Delam po deset, dvanajst ur na dan, šest dni na teden. Ob sobotah čistim ko zmešana. Ne telovadim. Nikoli ne izklopim telefona. Pes se sprehaja sam, razen ob posebnih priložnostih. Jem dvakrat na dan: prvič ob osmih zvečer in drugič ob pol devetih zvečer. Včasih prigriznem še kaj kasneje. S hladilnikom si postajava sumljivo podobna. Napolitanke jem s tako silo, kot da jih ne bodo več delali. Dvakrat na leto se spravim na dieto. Kadim. Ne pijem več, ker nimam časa za mačka. Enkrat na leto se odločim, da bom obudila svoje hobije. Zjutraj sem sitna, zahtevna, pikolovska in zadirčna. Vse več ljudi mi gre na živce, še najbolj pa grem na živce sama sebi. Ampak ker sam s sabo moraš živeti, je očitno treba nekaj ukreniti. Upload and reset? Ali obratno?

Za začetek sem si vzela pet dni dopusta. Plani: vstajanje brez budilke, zeleni bionizkokaloričniorganski smutiji za zajtrk, lahkoten sprehod s psom na svežem kmečkem zraku, pospravljanje, kuhanje zdravih kosil, popoldansko malo manj lahkotno sprehajanje, ribanje trde kože s podplatov, obisk kozmetičarke, ureditev kočevskega in trnovskega gozda v prikupne obrvi iz naslovnic, izklop vseh obvestil na telefonu, predvsem pa odmisliti službo.

Že prvi dan me ni zbudil vonj pravkar kuhane kave, ampak telefonski klic. „Halo?Ja, ne niste me zbudili. A zaradi glasu? Ne, samo malo sem prehlajena. Kdaj pridem po avto? A da bi menjali še amortizerje? Počakajte, vas pokličem nazaj.“ Uf, pulz mi je spet vrglo na predinfarktno stanje. Čisto preveč odločitev za zjutraj. Svojemu srčnemu sostanovalcu razložim kaj in kako je z avtom. On bi amortizer menjal, ampak ne na tem servisu. V bistvu ga ne bi menjal, ker mi ga zavarovalnica ne krije, saj sem (koza) povedala,da mi je počil že pred nesrečo. Čeprav bi ga morda vseeno menjal, če bi se dalo zbit ceno. Mogoče bi ga menjali pri sestrinem fantu, ki ima delavnico? Ja,ampak tam je še zdaj sneg, pa ni spluženo do tja,...itd, itd, itd....„Kaj potem rečem mehaniku?“ „Ja ne vem,ti se odloči.“ V momentu se skregava. Kot verjetno vse ženske bi tudi jaz pristala na vse in plačala kolikor hočejo, samo da mi avto čimprej popravijo, zakrpajo in da se življenje vrne v ustaljene tirnice nazaj. On pa ne. Prvič zato, ker sem jaz kriva in se ne znam nič zmenit. Drugič pa zato, ker bi je že v naravi moških tako, da bi se najprej sto let pregovarjali, tuhtali (kako hudiča so sploh uspeli ujeti mamuta?), poskušali stisnit ceno do minimuma in poiskali najbolj idealno rešitev, zraven bi se pa zamerili vsem servisom in mehanikom na planetu. Mislim, kam bom pa peljala avto naslednjič, ko ga bom razbila? Vem kaj se zgodi sitnim strankam. V študentskih letih sem delala v gostinstvu.

Okej, nič. Treba je sodelovat. Par pikrih izrečem, nekaj jih pogoltnem in prišparam za drugič. Ne bomo se sekirali, saj smo ja na dopustu, a ne? In tako se odpraviva proti Mestu. Moj Pikov As gre po svojih birokratskih opravkih. Jaz jih trenutno nimam v planu, se pa odločim za dan v stilu Carrie iz Sexa v mestu. Že dan predtem sem se naročila na podaljševanje nohtov v enem od salonov Mestu, saj je moja zlata manikerka zbolela. In če pri njej navadno čakaš tudi teden dni, da prideš na vrsto (ker je pač dobra), bi me v tem dotičnem salonu vzeli že isti dan. Drage moje, če ni čakalne vrste, je očitno, da ti bodo prodali drek na palci. So ga pa lepo zapakirali. Ves salon sterilen, kot pri zdravniku. Vsi zaposleni v belih hlačah in belih majicah. „Stopite za mano,“ mi reče ena mlada suhljata stvarca z izjemno strogim pogledom in tako resnim izrazom, kot da grem na kirurško odstranitev ciste na jajčniku. Odracam za njo skozi tisto belino, rdeča od sramu,ker sem bila polure pred tem na obisku pri žlahti, ki je pražila nekaj čebulnega za kosilo, in se sprašujem, kje hudiča so ženske vseh vrst, s kremplji čez tiste blazinice za manikiro? Bitje me odpelje v poseben prostor, me posede in zapre vrata. „Aha, okej, same in v popolni tišini bova,“ si mislim in tako se začneta dve najbolj dolgočasni uri v mojem življenju. Bilo je mučno, kot pri zobarju, rezultat pa so nohti, ki so jih v devedesetih imele kurbe v zanič nemških porničih. Kvadraten `old school` french, na štirih nohtih pa `fulsmokreativni` rdeče štrase. Ampak, ker sem vzgojena v duhu `ne se kregat, raje mal potrpimo` se nisem pritoževala. Še več- odglumila sem navdušenje. In tako spet povozila samo sebe.

Še isti večer sem z novimi nohti zamesila kruh in potolkla Carrie do konca.