Včeraj sem bila oklicana za naivno. Sredi brezplodnega pogovora, skorajda že prepira, kakopak o beguncih. In to, da me je nekdo oklical za naivno, me je ziritiralo še bolj, kot vse ostale budalaštine, ki sem jih slišala iz ust v svoj prav zagreto prepričane sogovornice, ki je tekom dneva na svoji tablici verjetno trikrat kliknila na 24ur.com. Ona torej ve, kaj se v resnici dogaja, madona. Saj ima tablico! V lepem roza ovitku, svet na dlani, slovenski novičarski portali na bližnjici, takoj zraven Facebooka.

Kakorkoli že...“Ne bodi naivna,“ mi je vrgla čez mizo s povoskanim prtom. Stavek, ki mi je tako stopil na živc, da sem skoraj prižgala dva cigareta hkrati in tuhtala, ali se poskušam povezati s svojim notranjim jazom, prosit višje sile za prano energijo, skratka, v trenutku mi je bilo žal, da se nisem odzvala na povabilo na eno od tistih meditativnih delavnic materničnega petja, na katerega so me pred tedni vabili na Facebooku. Potem, na poti domov, med razmišljanjem o vsem skupaj, pa se mi je sogovornica zasmilila.

Tkole je, namreč. Jaz delam v medijih. Pustimo ob strani čisto ego bolečino, da je nekdo za naivnega označil mene, ki že tedne iz vseh možnih zornih kotov dokaj podrobno spremlja begunsko krizo.

Resnica je takšna. Slovenski mediji smo mesece spremljali razvoj begunske krize, analizirali vse možne poti, po katerih bo pljusknil begunski val. Pred tedni, ko so prizori incidentov, nasilja, spopadov med begunci in policisti, med begunci samimi, prizori obupanih in lačnih na eni strani in prizori smeti, hrane, ki so jih za seboj pustile karavane ljudi, prihajali iz nam vedno bližjih krajev, smo mediji (razen nekaj resno usekanih), skušali prikazati vse obraze, vse plati, itd. begunske krize. Mislim, da smo se po dolgem času res kolektivno trudili za to.

Sedaj pa so begunci tu. Ni se začelo ravno pompozno, s prihodom mase ljudi, kot se je zaradi napetosti trenutkov morda pričakovalo. Pravzaprav je zgledalo, kot da se je tistih nekaj prvih posameznikov izgubilo in so zatavali na slovenske meje. In potem so minevali dnevi, do tistega usodnega četrtka. A še vedno je bilo vse zelo mirno. Ja, čakajte malo. Ja, a pri nas pa ne bo nobenega incidenta? No in tako potem odpadejo tisti prikazi vseh plati, ki smo se jih šli prej. Kajti, roko na srce, slovenski mediji sedaj čakamo na incidente. Ni važno, kakšne. Vseeno je, ali bo to izjava begunke, ki bo razkurila slovenski narod, ali bo to izpad policije s solzivcem, ali bo to skupina beguncev, ki zavrača vodo. Ker vas bolj razpizdiijo smeti, ki so jih begunci pustili na sveti slovenski zemlji, kot lačen begunski otrok, ki jo prečka. Samo da je incident, da se klika, da se gleda, da se o tem potem razpravlja v gostilni in da se video na tablici lahko pokaže še drugim. Da se ustvarja splošno javno mnenje. Zgodbe o beguncih moramo potržit. In iz srca žal nam je za to. Smo pač talci, ujeti med naše šefe, lastnike in vas, cenjeno občinstvo.

Torej: slovenski mediji posnamemo, objavimo, napišemo tisto, kar hočemo, da vi gledate. Mi določamo, kaj si mislite, kaj poveste sosedi. Usmerjamo vas na različne točke problema in vam potempustimo, da jih vaša brezmejna domišljija poveže. Ja, mi kreiramo javno mnenje.

Zato naslednjič, ko boste kliknili na novičko na svoji tablici pomislite, kdo je v resnici tu naiven?

Poglejte kdaj na širnem spletu tudi onkraj slovenskih portalov. Domišljija namreč ni razgledanost.