je, da je uspeh pristen le, če skupaj z njim rastejo tudi njegovi zaposleni. Ta vrednota, ki mi jo je posredno prenesla mama, je zaznamovala tudi mojo poslovno pot.

A krivica se tu ni končala. Moja mama je poleg izgube očeta doživela še drugo travmo. Po vojni so jo skupaj z materjo in sestro pregnali v Italijo. Na poti so jih oropali dostojanstva in jih izpostavili grozotam, o katerih ni želela govoriti. Z vsemi temi slikami je morala živeti do konca svojih dni. Meni je bilo hudo zanjo, zanjo pa je to bil pekel. Nikoli ni pozabila trpljenja, ki ga je preživela. Vedno jo je spremljalo, celo v njenem nasmehu.

Toda moja mama je bila prava borka. Imela je neizmerno notranjo moč, ki ji je pomagala zgraditi novo življenje. Njena lepota in izjemna inteligentnost sta jo popeljali v povsem drug svet. Postala je miss Caprija in se poročila s princem Giovannijem Pignatellijem della Leonessa. Rodila sva se moj brat Luigi in jaz. Navidezno je bilo njeno življenje obdano z razkošjem, a resnica je bila drugačna. Samo mi smo vedeli za njene notranje boje, za demone preteklosti, ki ji niso dali miru.

Prišel je trenutek upanja. V procesu osamosvajanja Slovenije je sodelovala in pomagala državi po svojih najboljših močeh. S sestro sta uspeli rehabilitirati mojega dedka Emerika in doseči vrnitev vsaj dela od vsega družinskega premoženja, ki nam je bilo krivično odvzeto. Moj dedek je bil avstrijskega rodu, a je vedno stal ob Slovencih, tako kot je ob osamosvojitvi ob njih stala tudi moja mama in s svojimi povezavami pomembno pomagala pri zagotovitvi hitrega italijanskega priznanje naše nove države.

Ko je že mislila, da se bodo krivice preteklosti končno vsaj delno popravile, se je znova znašla v težki situaciji. Zaupala je ljudem, ki tega niso bili vredni. Tudi jaz sem jim verjel. Verjel sem njej, ona pa njim. Prepričan sem bil, da pravni sistem ščiti pred manipulacijami in pohlepom odvetnikov, ki naj bi v dobri veri zastopali svojo stranko, a sem se zmotil.

Moje mame ni več, a jaz nadaljujem njen boj. Čutim, da sem ji to dolžan. In dolžan sem tudi samemu sebi. Želim priti do konca te zgodbe. Naredil bom vse, da popravim, kar je bilo nekoč porušeno, to je zaupanje v dobro in pravično v človeku.

Moj dedek je doživel grozovito krivico. Moja mama prav tako. Nočem, da se ta energija prenaša na mojo hčerko. Želim ji nekoč povedati družinsko zgodbo, ki bo imela srečen in predvsem pravičen konec. Konec, ki bo prinesel mir. Konec, ki bo uveljavil pravico in vero v Slovenijo ter ogrel njeno srce.

Zato počnem vse to, kar počnem.